Jack Reacher se kot nedolžen mimoidoči, ki želi le pomagati dami, znajde ob napačnem času na napačnem mestu. Skupaj z žensko ga ugrabi skupina moških, oba stlači v kombi in odpelje. Neznano kam, zaradi neznanega razloga. Skrivnostna ženska pa je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Je agentka FBI, a to ni še nič. Na njej je še nekaj večjega, zaradi česar je za ugrabitelje vredna več kot vsi agenti FBI tega sveta. Zato bodo storili vse, da jo na cilj pripeljejo živo.
Kar pa ne velja za Reacherja. On je pogrešljiv, zato mora poskrbeti, da ohrani pri življenju sebe, saj je to edini način, da ji pomaga. Čeprav ga ni prosila za pomoč. In čeprav bi lahko ob prvi priložnosti zbežal. Vendar na kaj takega ni niti pomislil. Niti za trenutek.
Da FBI nikdar ne zapusti svojega agenta in bo naredil vse, popolnoma vse, da ga najde in osvobodi, bi lahko bila dobra novica. Ponavadi tudi je. Če le ne bi na podlagi rekonstrukcije in posnetkov s kraja dogodka agenti prišli do sklepa, da je tudi Reacher en izmed ugrabiteljev. In zatorej le še naslednja tarča njihovih in tudi vojaških ostrostrelcev…
***
Izziv smrti je druga knjiga iz serije o nekdanjem vojaškem policistu Jacku Reacherju. Izšla je daljnega leta 1998, zanimivo pa je videti, da se že v tistem času skupina ugrabiteljev, nekakšna protivladna milica, skrita v hribovju Montane, daleč na severu, napaja z izrazi in retoriko, za katere se nam zdi, da so posebnost današnjega časa. Kar pomeni, da se seveda motimo; nezadovoljstvo in sovražnost nista od danes. Pa tudi takrat se že borijo proti vladni zaroti, saj je zvezna vlada ZDA po njihovem v resnici zgolj marionetna vlada režima novega svetovnega reda, ki svoje ljudi nadzoruje s pomočjo tajne tehnologije vojne zvezd, vključno s sateliti, laserji in mikročipi (zveni znano?). Zato se ji uprejo. Nameravajo zgraditi svoj svet, svojo republiko.
»Kaj se učijo otroci«, je vprašal Reacher?
»Stvari, ki jih morajo vedeti«, je odvrnil sogovornik.
»Kdo odloča, kaj morajo vedeti?« je vprašal Reacher.
»Beau«, je rekel Fowler. »On odloča o vsem«.
»Torej, kaj je odločil, da morajo vedeti?«
»To je zelo skrbno preučil«, je rekel Fowler. »Prišel je do zaključka, da mora biti to sveto pismo, ustava, zgodovina, telesna vadba, poznavanje gozda, lov in orožje…«
Primerjava z Wacom (op. leta 1993 je preko 600 FBI agentov 51 dni oblegalo zabarikadirano utrdbo pripadnikov neke versko podprte sekte v Texasu; ti se niso želeli predati, raje so se borili do konca in v veliki večini umrli v požaru, ki se je vnel med spopadom) se vsili kar sama od sebe. Tudi v tej Reacherjevi zgodbi imamo odročno lokacijo, gozd in agente FBI, na drugi strani pa kult s karizmatičnim vodjem, ki mu sledilci obljubijo zvestobo in mu lojalno sledijo. Imajo orožje, so dobro izurjeni in verjamejo v svoj cilj. In so zanj pripravljeni celo umreti – njihov vodja v nekem pogovoru, za katerega nihče drug ne sme slišati, dejansko omenja skupinski samomor. Čisti Waco.
Kot pravijo agenti FBI med svojim pogovorom; »Te milice imamo po vsej deželi in zaradi tega ne moremo vseh pokrivati. Prekleto preveč jih je. Po našem zadnjem štetju jih je precej čez štiristo v vseh petdesetih državah. Večina od njih so samo amaterski utrganci, toda nekatere izmed njih imamo za precej resne protivladne teroriste.«
V osnovi pa je tudi ta zgodba čisto navadna kriminalka. Tipična kriminalka, s pronicljivim glavnim junakom, ki zaplete reši s pomočjo svoje pameti in intelekta, ne samo mišic in moči.
»Precej jasno je, mar ne?« je ponovno rekel. »Nisem jaz tisti, ki so ga hoteli.«
Ni odgovorila. Samo usločila je obrvi.
»Nihče ni vedel, da bom tam,« je rekel. »Še sam nisem vedel, da bom tam. Dokler nisem prispel tja. Vendar je bila to dobro načrtovana operacija. Priprave nanjo so morale zahtevati veliko časa. Slonela je na nadzorovanju, mar ne? Trije možje, en v avtomobilu, druga dva na cesti. Avto je bil parkiran na točno pravem mestu. Niti pojma niso imeli, kje bom jaz. Toda očitno so zagotovo vedeli, kje boš ti. Zato me nikdar ne glej, kot da sem jaz bebec. Ti si tista, ki si naredila veliko napako.«
»Napako?« je rekla ženska.
»Preveč rutine,« je rekel Reacher. »Preučevali so tvoje gibanje, mogoče dva ali tri tedne, ti pa si se sprehodila naravnost v njihove roke. Nikogar drugega niso pričakovali. To je jasno, kajne? S Seboj so prinesli le en par lisic…«
Ali pa ko so njuni ugrabitelji naredili napako, s tem ko so zažgali avtomobil, s katerim so ju odpeljali. Najbrž so mislili, da so prebrisani. Morda so videli kakšno serijo o forenzičnih kriminalistih. Reacher pa ve, da so zgolj neumni.
»Policaji opazijo goreče avtomobile,« je rekel Recher. »Našli bodo črnega sedana, ugotovili bodo, kje je bil ukraden, šli bodo tja in našli njihovo prvotno vozilo, verjetno bo še tlelo. Sledi puščajo, Holy. Oba avtomobila bi morali pustiti na parkirišču za dolgotrajno parkiranje na O’Hare (op. letališče v Chicagu). Leta bi bila tam predno bi kdo opazil. Ali pa bi oba pustili kar nekje na južni strani, z odprtimi vrati in ključi notri. Dve minuti kasneje bi dva domačina imela vsak svoje novo vozilo. Teh avtomobilov ne bi nihče nikoli več videl. Tako se prikrije svoje sledi. Zažiganje se zdi v redu, zdi se kot zares dokončno, ampak je neumno kot vrag.«
Vemo, da se Reacher od drugih literarnih junakov ne razlikuje zgolj po tem, da je višji in bolj močan, ampak predvsem po tem, da zna uporabljati svoje možgane. Vsako stvar dobro premisli in pretuhta. Šele potem gre v akcijo.
Voznik je stopil ven in šel okoli prednjega dela avtomobila. Iz žepa je potegnil drugi šop ključev in odprl zadnja vrata kombija. Reacher je mirno sedel. Tiščati pištolo nekomu v uho ni ravno pametno dejanje. Če ta nemudoma sunkovito obrne glavo k njej, se cev premakne. Gre okoli njegovega čela. Potem niti hiter prst na sprožilcu ne bo naredil velike škode. Lahko naredi luknjo v njegovem uhlju in zagotovo poškoduje njegov bobnič. Toda to niso usodne poškodbe…
Takšen je Reacher.
Stotrinajst je praštevilo. Ne moreš ga dobiti tako, da množiš druga števila skupaj. Stodvanajst lahko dobiš tako, da množiš šestinpetdeset z dva ali osemindvajset s štiri ali štirinajst z osem. Stoštirinajst lahko dobiš tako, da sedeminpetdeset pomnožiš z dva ali devetnajst s šest ali osemindvajset s tri. Toda stotrinajst je praštevilo. Nima faktorjev. Edini način, da dobiš stotrinajst, je da pomnožiš stotrinajst z eno. Ali da v besu ustreliš s šibrovko v kombi.
In tako je tuhtal, ko je gledal luknje v karoseriji kombija, s katerim so ga peljali daleč v prerijo…
POVZETEK:
Izvirnost zgodbe: 2 od 5 skodelic kave
Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave
Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 2 od 5 skodelic kave
Avtobus, motel, restavracija: Check (no ja, skoraj)
***
Dejan Krajlah 