Morda vam ime Robert Kiyosaki ne pomeni ničesar. Če pa dodamo, da gre za avtorja mednarodne knjižne uspešnice Bogati očka, revni očka, pa se najbrž spomnite, da ste knjigo s tako čudnim naslovom nekje že zasledili. Ali celo prebrali. A si ta možakar svetovne slave ni prislužil zgolj s tem, da je v svojih knjigah opisoval načine pridobivanja bogastva. Še zdaleč ne. Pozornost javnosti je pritegnil s precej kontroverzno trditvijo; upal si je namreč povedati, da obstoječi šolski sistemi ljudi sploh ne izobražujejo za življenje, ampak jih le pripravljajo na to, da bodo nekega dne – uslužbenci. In nič več kot to. Da bodo torej delali za nekoga. Ne pa zase.
Taki posamezniki pa nikdar ne bodo uspešni, trdi, kajti ne glede na poklic, ki ga bodo izbrali, vedno bodo pristali na mestu uslužbencev, torej tistih ki so v službi in zgolj delajo za druge. Krivca za to pa je preprosto najti in nanj s prstom pokazati; to je seveda ta šolski sistem, ki uči vse drugo, le tega ne, kako uspeti v življenju. Kako najti pravega partnerja in imeti dobre odnose z okolico, na primer. Ali pa kako pridobiti finančno bogastvo, od kod pravzaprav pride, ali kaj podobnega. O tem se v šolah namreč ne učimo. Zato smo prepuščeni samim sebi, zato smo v odnosih takšni kot smo in smo tam, kjer smo. In seveda, ker denarja ne znamo ustvariti sami, se pač zaposlimo v nekem podjetju. Tisti trenutek ko podpišemo pogodbo o zaposlitvi, pravi, tisti trenutek zapečatimo svojo usodo. Od takrat naprej smo ujeti, vsa naša notranja kreativnost in potenciali pa nemudoma ugasnejo. S prvo plačo je zgodbe konec. Postali smo uslužbenec, torej v službi ne sebi ampak nekomu drugemu. Sprejeli smo pravila igre in od takrat naprej je naša usoda, naša sreča odvisna le še od drugih. Če bom hotel kdaj višjo plačo in s tem več dobrin in boljšo kvaliteto življenja, bom to prejel (ali pa ne) le po volji drugih. Če bom kdaj napredoval, bodo o tem odločali drugi. Tudi o tem kam peljati družino na počitnice, bom lahko razmišljal zgolj v dometu in znotraj okvirja, kot so mi ga zastavili drugi. In tako naprej.
V dokaz teh trditev Kiyosaki ponudi svojo zgodbo; kot tipičnega človeka z znanjem iz šol opisuje svojega lastnega očeta, ki trdo gara in malo zasluži, v nasprotju s sosedovim očetom, ki malo dela in zelo zelo veliko zasluži. Iz tega potem izpelje logičen sklep; le zato ker se je sam v mladosti učil od sosedovega in ne od lastnega očeta, je tako zelo obogatel. In to je to.
S Kiyoaskijem se lahko strinjamo ali pa ne; ocenjevati resničnost njegovih trditev ni namen tega zapisa. Dejstvo pa je, da večina odrasle populacije po koncu formalnega izobraževanja, kakršno koli pač je, v roke ne prime skoraj nobene knjige več. In to je zaskrbljujoče. Na nek način to pomeni, da se vsi ti ljudje dejansko ne izobražujejo več, da pri njih ni nobene osebne rasti, niti same možnosti napredka ne. Še huje; ne le da ni več pritoka novih znanj, še ta iz šole gredo počasi v pozabo…
A tak je ta svet, mi ga spremeniti ne moremo. Z obžalovanjem zagotovo ne. Pa tudi sicer je ideja, po kateri je pričakovati, da bodo drugi vse postorili za nas, nekoliko sebična. Saj vsa potrebna znanja vendar obstajajo, tukaj so, za nas. Le stegniti se je treba. Kar nas niso naučile šole, se lahko naučimo sami. Tako kot se je Kiyosaki. Za to nikoli ni prepozno. Obstajajo na primer knjige o tem, kako urediti svoje osebne finance. Le zakaj ne bi segli po njih? Ponujajo nam nasvete o tem, kako zaslužiti več denarja. Ali pa kako uspeti s pravo poslovno idejo. Od kod nam nadutost, da taka knjiga ni vredna naše pozornosti? Da ji ne bi dali niti priložnosti? Le kako se lahko pritožujemo, da nimamo denarja, če pa nismo skušali niti razumeti, od kod pride in kako ga lahko več pridobimo? Če Donald Trump zapiše svojo zgodbo o tem, kako je uspel, propadel in nato spet uspel, le zakaj tega ne bi prebrali? Saj ni treba biti njegov podpornik, možakar je v življenju resnično počel marsikaj. Kdo pa pravi, da se nam med branjem ne more utrniti kaka dobra ideja?
