Čudovito popotovanje

Turkish airlines je najboljša letalska družba na svetu. Pa to ni zapis o tem podjetju, nikakor ne. Kaj šele reklama. Le včasih se nam lahko zgodi, da kake najbolj zanimive ideje in tiste čarobne aha-trenutke doživimo tam, kjer jih ne bi ravno pričakovali. Visoko nad oblaki, denimo. In kako čudovito popotovanje se šele takrat začne…

***

Turški letalski prevoznik že nekaj let velja za enega izmed boljših. Ni težko ugotoviti, zakaj. Nadvse prijazno osebje, zavidljiva flota modernih letal in skoraj kot iz škatlice čista in urejena notranjost so pač nekaj, s čimer se vsi prevozniki ne morejo pohvaliti. K temu dodajte še okusne obroke (ki jih lahko použijete s čisto pravim priborom – in ne tistim plastičnim), bogato izbiro pijač in drugih malenkosti s katerimi si krajšate čas med letom in bo vse jasno. Resnično je lepo in predvsem prijetno leteti z njimi, v tej oceni so si enotni skoraj vsi svetovni popotniki. Tudi moja osebna izkušnja je vedno nadvse pozitivna…

V zadnjem času pa njihove potnike preko televizijskih zaslonov nagovarja tudi dr. Oz. Saj ga poznate, tisti simpatični možakar, ki na preprost način gledalcem v svoji televizijski oddaji opiše delovanje človeškega telesa, zdravil, prehranskih dopolnil in vsega drugega kar ljudi zanima, pa o tem ne upajo vprašati svojega zdravnika. Če torej letite s Turkish Airlines, vas dr. Oz visoko v zraku povabi na fantastično potovanje – v sebe. V svet čudežev, v globine človeškega telesa. Tako nas prijazno poduči, da lahko naša očesa vidijo deset milijonov odtenkov barv. Deset milijonov! Treba je le začeti gledati. Tudi slišimo lahko na tisoče zvokov, vse od 20 pa do 20.000 Hertzov. Naše telo lahko vzdrži okoli 60 stopinj C razpona, naš jezik pa loči med 100.000 različnimi okusi. In nos? Ta lahko loči triljion vonjav (zapis v Wikipediji mi pravi, da je to milijon milijonov). Ha?! Vse to zmore naše telo. Koliko od tega pa resnično izkoristimo? Zato ni čudno, da nas ob koncu posnetka dr. Oz pozove k akciji. Pojdite ven, pravi, in raziskujte. Opazujte, vonjajte, poslušajte, okusite in otipajte svet okoli vas. Razširite svoj svet!

Tukaj dr. Oz konča, pa bi lahko povedal še kaj več. Lahko bi na primer govoril o temu, da tudi naši možgani in ne zgolj telo zmorejo veliko več kot si mislimo. Le razumeti jih je treba. Morda ste že slišali za mit o tem, da uporabljamo le deset odstotkov svojih možganov. Ki seveda ne drži. Popolnoma nobenega dokaza ni za to trditev (tukaj je beseda mit povsem na mestu).  Ni znano, kako je prišlo do take trditve, še najverjetnejša bi lahko bila razlaga, da gre za nekritično povzemanje neke stare raziskave, v kateri so raziskovalci poskusnim živalim odstranjevali košček po košček možganov. Na koncu so ugotovili, da žival navidezno še vedno funkcionira brez težav, kljub temu, da ji odstranili 90 odstotkov možganov. In to je bilo to. Glede na to da se naši možgani le nekoliko razlikujejo od živalskih in glede na to da nihče ni mogel ugotoviti dejanskega stanja zavesti poskusnih živali, lahko močno dvomimo v to trditev.

Kljub temu pa imamo ljudje nekatere dele možganov presenetljivo podobne živalskim. Vsaj dvema vrstama živali, na različnih stopnjah razvoja. Eno ponazarjajo plazilci, drugo pa sesalci. Plazilci svet okoli sebe zaznavajo zelo poenostavljeno. Če vidijo nekaj večjega od sebe, to pomeni nevarnost. Zatorej je treba pred tem zbežati. Nekaj manjšega pomeni plen, torej hrano, nekaj sebi enakega pa dojemajo kot enako vrsto in zatorej godno za razmnoževanje. In to je to. Več kot to ne poznajo in ne potrebujejo. Za razliko od njih, so sesalski možgani sesalcev (pravijo jim tudi limbični) že bolj kompleksni in poznajo čustva. Pri psu vidite njegov naval čustev, ko se vrne gospodar. Veselo maha z repom, skače po njemu in ga liže po obrazu. Vesel je in tega pač nič ne skriva. Ne more skriti. Ravno tako kot ne more skriti jeze. Ko renči na vas. Ali strahu, ko beži pred prežečo nevarnostjo. In vseh vmes. Resda je pes človekov najboljši prijatelj, še zdaleč pa ni edini. Ljudje so uspeli udomačiti na stotine živalskih vrst, tudi najbolj eksotičnih. Ko jim to enkrat uspe, lahko opazujemo čustveno navezanost živali na njenega človeškega gospodarja. Ne le to, živali (sesalci, da ne bo pomote) včasih postanejo prav posesivne in ljubosumne. Brez čustev se to ne bi zgodilo. Zato kači ali kuščarju še malo ni mar do vas.

Čustva so se pri naših sesalskih prednikih razvila s točno določenim razlogom; da povečajo možnost preživetja vrste. Razumemo jih lahko kot neke vrste mehanizme povratnih informacij, ki njihovim lastnikom s pretvorbo najglobljih impulzov in signalov iz plazilskih možganov sporočajo, da je nekaj bodisi dobro (ko začutijo, da nekaj poveča možnost preživetja, v možganih vzbudijo občutek sreče), bodisi slabo (občutek žeje je poziv k akciji, še predno pride do dejanske okvare telesa zaradi dehidriranosti).

Poleg tega limbični možgani predvidevajo tudi življenje v skupnosti. V primeru živali ki živijo v tropu, je to še posebej izrazito; na tak način prepoznajo (začutijo) sebe ali nekoga drugega kot vodjo. In se mu zato podredijo. Kajti od trenutka ko je vsem v tropu jasno, kdo je kdo, ne izgubljajo več energije v medsebojnih spopadih za dokazovanje primata in so kot skupina uspešnejši. To pa pomeni večjo možnostjo preživetja. 

Človek pa ima poleg plazilskih in sesalčjih razvit še dodaten del možganov, znanstveniki jim poenostavljeno pravijo kar racionalni možgani (pa tudi neokorteks). Ti nam omogočajo racionalno sklepanje in so pravzaprav razlog, da sedaj berete ta članek. Pes ga ne more. Kuščar še manj. Zelo preprosto si  vse skupaj lahko predstavljamo tako, da so plazilski in sesalski možgani nekakšen avtopilot (aha!), ki nas na podlagi preteklih izkušenj zelo dobro vodi skozi življenje.

Naši plazilski možgani (vse to imamo v sebi) zelo dobro odreagirajo na potencialno nevarnost, saj je njihova glavna naloga zagotoviti preživetje. To je tisti del naše podzavesti, ki nas reši, kadar smo stisnjeni v kot. Ko odreagiramo v delčku sekunde in je boj ali pobeg edina rešitev. Po drugi strani pa naši limbični možgani zmorejo bistveno več, saj upravljajo naše socialno življenje. Naša čustva, občutki, intuicija prihajajo od tam.

Posebej za ljudi značilni racionalni možgani pa nam dodatno omogočajo, da občasno preklopimo z avtopilota in izberemo katero od alternativnih možnosti. Če nam to uspe. Dostikrat nam ne. Razlog je v zgodovinskem razvoju naših možganov. Ker so se možgani razvijali postopoma, so tudi naši daljni predniki imeli najprej le plazilske možgane (instinkt). V dolgih letih evolucije so se preko njih razvili in razrasli limbični možgani (čustva), preko teh pa še neokorteks (razum). Zato so povezave iz starejšega sistema v novejši, npr., iz limbičnega v neokorteks, nekajkrat močnejše in številčnejše kot povezave v nasprotni smeri. To pa je tudi razlog, da čustva precej bolj vplivajo na naše vedenje, kot pa razum. A tudi čustva se lahko le umaknejo refleksom in instinktom, ki delujejo še hitreje, popolnoma ločeno od naše volje (sedaj veste, kdo je tista nevidna roka, ki vas reši iz življenjsko nevarnih situacij, še predno se tega zavedate; božja previdnost? Seveda, le da s pomočjo plazilskih možganov) .

Pripadniki človeške vrste se torej na dražljaje okoli nas odzivamo na dva načina. Prvi je specifično človeški in poteka tako, da o vsem skupaj najprej racionalno premislimo in se nato povsem zavestno odločimo. Drugi poteka hitreje in nezavedno od nas, s pomočjo intuicije. Na podoben način kot se na dražljaje odzivajo naši živalski predniki. Takrat globoko v sebi le čutimo, da nam je nekaj bolj ali manj privlačno. Če nas kdo vpraša, zakaj smo se tako odločili, mu na to ne znamo odgovoriti, saj nekje globoko v sebi le čutimo, da je nekaj bolje ali slabše za nas. (podobno kot začuti kuščar, ko se mu približuje grozeča senca).

Oba sistema odločanja imata svoje dobre in svoj slabe lastnosti, a to je že druga zgodba…

Skratka, vse to imamo mi na razpolago. Le razumeti moramo. Govorili smo o kemikalijah v telesu; poznate Marca Reklaua? Prijeten možakar, sicer pa avtor več uspešnic s področja osebnostne rasti. Pred nekaj dnevi mi je poslal rezultate študije, ki so popolnoma šokirale raziskovalce. Tudi vas bodo. Raziskovalci s harvardske univerze so namreč ugotovili, da lahko zgolj z zavzemanjem ustreznih drž vplivamo na izločanje hormonov v telesu. Če si predstavljamo, da obstajajo položaji, drže telesa ki jim strokovnjaki pravijo šibki (sključenost, zaprtost, pogled v tla), nasproti njim pa močni (kot superjunak, z nogami razširjenimi v širini ramen, rokami podprtimi v boke, zravnanim telesom, izbočenimi prsmi in povzdignjeno glavo), med njimi ni razlike zgolj v sami drži telesa, ampak predvsem v tem, kaj se dogaja znotraj telesa. Če oseba stoji v močnem položaju le dve minuti, pride do opaznih sprememb v telesni kemiji. Pojavi se 20 odstotno povečanje testosterona (ki vzpodbuja samozavest), ob hkratnem 25 odstotnem padcu kortizola (krivca za stres). Si lahko to predstavljate? V zgolj dveh minutah! V tako kratkem času lahko sami dejansko vplivamo na našo lastno lekarno v možganih! Sami si lahko pripravimo čudodelni koktejl, kot ga potrebujemo. Pred vsakim pomembnih javnim nastopom, zagovorom v službi, pred vsako stresno situacijo se torej le postavite v položaj superjunaka za dve minuti. In opazujte spremembe. Dvignite si raven samozavesti in nepremagljivosti do neba. Naj vam odpihne pokrov. Do neba. In še čez. Nekateri za to potrebujejo kokain. Vi ga ne potrebujete. Vaše telo zmore vse to.

————

Več o tem kaj zmorejo naši možgani in kako vam to lahko koristi pri praktičnem vsakdanjem življenju pa v prihajajoči knjigi UČBENIK USPEHA

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: