Da se tudi ta knjiga začne s pretepom, nas zagotovo ne preseneča. Jack Reacher je velik, močan, vešč golorokega bojevanja. Težav sicer ne išče, a pred njimi nikdar ne beži. Zakaj bi torej zbežal pred dvema mladcema? Ker sta rekla, da ga bosta pretepla? Ta dva? Kakšno grožnjo pa lahko predstavljata?
“Superge so pomenile, da ga nista nameravala brcati. Nihče ne brca s tako mehkimi športnimi čevlji. Nima smisla. Razen če sta nameravala podeliti nekaj brc samo za vtis. Kot pri eni od tistih borilnih veščin, ki se imenujejo kot nekaj s kitajskega jedilnega lista. Tekvondo in tako naprej. Vse to je lepo videti na olimpijskih igrah, toda brezupno na ulici. Ko dvigneš nogo, kot pes ob hidrantu, prav prosiš za batine. Moleduješ, da te nasprotnik podre na tla in zbrca do nezavesti.
Ali sta ta fanta to sploh vedela? Ali sta pogledala njegova stopala? Reacher je bil obut v težke škornje. Udobne in trpežne. Kupil jih je v južni Dakoti. Nositi jih je nameraval vso zimo…”
Seveda z njima z lahkoto opravi, a na vidiku so večje težave. Vsaj tri; nekdo mu želi naprtiti umor njegovega nekdanjega informatorja, neka ženska ga toži za očetovstvo, njegova naslednica na čelu 110. enote vojaške policije pa je v kehi, obtožena vohunstva. In ravno majorka Susan Turner je razlog, da se je vrnil v Virginijo, v nekdanji štab enote, ki jo je vodil. Všeč mu je bil njen glas, z njo je bilo lepo kramljati po telefonu, večkrat ko jo je poklical, bolj mu je prirasla k srcu. Vse do odločitve, da jo osebno spozna. Morda povabi na večerjo. Romantično večerjo ob svečah. Potem pa… Kdo ve, kako se bodo stvari razpletle. A kakorkoli si je predstavljal njun zmenek, ta ni vključeval presenečenja, saj v pisarni majorke Turnerjeve ni bilo majorke, ampak nek osoren polkovnik.
Ki ga že naslednji dan vpokliče v aktivno vojaško službo, zgolj zato, da ga lahko kot vojaško osebo najprej aretirajo, potem pa mu še sodijo na vojaškem sodišču zaradi napada na Turnerjevega odvetnika. Ta je bil zverinsko pretepen po Reacherjevem prvem obisku enote, zato Reacher zagotovo mora biti pravi storilec.
Reacherju uspe zbežati iz zapora, pri tem pa svobodi še Turnerjevo. Podata se na beg, na dolgi poti do zahodne obale pa bežita pred enotami vojaške policije in podivjanimi kmetavzarji, vmes pa odkrivata zaroto, ki sega do visokih častnikov ameriških oboroženih sil. Izkaže se, da sta dva pripadnika vojaške policije, katere je v Afganistan napotila majorka Turnerjeva, da nekaj preverita, prišla na sled nečemu velikemu. In sta zato morala umreti, še predno bi svoje ugotovitve lahko posredovala svoji nadrejeni častnici…
***
Po tem romanu je bil posnet tudi film s Tomom Cruisom v naslovni vlogi Jacka Reacherja. Kot vemo, je bil deležen mlačnega odziva, vrhunec filma pa je razkritje, da so pripadniki nekega zasebnega varnostnega podjetja v orožju iz Afganistana pravzaprav tihotapili heroin. Kar deluje precej klišejsko. Ker tudi je. Precej klišejsko.
Ne pa vrhunec v knjigi. Ta pa resnično preseneča. In pusti bralca odprtih ust. Tudi zato je knjiga boljša od filma (za nas, ljubitelje knjig, se razume). Pa tudi sicer so kritike tega romana precej prizanesljive; tukaj prvič vidimo Reacherja, ki bi lahko bil celo zaljubljen, spoznavamo njegovo čustveno plat, saj bi lahko bil (ali pa morda je?) oče težavni najstnici, na nekaj trenutkov pa celo pozabi na tisto svojo nimam lastnine razen zobne ščetke, lastnina mi ne pomeni nič maksimo, ko drvi skozi noč z rdečo korveto in zraven veselo zavriska: “To pa je življenje!”
Kar pa naj vas ne premami; Reacher je tudi v tem romanu še vedno čistokrvni Reacher. Ne toliko zaradi surove moči, ki jo ima, ampak zaradi ostrega uma. Ker razmišlja hladno racionalno, vsak izziv najprej deduktivno razdela. Šele nato sprejme odločitev.
“Fant na levi je zablokiral voznikova vrata. Reacher ga je odvlekel dva metra po asfaltu. Ni se upiral. Življenje ni televizijski šov. Če tipa dovolj močno od strani udariš v glavo, ne bo spet skočil na noge in ne bo nadaljeval borbe. Na tleh bo ostal uro ali več, bolan, omotičen in zmeden. Lekcija, ki se je Reacher naučil že davno; človeški možgani so veliko občutljivejši za premik s strani na stran, kot za tiste naprej in nazaj. Verjetno gre za evolucijsko muhavost kot pri večini stvari…”.
Seveda pa to ne velja samo za pretepe.
“Koliko je možnosti, da bo Edmonds v zgradbi istočasno kot novi odvetnik Susan Turner? Morda bo, morda ne bo. Petdeset proti petdeset. In končno; ali je možno, da bodo vsi trije odvetniki vstopili v bazo skozi isti vhod? Odgovor: morda bodo, morda ne bodo. Petdeset proti petdeset.
Štirje odgovori da ali ne, vsak od njih je popolnoma samostojen dogodek. Pri vsakem je verjetnost petdeset proti petdeset: Toda verjetnost, da je na vse štiri odgovor da, je samo dobrih šest odstotkov.”
Hladno racionalno. Tako deluje. Kot igralec pokra (opomba; pri pokru bi računali takole; polovica, četrtina, osmina, šestnajstina. Tip ima v tem primeru za eno šestnajstino možnosti, kar pa je v odstotkih nekaj nad (100 deljeno s 16, to je šest, torej šest odstotkov). Zato zmaguje.
Včasih pa deluje celo prav simpatično.
“Širi ljubezen in razumevanje”, je navrgel Reacher. Če pa je potrebno, uporabi silo.”
“Kdo je to rekel?”
“Mislim, da Lev Trocki.”
“Ki so ga v Mehiki zabodli z nožem za led.”
“To ne izpodbija njihovih stališč. Sploh ne.”
“In kakšna so bila?”
“Čvrsta. Rekel je tudi, če nasprotnika ne moreš prepričati z razumom, moraš njegovo glavo seznaniti s pločnikom….”
Ja, takšen je Reacher. In zato ga imajo bralci radi.
POVZETEK:
Izvirnost zgodbe: 5 od 5 (!) skodelic kave
Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave
Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 2 od 5 skodelic kave
Avtobus, motel, restavracija: Check
***
Dejan Krajlah 