Pa saj ne gre samo za denar. Z majhnimi triki si lahko življenje dejansko precej olajšamo. Lahko naredimo več, precej več, če le nekoliko preuredimo naše dnevne rituale. Banalni primer; naše telo deluje drugače ob drugačnih urah. Če temu prilagodimo naše aktivnosti, bodo rezultati, ki jih po njih prejemamo, bistveno drugačni. Boljši. Robin Sharma, avtor Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajen govorec nam pravi, da smo v najboljši formi prvih 90 minut po jutranjem prebujanju. Zato naj v to prvo uro in pol, ko so možgani še čisto sveži in spočiti, vstavimo naše intelektualno najzahtevnejše opravke dneva. Učinek bo večkraten, trdi, njegov Klub pete ure pa ima že na milijone privržencev po svetu. Kako lahko rečemo, da to ne deluje, če nismo tega niti poskusili?
Naše trenutno življenje je odmev naših odločitev iz preteklosti, nas učijo mojstri osebne rasti. Zaradi njih smo tu, kjer smo in imamo to, kar imamo. Stanje na našem bančnem računu, položaj v družbi, ugled, vse je rezultat naših odločitev iz preteklosti. Če nam torej ni všeč kje smo, je to zgolj zato, ker smo v preteklosti sprejemali napačne odločitve. Očitno stvari, ki smo jih v preteklosti počeli, pač niso delovale. Niso bile pravilne in zato nimamo tega, kar bi si želeli. Tako preprosto je to. Nobene zarote, božje volje, neprijazne usode ali česa podobnega ni pri tem. Le mi in naše odločitve. Tega za nazaj ne moremo spremeniti. Lahko pa vplivamo na boljšo prihodnost. Tako da začnemo danes sprejemati boljše odločitve. Da začnemo torej stvari počenjati drugače. Potem bodo tudi rezultati, ki jih bomo deležni v prihodnje, drugačni. Smiselno, ne? Knjižne police v knjigarnah in knjižnicah se šibijo pod težo knjig, ki nas učijo, kako to storiti. Kaj nas pa stane, če jim damo možnost?
In kako mučno je opazovati koga, ki niti voščila za novoletno čestitko ne zna napisati brez pomoči pregovorov in lepih misli z interneta? Ja, če leta in leta ne prebereš nobenega leposlovnega dela, je težko spesniti par iskrenih stavkov. Seveda, saj gre o leposlovju glas kot o nečem, kar je le za zasanjane umetniške duše, popolnoma brez vsakršne praktično uporabne vrednosti. Vendar, a je res? A lahko spoznavamo, kako deluje ta svet le s pomočjo strokovnih, za nas laike torej poljudno znanstvenih del? Marsikateri policist vam bo brez zadržkov priznal, da se je o peklenskem svetu drog in odvisnosti še največ naučil prav od Otrok s postaje ZOO. Zato tudi ni presenetljiv podatek, da so skandinavski vojaki pred odhodom na mirovne misije na nemirni Balkan v branje dobili Andrićeve spise, tudi Most na Drini, ob pojavu samomorilskih terorističnih napadalcev pa je svet ponovno odkril Bartolovega Alamuta. Lahko preberete na tone člankov o življenju na severu Evrope, pa ga ne boste začutili, kot ga lahko ob trilogiji Stiega Larsona o dekletu z zmajskim tatujem. Isto velja za Husseinijev Tek za zmajem in Afganistan, da o Hemingwayu niti ne govorimo. Znana je zgodba o filozofu, ki se je odpravil na izlet v Francijo. Toliko je prebral o svojem cilju, tako zelo ga je preučil, da je ugotovil, da pravzaprav že vse ve in da ga zatorej nima smisla obiskati. Na polovici poti se je zato obrnil in vrnil domov. Ja, leposlovje lahko pomaga razumeti svet. Lahko ga pomaga spreminjati. Vemo, da je bil ameriški predsednik Kennedy ljubitelj ne samo prelepih blondink ampak tudi knjig Iana Fleminga o vohunu Jamesu Bondu. V času kubanske raketne krize naj bi izjavil (to je iz uradnih prepisov), da obžaluje, da v svojem štabu nima Jamesa Bonda (pa je imel ob sebi najbrž vse največje strokovnjake, kar jih je njegova dežela v tistem času premogla).
Pred leti sem spoznal profesorja na osrednji belgijski vojaški akademiji. Zelo izobražen možakar, gostujoči predavatelj na več univerzah po svetu, sicer pa eden vodilnih evropskih strokovnjakov za Bližnji vzhod in Arabski svet. Tekoče govori nekaj arabskih jezikov in narečij, zna pa brati tudi egipčanske hieroglife. Vsaj pol leta preživi na odpravah v tujini, večinoma v bližnjevzhodnih deželah. Ima pa tudi eno telesno hibo in to je umetna, plastična roka (stara poškodba). Zaradi vsega opisanega je resnično kot nekakšen Indiana Jones in lahko si samo predstavljamo trenutke polne vznemirjenja in adrenalina, ko v kakšni vlažni grobnici tam daleč pod piramidami kleči pred prašno kamnito ploščo s skrivnostnimi napisi, in jih v migljajoči svetlobi bakel (OK, tukaj me je malce zaneslo) skuša razvozlati. Razumeti, kaj so ljudstva pred davnimi tisočletji pisala. On jih lahko. Mi ne. Mi se moramo zadovoljiti z interpretacijami, ki nam jih strokovnjaki kot je on, ponudijo. Kakšen veličasten občutek pa mora biti prebiranje v originalnem jeziku, jeziku tistega, ki je v njem ne samo pisal, ampak tudi živel in mislil.
V televizijski seriji Severna obzorja v nekem trenutku nastopa ženska, ki se odloči, da se bo naučila italijanščine zato, da bo lahko v originalu prebrala Dantejevo Božansko komedijo. Le tako jo bo lahko prav použila, pravi. Ona že ve, o čem gre v prejšnjem poglavju. Pa tudi slišal sem, da v Srbiji živi gospod, ki se je naučil ruskega jezika zgolj zato, da bi lahko bral Dostojevskega tako kot je zapisan. Tudi če to ni res, je lepo slišati. Kajti najbrž je povsem drug občutek prebirati Goetheja v nemščini. In Lorco v španščini. Verde que te quiero verde… Kako tuje to zveni v vsakem drugem jeziku, tudi našem. Sicer pa; ali lahko enake besede sploh zvenijo enako v vsakem jeziku? Muslimani pravijo, da ne. Zato ima Koran, njihova sveta knjiga, pravo težo le v arabščini, vse drugo ne šteje.
O branju in prednostih branja bi lahko pisali še ure in ure. Da tisti ki bere, živi na stotine življenj, tisti ki ne, pa zgolj eno, se morda sliši nekoliko klišejsko, a je temu težko oporekati. Knjige so resnično pot do znanj in modrosti največjih umov, ki so kadarkoli hodili po tem planetu, klasično branje pa je ne samo čisti užitek, ampak tudi direktna komunikacija z njimi. Moderni svet informacijskega preobilja, ki hrepeni po naši hipni pozornosti in vdira v našo zasebnost, pa nas od te dragocene komunikacije vse bolj oddaljuje. Spomnite se filma Sedem, z Bradom Pittom in Morganom Freemanom. Da bi ujela morilca, se Morgan Freeman napoti v glavno newyorško knjižnico in v knjigah išče namige, ki ga bodo do tega zločinca pripeljali. Saj ga, na koncu ga, a se pred tem zgraža nad ravnodušnostjo nočnih čuvajev. Obkroženi so namreč z deli največjih mislecev vseh časov, oni pa po cele noči – igrajo karte. Nepojmljivo. Pri takšni zakladnici znanj in modrosti oni igrajo karte?! Kaj vse bi lahko prebrali, koliko znanja in razumevanja bi lahko použili, kaj vse bi s tem lahko naredili, v desetletjih dolgih noči med knjigami.
Takšni smo mi. Kot nočni čuvaji iz tistega muzeja. Imamo dostop do vsega zapisanega znanja celotnega človeštva, lahko se naučimo in priučimo česarkoli se hočemo, katerekoli veščine ali spretnosti, mi pa namesto poglobljenega branja in razumevanja vsebin izberemo elektronske naprave, kjer po prvi minuti površnega branja skačemo iz medija na medij, od tu na kak blog ali oglas, potem na novosti na vseh možnih socialnih medijih in tako naprej in tako nazaj. In izgubljamo čas. In se zgražamo nad tem, da nas šola ni naučila pravih stvari. Ker da nam ravno zaradi nje gre tako slabo.
Nekoč je bila Aleksandrijska knjižnica. Vsebovala je vso modrost sveta, pravijo.
Potem je pogorela…
Dejan Krajlah 