Začetek zgodbe o Jacku Reacherju je neločljivo povezan z zgodbo o njegovem literarnem očetu Lee Childu. Oba sta dobila odpoved v svojih najboljših in najbolj ustvarjalnih letih; James Dover Grant (to je Childovo pravo ime) je v nekem trenutku postal višek kadra zaradi prestrukturiranja na britanski televiziji, major Jack Reacher iz 110. enote vojaške policije pa zaradi zmanjševanja stalne sestave ameriških oboroženih sil.
Tako sta oba pristala na cesti. In se znašla. Vsak po svoje. Dover Grant si je nadel ustvarjalno ime Lee Child in postal pisatelj, Jack Reacher pa je sedel na prvi avtobus in se odpeljal novim dogodivščinam naproti.
Avtobus, obcestne restavracije in poceni moteli
Pa vendar poetika moderne Amerike v Childovih delih služi zgolj kot kulisa. In nič več. Njegove zgodbe se resnično začnejo kot stari vesterni; v mesto pripelje avtobus, z njega pa izstopi skrivnostni neznanec. Še predno poje svoje nezdravo kosilo ali spije slabo kavo, že pretepa nepridiprave, rešuje uboge žrtve in pomaga nedolžnim. Ker se ravna po svojem občutku za pravično in se ne boji nikogar, se venomer znajde v težavah, ki pa jih s svojo pregnanostjo in bogatimi vojaškimi izkušnjami uspe rešiti. Tako ali drugače. Potem se počasi sprehodi do roba ceste in dvigne palec. S seboj nima ničesar, saj ničesar ne poseduje. Razen zobne ščetke. Vse drugo sproti kupi, staro pa zavrže. In potrpežljivo čaka na prevoz. Kak kamionist mu bo že ustavil. Ali par na romantičnem potovanju. Ali kdorkoli drug. In ga pobral. Do naslednje avanture, v naslednjem mestu.
In to je pravzaprav vse. Nobene literarne vrednosti ni najti v njegovih delih, nobenih presežkov. Pa se zdi, da se Child na ta očitek čisto požvižga. Sam prostodušno prizna, da je po odpovedi začel pisati zato, da bi kaj zaslužil. Ne pa zato, da bi osvojil Nobelovo nagrado za književnost. In kot kažejo prodajne številke, mu to gre dobro od rok. Po svetu je bilo prodanih ne nekaj milijonov, ampak preko sto milijonov njegovih knjig, kar ga uvršča med najbolj prodajane avtorje vseh časov. V Britaniji se s prodajnimi številkami bode z JK Rowlingovo, na Amazonovi strani pa ima zapisano trditev, da po svetu vsakih devet sekund nekdo kupi knjigo z njegovim junakom Jackom Reacherjem.
In potem je prišel Tom Cruise
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo tudi filmski ustvarjalci zaznali potencial, kot ga lahko nudi nekdo s tolikšnim dometom. Ker prodajne številke Childova dela postavljajo v prvo ligo, je tak moral biti tudi filmski pristop. In je bil. Naslovna vloga je pripadla Tomu Cruisu, ki je v dveh visokoproračunskih filmih povsem korektno odigral Jacka Reacherja. Odzivi občinstva pa niso bili najboljši. Ne na igro ali produkcijo, ampak na izbiro glavnega igralca. Literarni Jack Reacher je namreč precej visok, močan in robustnega videza. Child pravi, da je hotel ustvariti junaka, ki že s svojim videzom daje občutek varnosti in pomirja, po drugi strani pa tudi ustrahuje tiste, ki jih želi ustrahovati. Tom Cruise pa ni ravno visok. Tudi njegov videz je prijeten in uglajen, ravno nasprotno od Reacherja iz knjig. Zato kljub vsemu trudu, ki ga je Cruise vložil v lik, vse skupaj ni delovalo. Ni moglo delovati. Ljubitelji Childovih knjig so se počutili prevarane, ljubitelji igralca pa so dobili nek film, ki se jim ni zdel nič posebnega.
Kljub temu da poskus s Cruisom ni deloval pri nobeni od ciljnih skupin (torej bralci Lee Childa vs. oboževalci Toma Cruisa) in je tudi sam Lee Child priznal, da je bila to slaba ideja, filmski ustvarjalci niso opustili svoje ideje. Le odločili so se, da te napake ne bodo ponovili. Zato so začeli delati na novem projektu. Tokrat to ne bo film in ne bo narejen za kinodvorane, ampak bo nadaljevanka. Za domače oblčinstvo. Vrtela se bo na Amazon Primu, kar pomeni, da bodo po njej segali prvenstveno Childovi bralci. In teh ni malo. In seveda, kar je najpomembneje; Jacka Reacherja bo igral precej neznani Alan Ritchson, ki pa po videzu zelo spominja na pravega Reacherja. Tokrat bodo bralci dobili, kar si želijo. Tako vsaj upajo. Na njihovem koledarju je obkrožen datum četrti februar 2022.
Pisatelj stare šole
Nihče zares ne ve, od kod taka priljubljenost njegovih del med bralci. Žanrsko se Childovo pisanje uvršča med tipične hardboiled kriminalke. Torej glavni junak-nek dogodek-glavni junak ta dogodek reši-konec. Dogodki potekajo linearno v času, vsebinsko pa brez kakih posebnih presežkov, drame ali dih jemajočih zapletov. Tip se rad pretepa, pravzaprav se ves čas pretepa, pa tudi strelja, ubija, vsake toliko zaljubi in to je to. Že štiriindvajset knjig. Tako ni čudno, da nekatere Childovo pisanje spominja na akcijske filme iz osemdesetih let minulega stoletja; prijetni na ogled, ne preveč zapleteni, z ravno dovolj akcije in predvidljivim, praviloma srečnim zaključkom. Ravno prav za sobotni večer; ko gledalec ve, kaj lahko pričakuje, točno to dobi in je s tem čisto zadovoljen. Kot prvi film Umri pokončno, z Brucem Willisom v glavni vlog. Tako predvidljive in nezahtevne, a hkrati zabavne naj bi bile njegove knjige.
Lee Child rad piše. Spokojno sede pred zaslon, oborožen z litri kave in pepelnikom. Prižge si cigaret in počasi kljuva črke. Eno po eno, kot v starih časih. Zraven pa dosti bere. Preučuje, raziskuje, svoj predmet opisovanja mora čim bolje razumeti. Šele potem nam ga lahko predstavi. Zato se nam zdi, da je tako pristnih opisov Amerike zmožen le nekdo, ki tam od rojstva prebiva. Vsi tisti mali kraji, tako daleč od večjih naselij in prometnih komunikacij. Pa življenje na poti. Vedno na poti. In zanikrni moteli. Postana hrana v poceni restavracijah. Pretepi na ulicah. Vse to je svet Jacka Reacherja. Ki pa ga je ustvaril angleški pisatelj, ki se je v Ameriko preselil šele v zrelih letih! In zato se nam tudi zdi, da o vojaškem ustroju, organiziranosti in vsakodnevnem življenju v bazah lahko piše le nekdo, ki je vse življenje preživel v vojski in misijah po svetu. Ker takega poznavanja vojaške taktike, tehnike in postopkov vendar ne more poznati nekdo od zunaj. Pa jih! Nekdo od zunaj. Saj Lee Child nikdar ni bil v vojski. Niti en dan.
Zato je Lee Child dober pisatelj. Ker nam pričara svet, kateremu sam nikdar ni pripadal. Zato se mora toliko bolj potruditi (saj če ne, bi bili to zgolj spomini). Šele ko uspe v ta izmišljeni svet vstopiti sam, mu lahko sledimo tudi mi. Se morda tu skriva odgovor o njegovi priljubljenosti?
Je pa že nekoliko utrujen. Utrujen pisanja, ne pa dogodivščin svojega junaka. Zato bo pisanje zgodb o Jacku Reacherju počasi predal v roke svojemu bratu Andrewu Childu. Kar je seveda dobra novica za nas, bralce. Tako se nam ni treba bati, da bi ostali brez novih dogodivščin tega simpatičnega popotnika…
Dejan Krajlah 