Moja #MeToo zgodba

Gibanje #MeToo govori o zlorabah in izsiljevanju v meki filmske industrije, kjer se je vse skupaj tudi začelo. A se nam to zdi tako oddaljeno in povsem izven našega sveta. Bolj nas prizadenejo zlorabe okoli nas. V našem svetu. Tudi tukaj obstajajo posamezniki, ki imajo moč in jih pri svojih odločitvah vodi seksualni apetit, s katerim zlorabljajo nemočne žrtve. Zato nas Hollywood pravzaprav ne briga kaj dosti, ne? Kako to izgleda tam, si lahko samo domišljamo. Hm, jaz ne. Jaz sem to doživel…

***

Bili smo družba štirih prijateljev na poti čez Ameriko. Poceni, s torbami na ramenih in nekaj deset dolarji v žepu. Mulci. On the budget. V cenena prenočišča smo zavili zgolj občasno, predvsem takrat, ko smo potrebovali nekaj počitka. In osnovnih higienskih dobrin. Sicer pa smo namenoma izbirali potovanja v nočnem času, da smo lahko noči prespali kar na avtobusu in bili naslednji dan že pripravljeni na nove dogodivščine v novem mestu. Kot pravi pustolovci smo dan za dnem odkrivali iskrenega duha te veličastne dežele. Nismo se ogibali največjim znamenitostim, tam kjer so turisti in je vse izumetničeno, a smo raje živeli na ulici, s preprostimi ljudmi.

In uživali pristnost.

Tako nam je uspelo prihraniti nekaj denarja, ravno dovolj za najem solidnega avtomobila. In potem smo križarili po tistih dolgih ravnih cestah v puščavi, od zahodne obale proti notranjosti. Nekaj časa po Route 66, večino pa po drugih, manj znanih, a nič manj slikovitih. Na poti do Las Vegasa smo se ustavili še v Dolini smrti in v mestu duhov.

A vse to ni bilo nič v primerjavi z nočmi.

Noč v puščavi, ko ležiš na pokrovu motorja, zamišljeno srkaš viski in zreš v drugačne zvezde, v hladnem puščavskem vetru pa prepoznaš melodijo iz avta pod seboj …I wanna sleep with you in the desert tonight, with a million stars all around… no, takrat nastopi tisti čarobni trenutek, ko te preplavijo čustva. A radio je neusmiljen. Igra naprej. Nato se za trenutek ustavi. Potem pa zaslišiš prve takte in nato še poznan otožni glas, ki pravi On the dark desert highway, cool wind in my hair, Warm smell of colitas, rising up through the air… In potem? Ne vem več. Sploh ne vem več. Solze? Smeh? Potovanje k sebi? Občutek hvaležnosti in globoke ponižnosti?

Potem je prišel Las Vegas in nekaj dogodivščin kasneje se je bilo treba raziti. Njih je pot vodila dol na jug, proti Mehiki, mene pa nazaj do mesta angelov. Slovo. Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka. Stali smo na temnem parkirišču za avtobusno postajo, le nekaj ulic od neonskega blišča. Segli smo si v roke in se poslovili (vse skupaj je minilo nekam hitro). Naslednji trenutek so se vkrcali v avto in počasi odpeljali, jaz pa sem še dolgo časa gledal za njimi. Še ko so bili zgolj majhna pika, daleč na obzorju in globoko v sončnem zahodu, sem strmel za njimi. Nato sem globoko izdihnil. Ostal sem sam.

Čisto sam.

V Los Angeles sem pripotoval po dolgi nočni vožnji. Ravno prav utrujen, da sem vzel posteljo  v skupni sobi prvega mladinskega hotela. V naslednjih dneh sem si ogledal mesto po dolgem in počez.

Blišč in beda.

Itak.

Na mojem seznamu je ostalo le še nekaj nočnih klubov na znamenitem Sunset bulevarju. Predvsem dva; razvpiti The Viper Room (takrat je bil LA še glasbena meka, dobiti priložnost za igranje v tem klubu pa zagotovilo za uspeh. Pa tudi River Phoenix je umrl tam, prav pred vrati. Neko noč, ko je želel obiskati lastnika, Johnnija Deppa). In seveda Whisky Go Go. Tudi ta bo za vedno povezan z rock velikani devetdesetih, saj so ravno v tem klubu odigrali svoje prve nastope (in prejeli prve vizitke glasbenih managerjev in založniških hiš). Že takrat pa naši idoli.

Tisti dan sem trčil v gospoda scenarista. Dobesedno trčil (hm, morda pa je on vame?)

Na ulici z neskončnim nizom številk (te so se merile v stotinah, nato tisočih) sem nejevoljno opazoval listič papirja z vpisanim naslovom kraja, kamor sem bil namenjen. Vedno bolj sem ugotavljal, da brez pomoči avtobusnega prevoza ne bo šlo, zato sem zamišljeno zrl v košček zemljevida v drugi roki. Ta je imel označene avtobusne postaje in proge. Torej, če grem po tej progi do tja, potem tam prestopim na…hm….tega ja, ki me lahko pelje do… Bum! In sva se zaletela.

Z gospodom zrelih let. Prav na pločniku pred vrati neke restavracije.

Možakar jih je imel krepko čez šestdeset. Sivi na prečo počesani lasje, velik trebuh in nasmeh čez cel obraz. V trenutku se mi je pričel opravičevati, ravno tako kot jaz njemu. Ko sva ugotovila, da sva oba OK, sva se še nekaj časa smejala, nato pa pričela z vljudnostnim pogovorom. Od kod sem, ga je zanimalo, pa kaj počnem in take reči. Povsem običajne vsebine, take ki jih človek pač vpraša ob vljudnostnem pogovoru s tujcem. Da so Američani zelo odprti in prijazni, to sem že zdavnaj dobro vedel, zato sem brez zadržkov klepetal z njim. Potem me je povabil, da se mu pridružim na zajtrku. Ker nisem imel nobenega razloga za zavrnitev, sem povabilo seveda sprejel.

Premaknila sva se v restavracijo in nadaljevala s klepetom.

Povedal mi je, da piše scenarije za filme. Opisal mi je svoj znan prvenec, na več festivalih nagrajeni dokumentarec *****. Potem tudi ostale filme, pri katerih je sodeloval. Pa kako nastajajo filmi, kakšni ljudje in koncepti pri tem sodelujejo. In da je član akademije (tiste, ki izbira oskarje), da je dober prijatelj s predsednikom Clintonom in tudi sicer aktiven v demokratski stranki in podobno.

Vse to je govoril popolnoma mirno, kot nekaj povsem običajnega. Prav nič na njemu ni delovalo, da se s tem samo baha ali pa celo izmišlja. Po drugi strani pa – le zakaj bi si? Kaj bi imel od tega? Tudi na vsa moja vprašanja je odgovarjal na videz odkrito. Košček po košček sem se začel zavedati, na kako vplivnega posameznika iz sveta filmske industrije sem naletel. Čeprav nikoli nisem imel želja po uspehu v tem svetu, je šlo kljub vsemu za izredno zanimivo srečanje. Toliko ljudi sanjari o tem, da bi spoznali koga takega, jaz pa z njim sedim v tem lokalu in uživam v bogatem ameriškem zajtrku. Takrat sem tudi opazil, da kar nekaj deklet iz sosednjih miz kuka k nama in govori ravno o naju.

Neverjetno!

Kaj pa če je res vse res?

Jedel sem sladke palačinke, bogato prelite z javorjevim sirupom in vračal poglede dekletom.

To bo še ena zabavna prigoda, h kateri se bom v mislih še večkrat vrnil, sem razmišljal, ko sva končala z obedom in izstopala iz restavracije.

Ponudil se je še, da me zapelje do moje želene lokacije, saj je tako ali tako gospodar svojega časa. Tudi to povabilo sem sprejel. Vedel sem, da sem tudi sam zanimiv sogovornik, saj sem kljub mladim letom v življenju doživel že marsikaj, vse to pa je gospod z radovednostjo poslušal. Med potjo mi je še opisal scenarij za nov film, ki ga ravno končuje. Seveda to ni bilo laganje. To ni bila izmišljena zgodba, daleč preresno je govoril o tem. Pa premalo spektakularno tudi. Zgolj opisal je nek zaplet in njegovo idejo o tem, kako ga pripeljati do konca. In to je bilo to. Nič posebnega.

Ko sva prispela na cilj, sva še malo klepetala. Nek trenutek pa me je vprašal, ali bi si želel poizkusiti v filmski industriji. Ker na to nisem imel pripravljenega odgovora (me je pa pošteno streslo ob tem vprašanju), je povedal, da ima dober občutek za presojo ljudi. Nato me je vprašal za kak moj dokument s fotografijo in dal sem mu potapljaško izkaznico. Držal jo je pred sabo in mi opisoval fizionomijo mojega obraza. Zelo dobro in prepričljivo mi je razložil, zakaj bi kamera ljubila moje poteze.

Zanimivo, sem še prikimal, nato pa počasi izstopil. Potreboval sem svežega zraka. Preveč je bilo vsega. Kaj se pravzaprav dogaja? Jaz in kamera? Hollywood? WTF?

Opazil je zmedo na mojem obrazu, pa se je temu prizanesljivo nasmehnil. Dal mi je svojo vizitko in povabil k sebi na dom. Povedal je, da to ne bo nič takega, saj ima vendar veliko hišo, s sobami za goste. Zelo je premožen, zato naj le ne skrbim. In da se ga ni treba bati, saj v zameno za to nič ne pričakuje. Le družil bi se rad z menoj, saj imam toliko zanimivih prigod zanj.

Ko sva se poslovila, sem bil povsem zmeden. Če bi kdorkoli drug meni pripovedoval tako noro zgodbo, bi se mu najverjetneje le posmehoval. Tako pa…

Ja, noro! Popolnoma noro!

In to se zgodi ravno meni?!?

Komaj sem prilezel v ohlajeno notranjost prvega nočnega kluba. Naročil sem dvojno merico viskija (s kokakolo in ledom. Itak. Kot pijejo rokerji, ne?). Potem sem topo bolščal v kričečo zbirko viskijev na drugi strani pulta. In opazoval svoj odsev v ogledalu. Zamišljen. V svojem svetu. Popolnoma odklopljen od okolice. Sam Slash bi lahko stal ob meni, pa tega ne bi opazil. Morda so na odru imeli tonsko vajo sami Motley Crue? Videti so že bili tako.

Naslednjih nekaj dni sem skušal na dogodek pozabiti. Pa ni šlo. Seme je bilo posajeno. Seme da, vendar česa?  Upanja? Dvoma? Strahu pred izgubljeno priložnostjo? Priložnostjo, o kateri slehernik le sanja. Vsak dan v Los Angeles prihajajo avtobusi polni nadobudnih igralk in igralcev in vsak od njih bi storil vse, čisto in prav vse, če bi mu to le odprlo še tako majhno upanje na uspeh. Jaz pa imam ponudbo na dlani. In še kar omahujem. Zakaj že? V mestni knjižnici sem preveril vse o filmu ***** in potrdilo se je, kar je gospod povedal. Tudi njega sem preveril. Ponovno je bilo vse res! S posebnim olajšanjem sem ugotovil, da v vsem, kar mi je povedal, pravzaprav ni bilo čisto nobenih neresnic. Zrl sem v njegovo fotografijo na ekranu (takrat je bil internet še tako počasen in okoren) in prebiral njegov življenjepis.

Ta možakar torej želi, da sem njegov gost in jaz sem… kaj? Kakšen izgovor pa sploh imam? Čisto navadna mona?

Razveselil se je mojega klica. Še isti dan je prišel pome. Na poti do njegove hiše sva se ustavila še v supermarketu in nakupila živila za večerjo (ponudil se je, da bo sam pripravil večerjo). In cigarete. Cel paket (deset zavojčkov) Lucky Strike. Kot pravi notranji poznavalec mi je opisal vojno med Luckyi in Marlborom in z obžalovanjem (tu sem se z njim strinjal) razkril, da bolje kaže slednji. Potem je doma res pripravil večerjo, to sva použila na verandi. Med tem je govoril o filmski industriji, pa tudi o njenem zabavnem (za nas navadne smrtnike edinem vidnem) delu. Nekaj časa je govoril še o tistem scenariju, ki ga je omenjal že oni dan, pa o tem, v kakih vlogah bi lahko igral jaz (!!!). Ponovno je bil pogovor čisto običajen, spontan, brez vsakršne sledi pretiravanja.

Dobil sem sobo za goste, padel v mehko odejo in takoj globoko zaspal (takega luksuza že nekaj mesecev nisem bil deležen). Kot v nebesih je bilo.

Naslednje jutro je odšel po svojih opravkih, jaz pa sem imel na razpolago celotno hišo. Videoteka je imela na tisoče filmov, tam so bili tudi internet (!), faks naprave in telefoni, omare in police pa so se šibile pod težo različnih scenarijev in drugih zapiskov. Fotografije njega s Clintonovima so bile obešene po stenah, okoli teh pa številna priznanja in nagrade.

Ni kaj, ta gospod pa je resnično nekaj posebnega.

Sprehajal sem se po posestvu in iz garaže vzel kolo. Na glavo sem si poveznil predpisano čelado in se zapeljal proti samemu jedru Hollywooda. H kateremu bom prav kmalu tudi sam pripadal, ne? Do večera sem tako postopal po trgovinicah s suvenirji, vozil slalom med zvezdami na pločniku slavnih in užival v sladkih uricah brezdelja. Dolce Far Niente.

Zvečer sva se v neko restavracijo odpeljala na večerjo (ponovno so me vsi gledali. Kdo ve, morda so ugibali, kdo pa je ta zvezda poleg tistega scenarista?), potem pa po isti poti nazaj, mimo njegove hiše do planetarija na vrhu griča. Takoj sem prepoznal legendarno prizorišče, kjer so bili posneti prizori iz kultnega Upornika brez razloga. Tisti večer presenetljivo ni bilo veliko turistov, zato sem lahko resnično užival v veličastnosti kraja. In lepem razgledu na mesto. Nekaj hiš pred njegovo sva se ustavila še pri neki prijetni gospe. Ta mi je le veselo pomahala v slovo, po tem, ko sta končala bežni pogovor. Rekel je, da je to njegova soseda. To je bilo seveda jasno. In da je mama igralca Leonarda Di Capria.

Uau, kaj takega?

Potem sva prišla domov.

In prišlo je tisto, kar je bilo očitno neizbežno…

Povedal mi je, da je vedno bolj prepričan o mojem uspehu v svetu filma. Da imam dober obraz in dober naglas (mehiški, če se prav spominjam), ki bi mi omogočal prav posebne (temu primerne) vloge. In da če slučajno ne bi šlo kje drugje, lahko še vedno igram v tistem njegovem filmu v nastajanju. In tako dalje.

Sedaj pa bi želel videti še moje telo. Zelo pomembno je namreč, kako ga bo videla kamera.

?!?

To me je nekoliko vrglo iz ravnotežja. Razlog bi znal biti pravi, a ob ustreznih pogojih, osvetljavi in strokovnjakih, sem bil prepričan, ne pa…

Odgovoril sem, da razumem vprašanje. In še preden sem rekel karkoli drugega, je odšel v svojo sobo in me čez nekaj minut poklical.

Ojej, pa ne, no…? A res mora biti tako?

Razočaranje je zadelo. Kot dobro odmerjen udarec.

Ne vem zakaj (morda je del mene še vedno upal, da ne gre za nespodobno povabilo), a sem presenečeno stopil za njim. In ga videl.

Ležal je na postelji, z zgornjim delom v sedečem položaju, tako da mu je trebuh nemarno visel čez iztegnjene noge. Z eno roko se je opiral na goro blazin, v drugi je držal kozarec vina.

Oblečen pa je bil samo v spodnje hlače.

In imel je nekakšno čudno slino okoli ust. Njegove oči so bile povsem spremenjene. Blazne. Še nasmeh ni bil isti. V kaj se je spremenil gospod *****? V starega perverzneža? Videlo se je, da je zelo vzburjen, saj je hitro dihal.

In me z gibom roke vabil, naj se mu pridružim.

Priznam, višji sem bil od njega in bi ga fizično zagotovo lahko obvladal, a se ob pogledu nanj nisem počutil prijetno. Razočarano sem odkimal z glavo in pogledal v tla. Glasno sem izdihnil. Nato sem se obrnil in napotil v dodeljeno sobo. Na hitro sem zmetal svoje stvari v torbo.

Na glavnih vratih sva se srečala.

Z besedo se ni opravičil za svoje dejanje. Jaz tudi ne.

Vprašal sem ga, če mu kaj dolgujem in rekel je, da ne.

Pritisnil sem na kljuko in se namenil zapustiti posest brez vsake besede, pa sem se v zadnjem trenutku premislil. Obrnil sem se in mu stisnil roko. Toliko mu pa le dolgujem.

Zahvalil sem se mu za vse in odkorakal po ulici. V kateri smeri je že tisti mladinski hotel?

_____________

_____________

Opomba: Dejan Krajlah je avtor kratkih zgodb in romantičnih kriminalk z eno uspešnico na Amazonu. V svoji najnovejši knjigi Učbenik uspeha omenjeno prigodo v meki filmske industrije le bežno omeni, zato tukaj nekoliko daljši zapis o tem.

Več o njemu pa tukaj (intervju): †††††https://www.zalozba5ka.com/kdo-je-dejan-krajlah/

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: