Pretekli čas (Jack Reacher, #23)

Reacher na svojem epskem popotovanju od Maina do Kalifornije na neki odročni podeželski cesti v New Hampshiru zagleda smerokaz do kraja, kjer še nikoli ni bil. Do kraja, kjer se je rodil njegov oče. Kaj pa je en dan, pomisli in naredi ovinek do njega.

Ob istem času se v bližini pokvari avto. V njem je mlad kanadski par, na svoji poti do New Yorka. Izgubljena sredi neobljudene pokrajine, zaljubljenca najdeta gozdno pot do nekega motela. Prijavita se na prenočitev in kmalu spoznata, da ga ne moreta zapustiti. Ujeta sta in sodelovati morata v srhljivi igri preživetja. 

Ko Reacher po mestnih uradih opravlja poizvedbe o svojih prednikih, presenečeno ugotavlja, da ti ne obstajajo. Ni jih v nobenih evidenci, nobenem popisu. Pa tudi Reacher se spominja, da se oče nikdar ni želel vrniti v ta kraj. Je imel za to dober razlog? Je sploh kdaj živel tam? Kaj se dogaja?

Obe zgodbi se povežeta in začne se pustolovščina, polna nepredvidljivih zapletov, zasukov in razpletov. Sedanjost je lahko napeta, ampak preteklost je še hujša.

***

Ian Fleming, literarni oče James Bonda, je napisal roman z naslovom Vohun ki me je ljubil. Po njem so posneli film, oziroma ga pravzaprav niti niso – le ime naslova so si sposodili za neko čisto drugo filmsko zgodbo! Verjetno se jim je zdel  bolj seksi in bolj privlačen, kot pa zgodba sama. Ta je čisto dolgočasna, nič posebnega, o mladi Kanadčanki (!), ki na poti do New Yorka (!) obtiči v nekem odročnem motelu (!), kjer jo zlobneži ugrabijo (!), iz rok ugrabiteljev pa jo reši prav James Bond (!). Podoben uvod, skoraj isti zaplet in seveda isti razplet imamo tudi v Preteklem času. Le da rešitelj ni prefinjeni britanski tajni agent, ampak robusten ameriški vojaški policist. Navezav na Jamesa Bonda pa je v Preteklem času še več; Reacherjev oče je bil v mladosti član nekega lokalnega društva opazovalcev ptič, Ian Fleming pa je svojega junaka poimenoval po avtorju neke dolgočasne knjige o pticah, ki je ležala zraven njegove postelje na Jamajki.

Pretekli čas (v originalu Past Tense) je 23. knjiga o dogodivščinah Jacka Reacherja. Pri bralcih je nalatela na mešan odziv, kritikih so bili še bolj neprizanesljivi. A vse to Lee Childa ni kaj posebej prizadelo. Tolikokrat je že povedal, da ne ustvarja nobene visoke umetnosti, ampak razvedrilo. Čisto preprosto razvedrilo. In res; ideja o temačnih  skrivnostih na nekem odročnem posestvu v preriji zagotovo ni nova ali originalna, tudi lov na ljudi je že tolikokrat obdelana tema v literarnem, še bolj pa v filmskem svetu. Pa vendar vse to ni razlog, da nanjo ne bi smel naleteti tudi Jack Reacher! Vojaški veteran ki z avtobusom križari po Ameriki, ima pravzaprav precej velike možnosti za to. Precej večje od vseh drugih junakov.

Vmes si nakoplje srd dveh maščevalnih skupin, a z njimi z lahkoto opravi (kot tolikokrat doslej). In simpatije policijskih uradnikov – ki pa mu to uradno seveda ne smejo pokazati (kot tolikokrat doslej). Seveda pa Racher ne zmaguje zato, ker je dober pretepač, ampak ker je inteligenten. To je to, kar ga loči od ostalih junakov. Ne mišice, ampak mišice plus možgani.


»Ali ste zadovoljni z odgovori?«

Reacher: »Sprednji del mojih možganov mi je rekel, da je bilo z odgovori vse v redu. Vse se je čudovito ujemalo. Bili so izjemno dobri. V vsakem je bilo nekaj resnice.«

»Ampak?«

»Mojim malim možganom ta kraj ni bil všeč.«

»Zakaj ne?«

»Še sam ne vem. Navsezadnje sem dobil odgovore na vsa vprašanja.«

»Torej gre le za slab občutek.«

»Občutek. Kot vonj. Kot bi hodil za ognjem v preriji.«

»Vendar se ga ni mogoče otresti.«

»Ne.«…


Reacher živi na cesti. Brez obveznosti, brez imetja, brez vsega. Avtobus je njegov dom in poceni sobe v zanikrnih motelih so njegovo naravno okolje. Vse to že vemo. Pa nas Child na to vsake toliko še spomni;

Reacher je poteghnil hlače izpod vzmetnice in jih oblekel. Čez glavo si je poveznil majico in si obul čevlje. Iz kopalniškega kozarca je vzel svojo zobno ščetko in jo vtaknil v žep. Pripravljen za na pot.

Čisto mimogrede, ta trik s hlačami izpod vzmetnice je v resnici  precej priljubljen med popotniki in avanturisti. Gre pa takole; zvečer hlače pazljivo raztegnite, poravnajte in položite na desko (pod dvignjeno vzmetnico). Nanje potem položite vzmetnico in prespijte noč na njej. Naslednje jutro jo dvignite in poglejte hlače – brezhibno poravnane, bolje od likanja z likalnikom. Preverjeno deluje.

Kot vedno, pa posebno noto njegovemu pisanju dodajo majhne podrobnosti. S temi nas prepriča;

»Dvignite roke,« je ponovil policist.

»Ne zdi se mi potrebno,« je rekel Reacher.

»Potem pa se obrnite, da vas vklenem v lisice!«

»Tudi za to ni nobene potrebe!«

»Gre za vašo in tudi mojo varnost,« je pojasnil Davison. Reacher je vedel, da so ga to naučili pri parktičnem pouku. Ki ga je verjetno vodil psiholog. Glavna naloga je bila iskanje možnosti za odvrnitev upiranja s preprostim pojasnjevanjem, ki naj bi možgane prisotnih odvrnile od nasilnih reakcij…


Praktična policijska psihologija. O kateri piše pisatelj, ki nikdar ni bil policist.

In skrivnost družine Reacher? Kot kaže, je bil pravičnik že Jackov oče. Tako je v nekem pretepu do smrti poškodoval nekega nasilneža, nato pa zbežal k marincem. S sposojenimi dokumenti. Tam pa je spoznal prelepo Francozinjo, bodočo Jackovo mamo…


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 2 od 5 skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 5 od 5 (!) skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 3 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Published by dejankrajlah

Avtor in predavatelj

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: