Polnočna linija (Jack Reacher, #22)

Med brezciljnim sprehajanjem po ulicah malega mesta Jack Reacher v izložbenem oknu zastavljalnice zagleda prstan vojaške akademije West Point. Poleg letnice 2005 so na njem vgravirane tudi začetnice imetnika. Oziroma imetnice, saj je prstan ženski.  

Prevzame ga radovednost. Le zakaj bi se nekdanja kadetka ločila od svojega težko zasluženega prstana?

Odloči se, da jo bo poiskal. Sled ga preko kriminalne preprodajalske verige vodi do odročne gorske pokrajine sredi Wyominga. Na svoji poti srečuje motoriste, odpadnike, zasebne preiskovalce, kavboje in izginule vojake. Bolj ko brska, bolj nevarno postaja. Izkaže se, da je prstan le droben člen v precej bolj obsežni in temačni verigi…

***

Polnočna linija se začne zelo netipično za Reacherja. S stavki, kot prepisanimi iz kakšne lahkotne ljubezeske zgodbice;

»Četrtega julija je odšla. Reacher je našel sporočilo na posteljni blazini, ko je vstopil v sobo s skodelicama kave. Takšna sporočila je že dobro poznal. Vedno je bilo enako. Včasih direktno drugič posredno. Changova je sporočilo napisala posredno in najbolj elegantno od vseh. Pa ne zaradi izgleda. Bilo je načečkano s kemičnim svinčnikom na listu papirja, ki je bil pomečkan od vlage. Pač pa elegantno zaradi svoje vsebine. Uorabila je prispodobe, s katerimi je izrazila laskanje  in hkrati tudi obžalovanje. Napisala je: Si kot New York. Z veseljem ga obiščem, nikakor pa ne bi mogla tam živeti.«

A se stvari kaj kmalu postavijo na svoje mesto. Od izložbe s prstanom naprej. In prvega pretepa. Ki pa ni samo pretep; premagati sovražnika je lahko –  prepričati ga, da izda podatke, pa težje. A prav podatki so tisto, kar Reacher potrebuje, zaradi njih je prišlo do pretepa. Po njem pa do izmenjave besed z edinim motoristom, ki je še stal na nogah.

»Reacher ni odgovoril. Namesto tega se je izmuznil med zakrivljenimi krmili, visoko dvignil nogo in se zavihtel na motor Jimmya Rata, se naslonil in se udobno namestil v sedežu, nogo pa prislonil na ročaj.«

»Hej,« se je oglasi Jimmy. »Tega ne smeš. Ne smeš sedeti na motorju drugega bikerja. Nespoštljivo je. Pomembna zadeva, stari!«

»Zakaj le?«

»Takšna so pravila.«

»In kaj boš ukrenil?«

Jimmy Rat je molčal.

»Odgovori na moje vprašanje, pa bom odšel.«

Tišina.

»Zaradi mene lahko sedim tu vso noč. Zanekrat ni še nobenih prič, toda slej ko prej bo kdo prišel mimo. Videli me bodo na tvojem motorju. In tebe poleg, ki ne ukrepaš. Kot cmera, ne pa podgana. S tvojim ugledom bo konec.«

Jimmy Rat se je ozrl naokrog…

In seveda izdal informacijo, ki jo je Reacher potreboval. Kajti že zdavnaj se je odločil, da bo prišel do skrivnostne kadetinje. Če bo z njo vse v redu, ji bo vrnil prstan in odšel. Le da je z vsakim odkritjem vse več indicev kazalo ravno nasprotno; odlikovanje Škrlatno srce je lahko dobila le zato, ker je bila v boju ranjena. Morda je sedaj invalidka. Ali pa ima iznakaženo telo. Nekoč pa je bila lepotica. Kot njena sestra, ki jo prav tako želi najti. In majhni paketki z obliži niso nič manj nevarni od rjavega prahu. Pomagajo pa. Odganjajo bolečino.

»In tako se ti ljudje sčasoma spremenijo v brezupne zasvojence. Ki pa se tega sploh ne zavedajo. Ali pa si nočejo proznati. Delno je to tudi stvar ponosa. Odvisniki so drugi ljudje, tisti z umazanimi iglami v straniščnih kabinah. Oni pa imajo farmacevtski izdelek iz laboratorijev, kjer čedna dekleta v maskah držijo epruvete proti svetlobi, katerih preudovita vsebina odseva v njihovih globokih modrih očeh. Ta prizor vidijo na televiziji  med vsakim propagandnim blokom. V resnici pa se izpostavljajo največjemu tvganju…«

Childova dvaindvajseta knjiga dregne v dve zamolčani plati ameriške družbe; zasvojenost z opioidi ameriškega ruralnega podeželja in osebne travme vojaških veteranov. O prvem ne vemo skoraj nič, za druge se nam zdi, da so stvar preteklosti. Žal, niso. Za ranjenega vojaka je po vrnitvi z misije lepo posrkbljeno; obstajajo zdravila za lajšanje bolečin. A jih je včasih lažje dobiti na ulici. Ker so tudi največji junaki le ljudje.

Brutalno, iskreno, neposredno.


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 5 od 5 (!) skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 2 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: