KAKO DELUJEJO MOŽGANI

Kako delujejo možgani in zakaj je to dobro vedeti? Poleg tega, da nekaj splošne razgledanosti pač ne more škoditi? Ker vam to lahko reši življenje. Dobesedno. Na primer v pretepu. Ko nad vas gre rjoveča zverina, vsa zaripla in rdeča v obraz. Ki se že pripravlja za udarec z desnico, tak, ki vam bo odtrgal glavo z ramen. Ko razen hitre molitve nimate sploh nobenih možnosti za preživetje več. Takrat, ko ste nekaJ sekund od gotove smrti proč, takrat je morda to edina stvar, ki vas lahko reši. Storiti pa morate tole; zbrati pogum, pogledati prežečo nevarnost v obraz in jo nekaj vprašati…

***

Morda ste že slišali za mit o tem, da uporabljamo le deset odstotkov svojih možganov. Ki seveda ne drži. Popolnoma nobenega dokaza ni za to trditev (tukaj je beseda mit povsem na mestu).  Ni znano, kako je prišlo do take trditve, še najverjetnejša bi lahko bila razlaga, da gre za nekritično povzemanje neke stare raziskave, v kateri so raziskovalci poskusnim živalim odstranjevali košček po košček možganov. Na koncu so ugotovili, da žival navidezno še vedno funkcionira brez težav, kljub temu, da ji odstranili 90 odstotkov možganov. In to je bilo to. Glede na to da se naši možgani le nekoliko razlikujejo od živalskih in glede na to da nihče ni mogel ugotoviti dejanskega stanja zavesti poskusnih živali, lahko močno dvomimo v to trditev.

Kljub temu pa imamo ljudje nekatere dele možganov presenetljivo podobne živalskim. Vsaj dvema vrstama živali, na različnih stopnjah razvoja. Eno ponazarjajo plazilci, drugo pa sesalci. Plazilci svet okoli sebe zaznavajo zelo poenostavljeno. Če vidijo nekaj večjega od sebe, to pomeni nevarnost. Zatorej je treba pred tem zbežati. Nekaj manjšega pomeni plen, torej hrano, nekaj sebi enakega pa dojemajo kot enako vrsto in zatorej godno za razmnoževanje. In to je to. Več kot to ne poznajo in ne potrebujejo. Za razliko od njih, so možgani sesalcev (pravijo jim tudi limbični) že bolj kompleksni in poznajo čustva. Pri psu vidite njegov naval čustev, ko se vrne gospodar. Veselo maha z repom, skače po njemu in ga liže po obrazu. Vesel je in tega pač nič ne skriva. Ne more skriti. Ravno tako kot ne more skriti jeze. Ko renči na vas. Ali strahu, ko beži pred prežečo nevarnostjo. In vseh vmes. Resda je pes človekov najboljši prijatelj, še zdaleč pa ni edini. Ljudje so uspeli udomačiti na stotine živalskih vrst, tudi najbolj eksotičnih. Ko jim to enkrat uspe, lahko opazujemo čustveno navezanost živali na njenega človeškega gospodarja. Ne le to, živali (sesalci, da ne bo pomote) včasih postanejo prav posesivne in ljubosumne. Brez čustev se to ne bi zgodilo. Zato kači ali kuščarju še malo ni mar do vas.

Čustva so se pri naših sesalskih prednikih razvila s točno določenim razlogom; da povečajo možnost preživetja vrste. Razumemo jih lahko kot neke vrste mehanizme povratnih informacij, ki njihovim lastnikom s pretvorbo najglobljih impulzov in signalov iz plazilskih možganov sporočajo, da je nekaj bodisi dobro (ko začutijo, da nekaj poveča možnost preživetja, v možganih vzbudijo občutek sreče), bodisi slabo (občutek žeje je poziv k akciji, še predno pride do dejanske okvare telesa zaradi dehidriracije ).  Poleg tega limbični možgani predvidevajo tudi življenje v skupnosti. V primeru živali, ki živijo v tropu, je to še posebej izrazito; na tak način prepoznajo (začutijo) sebe ali nekoga drugega kot vodjo. In se mu zato podredijo. Kajti od trenutka ko je vsem v tropu jasno, kdo je kdo, ne izgubljajo več energije v medsebojnih spopadih za dokazovanje primata in so kot skupina uspešnejši. To pa pomeni večjo možnostjo preživetja. 

Človek pa ima poleg plazilskih in sesalčjih razvit še dodaten del možganov, znanstveniki jim poenostavljeno pravijo kar racionalni možgani (pa tudi neokorteks). Ti nam omogočajo racionalno sklepanje in so pravzaprav razlog, da sedaj berete ta članek. Pes ga ne more. Kuščar še manj.

Naši plazilski možgani (vse to imamo v sebi) zelo dobro odreagirajo na potencialno nevarnost, saj je njihova glavna naloga zagotoviti preživetje. To je tisti del naše podzavesti, ki nas reši, kadar smo stisnjeni v kot. Ko odreagiramo v delčku sekunde in je boj ali pobeg edina rešitev. Po drugi strani pa naši limbični možgani zmorejo bistveno več, saj upravljajo naše socialno življenje. Naša čustva, občutki, intuicija prihajajo od tam.

Posebej za ljudi značilni racionalni možgani pa nam dodatno omogočajo, da občasno preklopimo z avtopilota in izberemo katero od alternativnih možnosti. Če nam to uspe. Dostikrat nam ne. Razlog je v zgodovinskem razvoju naših možganov. Ker so se možgani razvijali postopoma, so tudi naši daljni predniki imeli najprej le plazilske možgane (instinkt). V dolgih letih evolucije so se preko njih razvili in razrasli limbični možgani (čustva), preko teh pa še neokorteks (razum). Zato so povezave iz starejšega sistema v novejši, npr. iz limbičnega v neokorteks, nekajkrat močnejše in številčnejše kot povezave v nasprotni smeri. To pa je tudi razlog, da čustva precej bolj vplivajo na naše vedenje, kot pa razum.

Če se vrnemo k vprašanju z začetka prispevka; mož ki gre nad vas, še posebej pod močnim vplivom alkohola ali drog, je že zdavnaj nadzor nad sabo predal svojim sesalčjim možganom. Skorajda ne ve več, kaj se z njim dogaja. Vodijo ga čustva, torej jeza, sovraštvo, mržnja, strah, karkoli. Še malo in preselil se bo še globje, v plazilski del svojega bistva. Takrat vam ni pomoči, takrat boste mrtvi, saj bodo nanj delovale sile, katerih se sploh ne bo več zavedal. Kaj storiti? Zoperstaviti se mu, nima smisla, saj nimate nobenih možnosti. Raje storite naslednje. Zadnji delček sekunde predno vas udari, ga vprašajte, če je njegovi mami ime Marijana.

Resno. Ali pa Zorica. Jožica, Milena, Darja, karkoli vam pride na pamet. Le vprašajte ga to. V tistem trenutku, v tistem delčku sekunde, ko bo zaslišal to vprašanje, ga boste povlekli iz plazilskega dela v neokorteks. Če bo to želel ali pa ne, bo to močnejše od njega. Ustavil se bo. Zamišljen. Premleval bo vaše vprašenje. Omemba mame je dovolj močan impulz za selitev v racionalni del. Za vsakega posameznika na svetu.

Sekundo ali dve si na tak način priborite. Izkoristite jih.

Ponovne priložnosti ne bo.

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: