Od kod pride uspeh (in zakaj je to dobro vedeti)?

Povsem preprosto; tisti ki je uspešen, ne enkrat, ne dvakrat, ampak večkrat, ni uspešen zato, ker bi pač imel srečo, ampak zato, ker nekaj počne drugače. Samo zato lahko okusi izjemno življenje. In ne zaradi sreče. Če je nekdo shujšal in na tej novi teži vztraja sedem, osem let in je pri tem fit in zdrav in močan, je to zato, ker dela nekaj za to. Ne pa ker ima srečo, ali pa ker je vitek po naravi – saj je bil prej vendar debel! Nekdo ki je bil nekoč reven, potem pa si je finančno opomogel in že dvajset let nima finančnih težav, mu to ni uspelo zato, ker je imel srečo. Če bi imel samo srečo, bi bil kmalu zatem spet obubožan. Sreča nima nič z dolgotrajnim in stabilnim uspehom na katerem koli področju.

Lahko pomaga, lahko k čemu pripomore, vendar nič več kot zgolj to.

Uspeh je vedno rezultat. Posledica nečesa, kar je bilo storjenega pred tem. In vedno se pojavi dvakrat. Prvič v mislih in drugič v realnosti. Nikoli se ne zgodi, kar tako, mimogrede. Tisti ki se ni odločil, da bo bogat, uspešen, zdrav, ljubeč, vitek, priljubljen, ali pa karkoli drugega, nikdar ne bo nič od tega.

Ker uspeh resnično nima nič s srečo, naključjem, ugodnimi okoliščinami ali s čemer koli, kar bi bilo dano le ozki peščici izbrancev, drugim pa ne.

Zato tiste posameznike, ki jim je uspelo, ne bi smeli imeti le za srečneže (saj to niso), ali pa jim zavidati, ampak se od njih učiti!

Ampak… kaj pa mi počnemo? Kako izgledajo naša življenja? Od koga se dejansko največ učimo? Od koga največ prevzamemo? Kdo nas najbolj oblikuje?

Tisti, s katerimi preživimo največ časa. To pa so tisti, ki jih imamo radi. Tisti, s katerimi gremo zvečer spat, tisti s katerimi se družimo. Naši bližnji, naši prijatelji.

Težava je v tem, da so to hkrati tisti, do katerih smo prišli zaradi podobnosti. Podobnosti z nami. Spoznali smo jih zato, ker so nam podobni, ker imajo podobne poglede, ker nam ustrezajo, ker imamo iste interese in se z njimi ujemamo. Skupaj hodimo v šolo, potem v službo, na pivo po službi in se s takimi poročamo. Ker se v njihovi družbi dobro počutimo in uživamo. Ker so nam tako podobni.

In prav nič ni narobe s tem.

Le učiti se od njih ne bi smeli.

Če želimo kaj v življenju spremeniti, se moramo učiti od tistih, ki že imajo to, po čem hrepenimo in so že tam, kamor želimo priti. To pa največkrat niso naši najbližji in tisti ki jih imamo radi, saj so nam ti podobni v temu kjer smo danes in ne temu, kar bi radi postali.

Morda zveni nekoliko drzno, toda uspeha se lahko naučimo. Dobesedno naučimo. Prav vsakdo to zmore. In si zasluži. Vendar ne od naših bližnjih…

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: