O pravljicah in karmi

Nekoč sem misli, da je karma samo za duhovno posvečene. Ne vem, morda je tudi res. Vem pa, da lahko sami vplivamo na svet okoli sebe. In to s kako lahkoto! Pa tudi, da nam podroben pregled ljudskih izročil in svetih knjig vseh verstev in vseh skupin na svetu razkrije obstoj enega in edinega skupnega načela, ki se ga da izraziti s prav preprostimi besedami; to kar daješ, to boš prejemal. Zato premišljeno s tem…

***

Najprej je bila pravljica. In kot vse druge, se je tudi ta začela s kraljestvom, v katerem je vladal kralj, ki pa ni imel tri sinove, ampak le enega. In ta kralj se je od nekdaj boril s kraljem iz sosednjega kraljestva. Ker pa je to kljub vsemu bila zgodbica za otroke, bitke niso bile prav posebej krute; nasprotnika sta si nagajala tako, da sta drug drugemu obstreljevala gozdove. Po cele dneve, tako kot njuni predniki. In predniki pred njimi. Potem pa se pojavi mlad kraljevič, ki se mu obstreljevanje nasprotnega gozda upira, kar pa ni pogodu očetu kralju in njegovemu generalu. Za kazen mu dodelita vlogo prepisovalca sporočil za nasprotnika. A plahemu kraljeviču se upira tudi to, zakaj vse možne žaljivke in posmehovanja sovražniku so vse prej kot prijazna.

Takrat pa spozna prijatelja, ki mu podari čarobni pisalni strojček. Ta ima moč, da vse grde besede spremeni v prijazne, zato kaj kmalu pisma v sosednje kraljestvo niso več sovražna in hudobna, ampak mila in topla. Čeprav jih je kraljevič prepisal točno tako, kot so mu ukazali (le strojček jih je izpisal po svoje). Nasprotni kralj sprva misli, da gre za kakšno ukano ali napako, a ga iskrena pozitivnost in milina napisanega pripravita do tega, da tudi sam pošlje v naše kraljestvo prvo prijazno pismo. Seveda je kralj sprva zgrožen in ne more verjeti svojim očem, a podobno prijazna pisma ne nehajo prihajati. Zato mu kmalu ne preostane drugega, kot da tudi sam nasprotniku napiše nekoliko bolj prijazno pismo (ki ga kraljevič seveda še dodatno obdela), sčasoma pa vse lepša in lepša. Vse do trenutka, ko nihče več ni potreboval čarobnega pisalnega strojčka, saj si kraljestvi med seboj izmenjujeta samo še prijazna in naklonjena sporočila. Seveda napoči mir, kraljevič pa ugotovi, da v sosednjem kraljestvu obstaja tudi prelepa kraljična, zato se z njo poroči in živita srečno so konca svojih dni…

Lepo ne? Še lepše pa je to, da osnovno sporočilo zgodbe ni povsem izmišljeno. S pravimi besedami se resnično da vplivati na okolico. In to s kakšno lahkoto. Če se nekomu prijazno nasmejite, obstaja velika verjetnost, da se bo ta tudi vam. Poglejte ga z grozečim izrazom na obrazu in ugibajte, kaj boste dobili v zameno.

Star ljudski pregovor o tem, da boš žel to, kar boš sejal, seveda ne velja le v dobesednem, poljedelskem smislu. Je le naša variacija najbolj znanega in najbolj univerzalnega zakona vseh časov, skupnega vsem kulturam na planetu. Kar boš dajal navzven, boš tudi prejel. Jaz imam nekaj kar ti potrebuješ, ti pa nekaj, kar bi lahko prišlo prav meni. Dajva si torej pomagati, jaz bom dal tebi in ti meni. Tako lahko preživiva. Če torej daješ, boš prejemal. Če ne daješ, ne boš prejemal. In boš propadel. Enostavno. Tako je bilo od nekdaj. Na katerem koli koncu sveta, v katerem koli času. Zato ni presenetljivo, da nam podroben pregled ljudskih izročil in svetih knjig vseh verstev in vseh skupin na svetu razkrije obstoj enega in edinega skupnega načela, ki se ga da izraziti s prav temi preprostimi besedami; to kar daješ, to boš prejemal. Kralj iz pravljice je (res da nevede) pošiljal prijazna sporočila svojemu nasprotniku, zato je sčasoma tudi ta začel s pisanjem prav takih. Saj na prijazna pisma ni mogoče odgovoriti nikakor drugače…

Povedano drugače; kar boš ti naredil drugim, bodo drugi tebi (torej kar ne bi rad, da drugi naredijo tebi, ne počni drugim). Kar boš dajal navzven, boš tudi prejel. Dobre misli in dobra dejanja se ti bodo povrnile z dobrim, slabe pa s slabim. Če od sebe daješ pozitivno energijo, boš pozitivne stvari prejemal. Če širiš negativnosti in sovraštvo, bo to točno to, kar boš dobil (saj ste vendar že slišali za zakon privlačnosti, mar ne? Kako pa mislite, da deluje? Saj vendar ne  moreš ves čas misliti o tem kakšen revež si in kako ti nič ne gre v življenju, ob temu pa pričakovati bogastvo in uspeh). V prst posadi seme in lepo zalivaj. Dobil boš to, kar si posadil. Nič več in nič manj. Bodi prijazen z drugimi in drugi bodo prijazni s teboj. To je to. Vedno boš dobil to, kar daješ. Če daješ dosti, ni važno česa, boš v izdatnih količinah prejemal. Lahko daješ denar, energijo, ljubezen, lepe misli, karkoli. In vse to boš dobil nazaj. Vesolje ti bo odgovorilo. Morda se ti prvi trenutek zdi, da to ni res in da samo daješ in daješ. Brez skrbi, na dolgi rok se stvari postavijo na svoje mesto. Prejel boš, kar ti gre.

Več daješ, več prejemaš. Če pa ne daješ nič, ne moreš pričakovati ničesar. Le zakaj bi ti nekdo nekaj dal, če mu ti ne daš nič v zameno? Ali bi bilo to pošteno? Od kod pa mislite, da izvira tista ameriška domislica o tem, da zastonj kosilo ne obstaja? Seveda ne obstaja. Čemu le bi prejeli nekaj, če nič ne date? Pa pri tem seveda ne potrebujete denarja, glavno je, da gre za izmenjavo. Za plačilo kosila lahko pomijete tudi posodo v restavraciji ali pa sprehodite lastnikovega psa. Karkoli. Bistvo je, da nekaj storite za to, ker ste dobili kosilo. Slabo desetletje nazaj sem se kar precej potepal po nemirnih kotičkih sveta. Znanec me je prosil, naj mu iz Afganistana prinesem kukri nož, katerega domačini (bojevniki Gurki) tam doli uporabljajo kot zelo vsestransko orodje (ima lastnosti noža, mačete in sekire). Z veseljem sem mu ustregel in enega takega prinesel s seboj v domovino. Na nekem pikniku smo se končno dobili in že sem mu hotel izročiti (podariti) ta nož, ko je drug znanec to opazil in kar naenkrat poskočil in v zadnji sekundi to dramatično preprečil. Povedal je, da po starem srbskem izročilu noža ne smeš podariti. Saj da to prinaša nesrečo. In da če tisti moj zbiratelj noža ta nož resnično želi, mi mora zanj plačati. In ta mi je potem seveda plačal. S prvim kovancem, ki ga je zagrabil v hlačnem žepu (20 ali 50 centov, ne spominjam se več). To pa je bilo kot kaže čisto dovolj. Glavno je, da je zanj plačal. Torej je nekaj dal, da je nekaj drugega dobil. In potem je bilo vse v redu.

