Happy Ending (Srečni konci)

Ste se kdaj vprašali, zakaj imajo filmi skoraj vedno srečne konce? Pa knjige tudi? In kako je to povezano s tem, da lahko mesece in mesece ali pa tudi leta v službi delate vrhunsko dobro, potem pa naredite eno samo napako in vas vsi kritizirajo zgolj zaradi te napake, pri tem pa pozabljajo, kako dobri ste sicer? In zakaj je to dobro vedeti?

Ker raziskave potrjujejo, da ljudje nek dogodek, vsebino, izkušnjo, resnično ocenjujemo po njenem koncu. Zato je lahko v filmu vse polno trpljenja in grozot, a če je na koncu srečen konec, potem bo naš spomin na ta film zagotovo pozitiven. Ocenili ga bomo ravno po koncu, nanj se bomo z lagodjem spominjali le zato, ker ima lep konec. Tudi za knjige velja isto. Kako bi doživeli Dickensovega Oliverja Twista brez srečnega konca, kako bi se ga spominjali? Grozno, ne? Seveda to dobro vedo televizijski producenti in različni drugi ustvarjalci, ki vsi po vrsti namenoma poskrbijo, da se na koncu počutimo prijetno. Ravno zaradi srečnega konca. Tako bo naš spomin na film boljši, bolj prijeten, več časa si ga bomo skušali zapomniti, raje se bomo o njem pogovarjali, ga hvalili in omenjali. In si ogledali tudi naslednjega izpod rok iste ekipe. Se razume.

Je pa res, da učinek konca deluje tudi v nasprotnem primeru. Na primer ko vas šef v službi vidi le v luči ene same napake; ker je to pač zadnja stvar, ki jo je doživel od vas. Zato vas tako vidi; ker je pod vtisom tega zadnjega dejanja. Tega ne morete spremeniti, tako pač je. Lahko pa naredite dvoje; najprej upoštevajte, da na popolnoma isti način ljudje ocenjujemo tudi sebe in doživljanje tega sveta. Ko se nam zgodi nekaj slabega, se nam zdi, da nam tudi sicer gre slabo v življenju in da smo čisto zavoženi. Stvari takrat vidimo in doživljamo bistveno slabše, kot pa v resnici so; ocenjujemo se slabše, imamo se za slabše in naše življenje ocenjujemo bistveno bolj črnogledo. Iz tega istega razloga, na podlagi zadnje izkušnje, tega zadnjega dogodka. Kar pomeni, da včasih stvari le niso tako slabe, kot se nam mogoče zdi. Na prvi pogled. Tisti prvi trenutek.

Za drugo pa velja biti malce moder; poskrbite za čim boljši zaključek, kadar se le da. Če imate v službi predstavitev, naj bo ravno zadnja minuta vaša najboljša in najbolj udarna minuta. Po tej si vas bodo zapomnili, po njej bodo ocenjevali vašo celotno predstavitev. Najverjetneje (skoraj gotovo) bodo poslušalci prav kmalu pozabili vse, kar ste povedali, le vaših zaključnih besed in počutja ob koncu ne. Upoštevajte to. Zadnji vtis, zadnja minuta, zadnje pripombe in komentarji, tja dajte največ od vas. Ne na sredino. Karkoli pač počnete, na katerem koli projektu delate, poskrbite za zmagovalni finiš!

To spremeni igro.

#igrowcoaching

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: