Potezna šibrovka (Jack Reacher, #7)

V študentskem kampusu pride do poskusa ugrabitve prestrašenega mladega študenta. Tam je tudi Reacher, ki v strelskem obračunu ubije policista. Nato zbeži s prizorišča. Naravnost v objem sumljivega poslovneža Zacharya Becka, sicer pa preprodajalca perzijskih preprog. Ki pa seveda ne preprodaja samo preproge. In ki je v nemilosti pri zloglasnem Xavierju Quinu – človeku, ki ga Reacher sovraži bolj od vseh drugih na svetu. Ima svoje razloge za to.

Reacher želi priti do Quina in storil bo vse, kar je treba, da ga dobi. Zato združi moči z vladno agentko, ki pa jo bolj kot Quin zanima preprodajalec preprog. Tudi prav. Tako bo lahko vsakdo od njiju dobil svoje. Zato  si Reacher pridobi zaupanje možakarja s preprogami, potem pa s svojo neustrašnostjo uspešno odstrani vse konkurente in postane celo njegov šef varnosti. Ko vladna agentka ugotovi, kaj Zachary Beck dejansko preprodaja in ko je jasno, da so se že prejšnji poskusi infiltracije v Zacharyjevo organizacijo tragično končali, ga skuša izvleči iz nameščene igre, a se Reacher ne da. Kajti od tu do Quina je le še korak, zgodba pa se konča z dletom v Quinovih možganih. Dobesedno.

Ker je to knjiga o Jacku Reacherju in se drugače seveda ne more.

***

Tokrat Jack Reacher sam opisuje svoje dogodivščine. Iz prve roke, v prvi osebi. To sprva deluje nekoliko okorno, a hkrati da vsebini bolj oseben pečat. Poceni trik, kako se instantno bolj intimno povezati z bralcem. Nič posebnega, uporabljajo ga tudi drugi pisatelji, zakaj ga ne bi tudi Lee Child? Še posebej, če vemo, da se sam za take dovtipe še malo ne zmeni.

S površja bi tudi ta zgodba lahko delovala kot zbirka pretepanj in ubijanj. A le na prvi pogled. Kajti vsak pretep ima svoj smisel, vsak izstreljeni naboj ima svojo misijo. Tudi v najbolj krutih trenutkih. Ko na primer sedi pred mafijcem, v dokaz svojega poguma in dejstva, da ni vladni agent, pa pristane na rusko ruleto. Vzame revolver, nabit z enim nabojem  in si ga prisloni ob čelo. In sproži. Kakšno srečo mora imeti, da ne pade po tleh s prestreljeno glavo, ne? Ampak po tem, ko se zasliši le kovinski klik, sproži še enkrat. In potem še enkrat. In še nadaljuje. Ko mi držimo sapo in se sprašujemo, kako obupan mora biti nekdo, ki počne kaj takega, nas ponovno preseneti. In pritisne še enkrat! Nihilizem? Suicidalnost? Kaj se z njim dogaja, kaj nam avtor želi sporočiti? To izvemo šele kasneje, v izpovedi vladni agentki;

Potem sem ji povedal za rusko ruleto.

»Igral si?«

»Šestkrat,« sem rekel in strmel v dovoz. 

»Nor si,« je rekla. »Šest proti ena, moral bi biti mrtev!«

Nasmehnil sem se. »Si jo ti kdaj igrala?«

»Nisem in ne bi. Nimam rada take ekscentričnosti.«

»Večina ljudi je takih. Tudi Beck je bil tak. Mislil je, da je razmerje šest proti ena. Pravzaprav bi bilo bolj točno šeststo proti ena. Ali šest tisoč. Če daste težak naboj v dobro izdelan in dobro vzdrževan kolt anakonda, bi bilo čudo, da bi se cilinder ustavil tako, da bi bil naboj blizu vrha. Inercija poskrbi, da konča na dnu. Prav tako pomagajo precizen mehanizem, malce olja in gravitacija. Nisem bedak. Ruska ruleta je veliko bolj varna, kot ljudje mislijo. Splačalo se je tvegati, da sem dobil delo.«

Tako deluje Reacher, kot ga poznamo. Močan je in spreten, brez dvoma. A tudi brihten.

V žep sem dal tudi drugo roko. Človek z eno roko v žepu, je videti oborožen in nevaren. Človek z obema rokama v žepih pa je videti sproščen in len. Nobene grožnje ne predstavlja. Vdihnil sem in hrupno vstopil v sobo…

Ko gre v akcijo s pokvarjenim policistom, malo pred vpadom v mamilarsko gnezdo razmišlja takole;

…Obstal je in se napel. V temi je prikimal. »Jaz bom razbil zunanja vrata, ti pa razbij notranja. Izmenično.«

»V redu,« sem ponovil. Obrnil sem glavo in se nasmehnil. Dejansko je nekdanji policist. Če bom jaz razbil notranja vrata, bo šel on prvi skozi njih, jaz pa drugi. Drugi običajno dobi kroglo, glede na odzivni čas nasprotnika…

Tako lahko razmišljajo samo tisti, ki jim je specialna policijska taktika blizu.

Še zdaleč pa Reacher ne misli samo nase. Spominja se ljubezenske avanture iz časov služenja v vojaški policiji. Zapletel se je s svojo podrejeno, bila sta na tem, da gresta na zmenek. Srce je želelo, a je bil um močnejši. Zato se je odločil, da raje ne.

»Ne,« sem rekel.

»Zakaj ne?«

»To ni profesionalno,« sem rekel. »Tega ne bi smela početi.«

»Zakaj ne?«

»Ker bi to omadeževalo tvojo kariero,« sem rekel. »Ker si nadarjena, vendar ne moreš napredovati više od čina podčastnika, če ne greš v šolo za častnike. Zato se boš vpisala, odlična boš, in čez deset let boš podpolkovnica. Ker to zaslužiš. Ampak vsi bodo govorili, da si to dosegla zato, ker si nekoč davno hodila s stotnikom.«

Ja, tako ta svet deluje, vojaška organizacija pa seveda ni nek osamljen otoček spokorništva in pravice.

Tako tudi zgodba z naslovom Potezna šibrovka vsebuje ravno dovolj vsebine, predvsem pa pravšnjo mešanico akcije, nasilja, vohunstva, zavajanja, seksa in maščevanja, da njen uspeh pri bralcih ni bil nobeno presenečenje. Originalni naslov v angleščini je The Persuader, v dobesednem prevodu bi to pomenilo prepričevalec. In ne, prevajalci niso nič krivi, Potezna šibrovka je čisto pravšnji prevod. Predvsem zato, ker je Persuader ime eni izmed boljših poteznih šibrovk.


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 3 od 5 skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 2 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 4 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: