Materino zatočišče (Jack Reacher, #20)

V Materino zatočišče se Reacher tokrat ne pripelje z avtobusom, ampak z vlakom. Ta odročen in od vsega sveta pozabljen kraj ima tako čudno ime, da je pritegnil Reacherjevo radovednost. Sprehaja se po mestu, a ne najde izvora imena. Tudi nobenega spomenika ali spominske plošče z namigom o zgodovini kraja ne. Spozna pa nekdanjo pripadnico FBI, sedaj zasebno preiskovalko. Ta išče svojega službenega kolega, prav tako preiskovalca, ki je pred dnevi v Materinem zatočišču skrivnostno izginil.

Sčasoma pa skupaj ugotovita, da ni edini. Že več ljudi pred njim se je z vlakom pripeljalo v to zakotno mestece, za noč naselilo v bližnjem motelu, nato pa za vedno izginilo.

Sled ju vodi do Los Angelesa, kjer se povežeta z nekim raziskovalnim novinarjem, potem pa preko Phoenixa, Chicaga in San Francisca vse do srhljivih globin temnega spleta.

In od tam spet nazaj. V Materino zatočišče. Kjer ju najhujše razkritje šele čaka. 

***

Kak drug pisatelj bi verjetno več časa posvetil srhljivi skrivnosti na koncu zgodbe. Lee Child pa ne. Še dobro. Kajti vse skupaj je dovolj mučno že brez eksplicitnih opisov. Raje da več poudarka na opis prigod na poti do velikega razkritja, številnih namigov ki vodijo Reacherja in Changovo in svet brezkončnih možnosti na internetu. Njegov junak je vagabund in pretepač, nekdanji vojaški policist, ki potuje širom po Ameriki in rešuje težave drugih, ne pa ranjena oseba z globokimi travmami in družinskimi skrivnostmi iz smrtno resnih skandinavskih trilerjev.

…Prišla je natakarica in Reacher je dobil ta dan že drugo kavo brez dna (op. z neomejenim dolivanjem). Plačal je vnaprej in sicer štirikratno ceno kave. Rad je imel kavo in rad je imel natakarice.

To je Reacherjev svet; potovanja, bleščeča prerija in obcestni moteli. In restavracije s slabo kavo. V tem svetu se najbolje počuti, zato ga nikdar ne zapušča. Sem spadajo tudi poulični spopadi, ki pa so vedno skrbno premišljeni in do potankosti načrtovani.

Ne moreva se spopasti s tridesetimi tipi. Reacherjev običajni odgovor bi bil; zakaj za vraga ne? To je bilo v njegovi DNK. Kot dihanje. Po instinktu je bil pretepač. Kar je bila njegova največja moč in največja pomanjkljivost. Tega se je dobro zavedal, celo ko je v glavi skušal rešiti problem ena proti tridesetim. S prvimi dvanajstimi ne bi bilo problema. V Smith & Wessonu je imel 15 krogel, več kot trikrat pa ne bi zgrešil. In če bi Changova sledila njegovemu zgledu, bi jih pospravila šest. Tam nekje. Sicer je delala v pisarni, vendar je bila razdalja majhna in tarče so bile številne. Kar bi pomenilo, da bi jih, ko bi imela prazni pištoli, ostalo kakih dvanajst. Ni se spomnil, ali se je kdaj že spopadel s tolikimi nasprotniki, toda moralo bi biti izvedljivo…

Vedno in ob vsaki priložnosti.

Ne bo me ustrelil, ker me noče ustreliti v sobi niti med vrati, ker sem prevelik, da bi me nato premikal, in ker dušilci zvoka kljub vsemu ne delujejo kot v filmih, kjer se sliši, kot da bi oprl steklenico šampanjca, ampak vseeno povzročajo precejšen hrup, ki ni bistveno manjši od običajnega strela in bi se slišal po vsej hiši, če bi streljal na hodniku…

Temni internet in Jack Reacher. To dvoje nekako ne gre skupaj, a v Materinem zatočišču Reacher spoznava, da ta internet s svojimi neindeksiranimi vsebinami  ne gosti samo človeške zavrženosti in največjih skrivnosti, ampak na nek način tudi povezuje. Na primer ljudi, ki jim ni več živeti. Ki bi radi zapustili to dolino solz, ujeli zadnji avtobus, kot oni temu pravijo. Daje jim možnost, da se povežejo, en drugega bodrijo in si pri tem pomagajo. S konkretnimi nasveti kaj deluje in kaj ne, kako se tega poslednjega podviga lotiti. In seveda, tako kot povsod drugje kjer je povpraševanje po nečem (čemerkoli), se takoj pojavi tudi ponudba. Področje samomorov ni nobena izjema. Mirno, dostojanstveno in brez muke umreti, to si obupanci želijo. To pričakujejo, to jim je na temnem spletu tudi obljubljeno. Do sem jim Reacher sledi. Kar pa ga čaka, presega njegove najhujše nočne more.

Še dobro, da obstaja vojaški črni humor.

Trije napadalci. Okrožni tožilec bi jih imenoval napadalci…. Policisti bi jih imenovali storilci. Njihovi odvetniki bi jim rekli klienti. Kriminologi bi jih imenovali psihopati. Sociologi bi rekli, da so nerazumljeni. V 110. enoti vojaške policije pa bi rekli, da so mrtveci, ki še hodijo.


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 5 od 5 (!) skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 5 od 5 (!) skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 4 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check (no ja, skoraj)

***

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: