Življenje ni pošteno. Ampak ni pošteno do nikogar. Kar ga dela na nek način – poštenega, ne?
Cenena internetna filozofija ali globoko razodetje? Kakor za koga. A dejstvo je, da ničesar ne bomo dobili zgolj zato, ker smo (ali pa nismo) dobri po srcu in prijazni in ustrežljivi in se toliko žrtvujemo za druge in bi bilo to do nas res pravično in pošteno, ampak bomo dobili le, če bomo za to kaj naredili! Ne pa zato, ker bi to bilo pošteno.
In tukaj smo vsi izenačeni. Za vse velja isto; dobri, slabi, hudobni, požrešni, pravični, pokvarjeni – karkoli od tega smo, vsi od življenja dobimo, kar v njega vložimo. Nič več in nič manj. Ko stojim pred bankomatom in vtipkam svoj PIN, mi bo bankomat dal toliko denarja, kot sem ga prej na svoj račun položil. Pa če sem še tako dober človek, ne bom dobil niti centa več. Po drugi strani pa tudi če sem najslabši človek na svetu, bankomatu se še malo ne fučka za to, mi bo dal točno toliko, kot sem vanj prej naložil.
Prej ko bomo to razumeli, prej bomo nehali preklinjati usodo, ker nam ni namenila vsega tistega, po čemer hrepenimo in bi bilo tako pošteno, da dobimo. Ker poštenje pač nima nič z enačbo, da imaš le toliko, kot si sam pridelal (otrok v prvem razredu ve, da bo pesmico znal na pamet le, če se jo bo naučil. Da bo torej v to vložil nekaj časa in truda in da drugače pač ne gre. Od kod potem ideja, da pa bi v odraslosti nekaj dobili, brez da bi za to nekaj naredili, nekaj v to vložili – torej zgolj s tem, da bi o tem sanjali in mislili?)Ja, lahko sanjamo, kako lepo bi bilo vse te stvari imeti. Napredovanje v službi, višjo plačo, več spoštovanja v očeh drugih, boljši odnos s partnerjem, kaj podobnega. Lepe stvari so to.
Le da ne bodo prišle same od sebe; treba bo v akcijo in kaj za to narediti!
Dejan Krajlah 