Morda ste brali ali pa slišali za banko uslug. Danes sem bogat in močan, imam vpliv in dobro mi gre, zato ti naredim uslugo, za katero me prosiš. Ne rabiš mi plačati za to. Le zapomni si, kaj sem storil zate. Nekega dne bom potrkal na tvoja vrata. Takrat bom jaz tisti, ki te bom potreboval. Šele takrat bom vnovčil to tvojo uslugo, pa če mine deset ali dvajset let od tega. To je tako imenovana banka uslug (tudi Paolo Coelho je v svojih delih pisal o njej). Več uslug boste storili ljudem, več jih boste lahko prejemali. Tako preprosto je to. Ponovno dajajte, da boste lahko prejemali. Če ne boste dajali, ne boste mogli prejemati. Bodite torej dober človek. Naj vam nikoli ne bo težko pomagati pomoči potrebnemu. Nikoli ne veste, kdaj jo boste potrebovali vi. Tisti ki mu pomagate, tega namreč ne bo nikoli pozabil.

Včasih sem mislil, da so stvari kot  karma in univerzalne zakonitosti teme, s katerimi se ukvarjajo nekako bolj poduhovljeni ljudje od mene. Sedaj sem prepričan, da zakon karme deluje ne glede na to, ali vanj verjameš ali ne. Saj vendar vedno znova vidim, da deluje. Na vsakem koraku. Pa ne samo jaz. Večina vodilnih gospodarstvenikov na zahodu (tukaj mi še malo zaostajamo) dejansko podarja izdatne dele svojega premoženja. Podarjajo dobrodelnim organizacijam, lokalnim skupnostim, mladim podjetnikom, otrokom, šolam, komurkoli pač. Pa bi bilo naivno verjeti, da so prav vsi med njimi veliki človekoljubi. Po mojem mnenju niso. Seveda ne. So le praktični. Še predobro se zavedajo preprostega dejstva, da bodo lahko še naprej prejemali, le če bodo dajali. Zato dajejo. In prejemajo. Dokler bodo dajali, bodo prejemali. Za to ni potrebno biti poduhovljen.

Zato dajajte. Vedno dajajte. Bodite darežljivi s tem, kar imate. Četudi nimate denarja na pretek, ga dajajte. Ustvarite si torej občutek, da ga imate toliko, da ga lahko delite. Pa četudi bo šlo v resnici le za kovance po 10 centov, s katerimi boste razveselili berača. Dajte mu jih in začutite občutek dajanja. Za to gre. Pomagajte prijatelju, sodelavcu, šefu. Kar tako, brez razloga, se večkrat nasmehnite vašemu partnerju in ga prijazno poglejte. Dajte mu toplo besedo. Opazujte čudež, ki se bo zgodil kmalu zatem. Včasih so nas učili, da pomagamo starejšim in slabotnim čez cesto. Kaj je narobe s tem? Le storite to. Pomagajte jim. Razdajajte se. Ustvarite občutek obilja. Denarja, ljubezni, pozitivnosti. Obilja, ki ga vi imate toliko, da ga lahko delite. Šele ko boste dosegli zavest o tem da dajete, boste lahko začeli prejemati. In nič prej. In to je dobra novica, verjemite. Postali boste boljši človek, na svet boste gledali z drugačnimi očmi. Svet se bo začel spreminjati, dobesedno videli boste spremembe. In ponosni boste nase, kajti videli boste, da se da. Da se spremeniti svet, le začeti je treba pri sebi. Zakaj bi za vse slabo krivili druge; soseda, partnerja, šefa v službi, učitelje, politike, nerazumevajočo okolico in tako naprej? Kaj pa lahko s tem dosežete? Bolj malo. Če pa začnete s seboj,  pa le glejte in opazujte, kako se svet spreminja pred vašimi očmi…

—————

Več o tem kako s pomočjo univerzalnih zakonov uspeti v življenju, si preberite v prihajajoči knjigi  UČBENIK USPEHA

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: