Featured

Z idejo do bogastva (Napoleon Hill)

Morda poznate tisti vic o zakrknjenem levičarju, ki gre od doma in ženi pove, da bo pri ljubici, ljubici pa, da bo z ženo. Na koncu pa odkoraka v mestno knjižnico in vso noč preučuje Marxove spise. No, tako nekako sem se oni dan počutil jaz, ko sem izstopal iz knjigarne z zavojem knjig pod rokami. Predvsem zaradi ene. Brez skrbi, nič obscenega ni bilo na njej ali nemoralnega. Le da ni bila prva. Ampak četrta! Ja, četrti izvod ene in iste knjige sem kupil! Spet! Tako hudičevo dobra je…

***

Če o neki določeni sferi človeške aktivnosti obstaja neko klasično delo, tako pomembno, da lahko na njegovih temeljih prihajajoče generacije znanstvenikov gradijo svoje teorije, izkušenim pa predstavlja standard in omogoča evaluacijo svojega dela, lahko to trdimo za Machiavellijevega Vladarja na področju politike, Tukididovo Zgodovino peleponeških vojn za zgodovino in Smithovo Bogastvo narodov za ekonomijo. V preučevanju osebne rasti in doseganja ciljev pa to vsekakor velja za Hillovo Z idejo do bogastva, v originalu Think and grow rich.

Res je, na področje osebne rasti se za razliko od npr. zgodovine in ekonomije pri nas še vedno gleda nekako zviška, kot na koncept nekakšne samopomoči, h kateremu naj bi se zatekali le posamezniki s težavami, taki torej, ki potrebujejo pomoč. In je zato namenjena zgolj njim. Ne pa ljudem, ki zase menijo, da jim nič ne manjka! Pa tudi nekakšen prizvok mističnosti naj bi vse skupaj imelo.

Škoda. Kajti Naoleon Hill ni bil noben mistik, ampak najprej in predvsem racionalist. Novinar, ki je po nalogu Andrewa Carnegieja, takratnega vodilnega ameriškega industrialca, sprejel ponujeni izziv in več kot dvajset let svojega življenja posvetil podrobnemu preučevanju življenj največjih ustvarjalcev svojega časa. Preko 500 jih je bilo. Z eno samo nalogo; odkriti skrivnost njihovega uspeha.

Kot je sam zapisal: …ideja g. Carnegieja je bila, da obstaja magična formula, ki mu je dala osupljivo bogastvo in ki bi morala biti na voljo prav vsakomur, ki sicer nima časa, da bi raziskoval, kako  ljudje služijo denar. G. Carnegie je verjel, da bom lahko preveril in dokazal razumnost formule prek izkušenj moških in žensk v vseh poklicih. Verjel je, da bi morali formulo poučevati v vseh javnih šolah in na fakultetah

Kaj je tu mističnega? Kdo tukaj potrebuje kakšno pomoč? Obstajajo uspešni ljudje in vsi tisti, ki to niso. Vendar pa; ali obstaja kak poseben razlog za to, da so nekateri uspešni in drugi ne? Kaj imajo, da se ločijo od drugih? Kje je skrivnost njihovega uspeha? No, to vprašanje je od nekdaj begalo ljudi, v vseh kulturah in vseh obdobjih, Napoleon Hill pa je bil zgolj prvi, ki se je odločil to sistematično raziskati.

Pa mu je uspelo? Seveda. Ugotovil je, kje tiči skrivnost uspeha. Na katerem koli področju. Ta skrivnost pa je tako očitna in tako noro preprosta, da je nikjer ni hotel direktno zapisati. Saj bi s tem, kot pravi, bralca oropal zadovoljstva in zmagoslavja ob njenem odkritju. Zapisal je, preberite to zelo pozorno; bil sem vesten študent psihologije, zato sem kajpak vedel, da je vsakdo postal tak kot je, zaradi PREVLADUJOČIH MISLI IN ŽELJA. Vedel sem, da vsaka globoko vcepljena želja človeka pripravi k iskanju zunanje poti, po kateri lahko svojo željo preobrazi v resničnost.

To je to. To je vsa velika skrivnost. Druge ni.

Če pa se vam zdi ta trditev nekoliko banalna ali preveč enostavna, je to zaradi tega, ker je resnično tako banalna in zelo enostavna. Celo preveč enostavna.

Tako enostavna, a hkrati tako nedoumljiva. In nekdo nas mora opozoriti na njo. Če ne, jo spregledamo. Kot pravi Robin Sharma, avtor Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajen govorec, ljudje živimo v nekakšni loterijski miselnosti. Vsako jutro se zbudimo, odreagiramo na dogodke, ki nam tistega dne pač pridejo nasproti in potem zvečer zaspimo. In sanjamo o tem, da se bo nekega lepega popoldneva razprlo nebo in pojavila se bo roka s skrinjo, polno vseh darov, ki si jih tako želimo; denarja, uspeha, ljubezni, idealnih partnerjev, medsebojnih odnosov in tako dalje. Kar tako, samo od sebe. Brez da bi mi za to karkoli storili.

Ha! Seveda se to ne bo zgodilo. Nihče ni postal bogat tako, da se je nekega dne zbudil v zlati postelji. Nihče ni postal uspešen kar tako, mimogrede. Pa tudi zdravja, ljubezni,  toplih odnosov in česarkoli drugega ni nihče dobil kar na pladnju. Nekaj je moral za to storiti. Nekaj je treba dati, če želimo dobiti. Nič za nič ne obstaja. In če se vrnemo k loterijski miselnosti; sedeti in čakati na to, da pridejo mimo dobre stvari je seveda popolnoma brezupno. In neumno. A je ravno to, kar ljudje počno. Čakajo, da se jim bo kaj lepega zgodilo, samo od sebe. In ker se jim seveda ne, preprosto sprejmejo razlago, da jim to pač ni usojeno. Da sreča ni na njihovi strani in tako dalje. Napoleon Hill se temu posmehuje; Ali je sreča kdaj naredila karkoli na svetu? Ali je zgradila kakšno mesto? Ali je izumila kakšen telefon ali telegraf? Ali je zgradila kakšen parnik, ustanovila univerzo, azil ali bolnišnico?…

Če pa bi se ljudje ozrli po svojih življenjih, bi kaj kmalu ugotovili, da so vse velike stvari dosegli takrat, ko so se za njih odločili. Pa če so bili izzivi sprva še tako težki in možnosti za uspeh še tako pičle. Ko so bili odločeni, da je nekaj treba storiti, jim je to na koncu uspelo. Vedno. Kako težko je bilo naučiti se hoditi po le dveh nogah? Pa voziti kolo? In narediti osnovno šolo, vozniški izpit, fakulteto ali kaj podobnega? Ali povabiti ljubljeno osebo na prvi zmenek? Pa je kljub vsemu šlo. Tiste stvari, za katere se človek odloči, vedno doseže. Vedno. Tako ali drugače.

Težava pa je v tem, da ljudje tega ne vedo. Ne odločijo se za to, da bi bili bogati, uspešni, zdravi, ljubljeni ali kaj drugega, saj so prepričani, da je kaj takega čisto in povsem nemogoče. Tako le opazujejo uspešne posameznike z občudovanjem ali z zavistjo, nikdar pa s prepričanjem, da bi vse to lahko dosegli tudi sami. Zato se za uspeh ne odločijo. In ker se ne odločijo, ga tudi ne prejmejo.

In tukaj se skriva vsa spektakularnost in daljnosežnost Hillove glavne trditve, da misli postanejo stvari. Zato je zapisal: Človek mora uvideti, da so vsi, ki jim je uspelo nakopičiti velika bogastva, najprej nekaj časa sanjali, upali, želeli in načrtovali, ŠELE POTEM pa dobili denar.

Si predstavljate, kaj to pomeni? Ravno obratno od tega, kar počne večina! Obžalujejo in objokujejo, da niso bogati, a se za bogastvo sploh nikdar niso odločili. Saj tako ali tako nima smisla, tako ali tako ne morem biti bogat, verjamejo. Ja seveda, če je nekdo že vnaprej prepričan, da nikdar ne bo obogatel, potem zagotovo ne bo, o tem pa res ne more biti nobenega dvoma. 

Vse se torej začne v mislih, je ugotovil Napoleon Hill. Vse kar ustvarimo, vse kar dosežemo, vse je pravzaprav ustvarjeno dvakrat. Prvič v mislih in drugič v realnosti. Misli postanejo stvari, je zapisal na samem začetku svoje knjige. In še kako ima prav. Če ne, se stvari zgolj zgodijo. Kot se zgodijo. Neodvisno od nas. Ali pa se ne. Tako lahko zgolj čakamo, da bomo npr. bogati… (najverjetneje ne bomo, tudi če slučajno zadenemo na lotu ali podedujemo bajna bogastva, ne bomo; to bi bila zgolj kratkotrajna motnja, po kateri bi se kaj kmalu vrnili v svet pomanjkanja – še vsak naključni milijonar se je), … ali pa se za to odločimo! Razlika je bistvena. Zato jo še enkrat jasno zapišemo; tisti ki so uspeli na katerem koli področju, so se najprej odločili, da bodo uspeli. Čeprav niso vedeli točno kako in na kak način bodo to dosegli, so se za nekaj odločili. In si šele potem dovolili najti pot za dosego tega cilja.

Na svetu ni enega uspešnega posameznika, ki se ni najprej odločil, da bo nekaj dosegel, naredil, spremenil, ali kako drugače pretvoril svet v katerem živi in šele potem to tudi dosegel! Vse se začne v mislih. Vedno!

Preprosto povedano; če nekdo nima ciljev, idej o tem kaj želi in kaj bi rad dosegel, potem tega seveda ne more doseči. Zakaj bi postal bogat, če bogastva nikoli ni izbral? Zakaj bi bil uspešen, če se za to ni odločil? Zakaj bi bil priljubljen, če za to nič ni storil? Pa vitek, zdrav, srečen ali karkoli drugega? Če tega ni izbral, seveda tega ne bo prejel. Od tod izvirajo vsi tisti izreki o tem, da je treba dajati, če želimo prejemati, o karmi ki nam povrne to kar dajemo, o tem da ne počnimo drugim tistega, kar ne bi radi, da drugi počno nam in tako dalje. Univerzalni zakoni, ljudske modrosti, vsi govorijo le o enem in istem načelu; dajaj, če želiš prejemati. Najprej nekaj stori, šele potem pričakuj povratno nagrado. Najprej izrazi hvaležnost, potem sprejmi darilo. Najprej torej v mislih, šele nato (ponovno!), šele nato se lahko stvari manifestirajo še v realnosti! Pa ne govorimo o tem, da si na steno sobe zalepimo sliko športnega avtomobila in čakamo, da se ta kar naenkrat sam pojavi v naši garaži, ampak da se zanj odločimo! Da sprejmemo odločitev, da ga bomo imeli. Način kako ga dobiti, bomo že našli. Še vsakdo ga je. Zato mojstri osebne rasti pravijo, da naj se pretvarjamo, kot da želeno stvar že posedujemo, da naj se prepričamo, da smo na cilju. Le tako bomo ta cilj na koncu lahko resnično tudi dosegli (že samo s tem preprostim trikom se bomo v hipu ločili od velike večine ljudi in naredili en velikanski korak k izpolnitvi cilja).

O tem je pisal Napoleon Hill, to je njegovo glavno odkritje, vse ostalo so zgolj opombe (na 400 straneh, kot moja zadnja kupljena izdaja). Zelo podrobno in natančno Hill torej opiše, kako naravnati svoje misli k uspehu. Kako svoj um prepričati, da začne delovati v smeri poljubnih ciljev, ki si jih sami zastavimo. Tako kot so si ga zastavili vsi veliki posamezniki, ki jih zaradi njihovega uspeha občudujemo. Šele potem bomo lahko te stvari tudi prejeli. In nič prej.

Vse skupaj pa je – nekako logično. Smiselno. Brez kakšnih samopomilovanj ali prošenj po samopomoči, prosim. In najbolj zanimivo pri vsem skupaj je to, da deluje. Nezmotljivo, vedno deluje, pa če se tega zavedamo ali pa ne.

Kvaliteta naših življenj je dejansko odvisna od kvalitete naših misli. Na misli pa lahko vplivamo, le da nam tega nihče ni povedal!

Zato ni presenetljivo, da prav vsi veliki svetovalci, ki za velik denar pomagajo ljudem do uspeha in bogastva (predvsem na zahodu), vsi po vrsti le znova odkrivajo ideje in principe Napoleona Hilla. Čisto vsi, pa če o tem odprto govorijo (kot npr. Bob Proctor, ki ne prične enega seminarja ali javnega nastopa brez svoje zguljene izdaje Z idejo do bogastva v rokah), ali pa ne. Tudi moj Učbenik uspeha se  seveda naslanja na njegove ugotovitve. Tako kot na stotine drugih. Lahko preberete katero koli knjigo ali se udeležite srečanj pri strokovnjakih za osebno rast (v zadnjem času so tako moderni različni coachi, NLP mojstri in podobni guruji); a vse njihove modrosti imajo skupen izvor – v tej legendarni knjigi.  

***

In pripis na koncu; zakaj štiri izdaje iste knjige? Ker sem prvo snel z interneta, drugo sem kupil v ZDA, slovensko verzijo pa sem pred leti staknil pri neki manjši založbi. Zato je prišel čas za četrto pri založbi Cangura (in ki vsebuje obnovljeno in dopolnjeno izvirno besedilo z dodatnimi opombami in indeksi)…

Pa še zgolj namig; tudi uspešnica Skrivnost (v originalu The Secret) ni nič drugega kot marketinško zelo uspešno in dovršeno zapakirano odkritje Z idejo do bogastva.   

***

Sprejemanje odločitev spremeni igro

Obstaja majhna miselna poteza s konkretnim vplivom na naše življenje. Je ne vidimo, vidimo pa njen rezultat. Največkrat rešuje vprašanja vsakdanjih banalnosti, včasih pa tudi pomembnejša. Bistveno pomembnejša. Ima potencial, da izboljša vsakršno poslovno ali osebno situacijo, v kateri se lahko kadarkoli v življenju znajdemo. Ali pa poslabša. Vpliva na naše zdravje, odnose z bližnjimi, naše socialno življenje, razmerja s partnerjem. Usodno vpliva na naša življenja, a se o njej ne učimo v šolah.

Govorimo seveda o odločitvah. Odločitve (in predvsem pomanjkanje odločitev), so zaslužne za izjemne kariere izjemnih ljudi. In seveda tudi za propad karier manj izjemnih. Posamezniki ki so vešči sprejemanja odločitev brez oziranja na mnenja drugih, so tisti, ki prosperirajo. Tako preprosto je to.

Čeprav si odločitve predstavljamo kot neko zavestno početje, je to vse prej kot le to. Kajti odločitve sprejemamo praktično ves čas, po tisoče na dan, a se jih sploh ne zavedamo. Saj, a je kdo rekel, da si morate danes zjutraj umiti zobe? Najverjetneje ne, torej si jih ni bilo nujno treba. A ste vi to kljub temu storili. Zakaj že?

Da smo danes tukaj (to zdaj beremo), oblečeni v prav teh oblačilih, kaj smo čez dan jedli in sicer počeli. zakaj smo se ob točno določeni uri zbudili in tako naprej in tako naprej. Tudi ko ste šli čez cesto, ste pogledali najprej na eno stran in potem na drugo. Zakaj pa ni bilo obratno? Ne, resno, zakaj ste pogledali najprej ravno na tisto stran (kot ste)? Zakaj ste/niste  tako klepetali s sodelavci med odmorom za kavo? Pa je bila to kava z eno črtico sladkorja, dvema ali tremi? Podaljšana, z mlekom, kapučino, bela kava ali kaj petega? In malica, zakaj ravno malica na seznamu s številko npr. štiri? Ste tisto službeno gradivo prebrali danes dvakrat ali trikrat? Pa jutrišnji govor, ste ga ponovili dovolj krat? In tako naprej in tako naprej.

O tem govorimo, o teh majhnih vsakdanjih odločitvah, zaradi katerih živimo točno takšno življenje, kot ga živimo. A prav zaradi teh odločitev smo danes tu, kjer smo in je naše življenje takšno, kot je. Stanje našega bančnega računa, položaj v organizaciji, naše zdravstveno stanje, oblika postave, priljubljenost v družbi, odnosi z drugimi, odnos do sebe, vse to je v direktni povezavi z našimi navadami in dnevnimi rituali, ki izhajajo iz prav teh odločitev.

Z besedami Robina Sharme, avtorja Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajnega govorca, so naše trenutne razmere odmev naših odločitev iz preteklosti. In če nekoliko pomislimo, drugače niti ne bi moglo biti. Seveda pa lahko iz tega izpeljemo logičen zaključek, da bo vse to, kar se odločamo danes, odmevalo v naši prihodnosti.

Pa se tega niti ne zavedamo. Ker smo jih že zdavnaj sprejeli, vede ali nevede, tako zelo, da smo jih čisto ponotranjili. Iz teh odločitev so postale navade, tako samoumevne, da se jih niti zavedamo več ne, le živimo po njih. Življenja, kot jih živimo. Zaradi njih tudi sprejemamo rezultate, kot jih sprejemamo.

Mi sami smo 100% odgovorni za naše življene. In nihče drug. Res je, ne moremo vplivati na vse izzive, s katerimi nam postreže življenje, lahko se nam zgodijo grde stvari, ki si jih gotovo nismo zaslužili, a na to ne moremo vplivati. Kar pa lahko storimo, je naš odziv na te preizkušnje. In samo zaradi naših odzivov na stvari, ki jih ne moremo nadzorovati, smo tam, kjer smo. In imamo to, kar imamo.

Za jasnejšo ilustracijo te trditve lahko uporabimo preprosto formulo priznanega ameriškega avtorja in predavatelja Jacka Canfielda (morda ste ga videli v filmu in knjigi Skrivnost – The Secret?), po kateri dogodek plus reakcija določata izid, torej D + R = I. Če vam niso všeč izidi, ki jih prejemate, lahko krivite dogodke, ne? To je najlažje, saj vemo, koga okriviti za vse slabo v življenju, torej groznega šefa, tečnega partnerja, nespodbudno okolje, zgrešeno zakonodajo, pokvarjene politike, odtujene centre oblasti in tako dalje. Seznamu ni konca. 

Seveda, vsi ti faktorji obstajajo, brez dvoma, a če bi bili odločilni in bi bilo vse odvisno le od njih, potem nihče ne bi bil uspešen. Pa je. Za vsakega izmed teh obstaja na stotine posameznikov, ki je kljub temu uspelo in prosperiralo. Torej še zdaleč ni vse odvisno od dogodkov, na katere vi tako ali tako nimate vpliva, ampak le od vaših reakcij, ko do teh dogodkov pride. Zato ste, kjer ste. In ne zaradi dogodkov samih. Ja, je pa lažje reči npr. tako so me vzgajali, so me zlorabljali, v družini je bil prisoten alkohol, so mi rekli, da pač nisem nadarjen in nikoli ne bo nič iz mene, so me zasmehovali vrstniki in tako dalje. 

Canfieldova formula nas želi opozoriti, da ne gre enačiti dogodkov z izidi, torej D = I, ampak da je naš odziv na te dogodke tisti, ki prinese izid, kot ga mi na koncu prejemamo. Če torej rečem Andreji, da je totalno zahojena, a s tem nižam njeno samopodobo? Če ste odgovorili z da, niste razumeli sporočila; ni važno, kaj ji rečem jaz, saj sem jaz le nek zunanji dogodek (torej D). Kaj si bo rekla ona po tem, ko bom jaz nehal govoriti, torej njen R je tisti, ki bo določal izid (I) v tem primeru. To je to, o tem govorimo.

Kot bi govorili o razliki med krivdo in odgovornostjo. Za neko stvar morda niste vi krivi, a je vaša odgovornost, kaj boste z njo storili. Na primer dojenček na pragu vaših vrat nekega lepega jutra. Kaj boste z njim storili, ga vrgli v strugo reke, ki teče mimo vaše hiše? Le zakaj ne, saj niste vi krivi, da se je pojavil na vaših vratih! Torej, čeprav niste vi krivi za ta dogodek, je zdaj vaša odgovornost. In morate nekaj z njim storiti. Tako kot z vsemi drugimi stvarmi, ki se vam pripetijo mimo vaše volje. Tako preprosto je to.

Sedaj razumete, zakaj trdim, da smo sami odgovorni za svoje življenje? Ko enkrat to sprejmete in prevzamete odgovornost, ugotovite, da ste edini dejavnik na poti do uspeha smo – vi.

In to je dobra novica, saj je ta dejavnik edini, katerega lahko upravljate. Ja, lahko prevzamete odgovornost za svoje življenje. Lahko postanete kapitan svoje ladje.

S sprejemanjem ustreznih odločitev. Kajti veščino kvalitetnega sprejemanja odločitev se da priučiti, kot vsako drugo…

Zavrnitev? Pa kaj potem!

Kaj je največji, najpogostejši in hkrati najbolj neumen razlog, ki ljudem preprečuje uresničitev njihovih sanj? Ne samo uresničitev, celo že sam poskus uresničitve?

Njihov lastni strah pred zavrnitvijo. Pred neuspehom. 

Ampak, če nekoliko pomislimo, se v toku življenja prav vsi tako ali drugače srečamo z zavrnitvami. Prijava za službo, povabilo na zmenek, postati del neke skupine ali pa karkoli drugega, vsakič smo lahko slišali besedo ne. Zavrnitve so sestavni del življenja, težava je le v tem, da jih ljudje sprejemamo kot neuspeh in jih še prevečkrat jemljemo kot napad na naše vrednote, našo osebnost, našo vrednost.

Gotovo poznate ljudi, ki so bili zaradi nečea ali zaradi koga zavrnjeni, pa jih je ravno ta zavrnitev ustavila od vseh nadaljnjih poskusov. Mogoče na zmenku, pa so to prenesli na celotno ljubezensko področje? Ali pa niso dobili kredita na banki, naročila za delo ali usloge, ki jih nudijo, ali pa je bil zavrnjen njihov rokopis pri založniški hiši? In so se samo zaradi te zavrnitve odrekli svojim sanjam; postati pisatelj?  

Škoda, kajti zavrnitve so, tako kot vse drugo v življenju, le to, kako kar mi sami osmislimo. Mi jim damo pomen, mi sami se lahko odločimo, kaj nam pomenijo. Zavrnjeni bomo zagotovo še velikokrat, pa če nam je to všeč ali ne. Na vseh možnih področjih. Jaz, vi, kdorkoli. To je dejstvo, mimo tega ne moremo. Naša odločitev pa je, kaj bomo z njimi storili.

Kaj pa je pri vsem skupaj najbolj zanimivo? Da je zavrnitev pravzaprav samo mit. Niti ne obstaja. Ne obstaja prav nič, čemur bi lahko rekli zavrnitev. Če vas vprašam za večerjo in vi rečete ne, se življenje zame ne spremeni. Ne gre nič na slabše; pred mojim vprašanjem nisem imel družbe za večerjo, tudi po prejemu vašega odgovora nimam družbe za večerjo. Kje sem torej na slabšem? Težava je le, če temu začnem pripisovati pomen, npr. nikogar ne bom dobil za večerjo, nikoli ne bom nikogar povabil na zmenek, bom večno sam, ne bom našel partnerja itd. To pa lahko čutim kot izgubo. A le zaradi svojih misli, ne pa v resnici.

Včasih si mislimo, da smo nekaj izgubili, ker je druga oseba rekla ne. Ampak to preprosto ni res. Sam sem pred povabilom na zmenek, sam sem po povabilu. In to je vse. Imam tako plačo pred pričakovanim napredovanjem in imam isto plačo tudi potem, ko nisem napredoval. Zakaj sem izgubil? Ravno nasprotno, morda pa s tem ko slišim ne, dobim kakšne kvalitetne informacije, katere mi prej niso bile znane ali pa do njih nisem imel dostopa. Take, ki mi lahko izboljšajo naslednji poizkus, ki mi povedo, kako sem lahko bolj uspešen, zanimiv, koristen ali kaj drugega ob naslednjih priložnostih. In TO je resnično močna informacija.

Ko si enkrat dovolite, da zavrnitve postanejo del vas, del vaše poti do uspeha, to v trenutku spremeni igro in ste avtomatično v prednosti pred drugimi. Le zavestno sklenite, da naj mnenje neke osebe ne omaje vaše vere v uspeh, v dosego svojega cilja, toje vse, kar je potrebno. Verjamem pa, da to lažje reči, kot storiti, še posebej za tiste na začetku svoje poti, zato v nadaljevanju podajamo konkretna navodila o tem, kako to to izpeljati;

Zavrnitve so naraven del življenja. Še enkrat to ponavljamo, ampak jih je resnično treba tako sprejeti. To je to, brez njih ne gre. Dogajajo se vsem, tudi najuspešnejšim (ti pa so to postali ravno zato, ker so kljub zavrnitvam nadaljevali). Če je tako, če se dogajajo vsem, zakaj bi bili vi kaj posebnega in se ne bi dogajale tudi vam?

Ko vam nekdo reče ne, gre to zanj in ne za vas. Vedno gre za drugo stran in ne za vas. Preprosto pomeni, da karkoli ponujate, ni dovolj zanimivo ali dobro njim. V tistem danem trenutku. Kar seveda ne pomeni, da ne ustrezate komu drugemu ali pa ravno temu, ampak kdaj drugič v prihodnosti. Nikakor pa to ne pomeni, da ste slabi, pomanjkljivi ali kako drugače nepopolni. Kar je pravzaprav dobro, saj imate na tak način povratno informacijo in ne izgubljate po nepotrebnem časa ali pa denarja za nekaj, kar v danem trenutku za nekoga ni smiselno.

Kot rečeno, zavrnitve v nobenem primeru ne poslabšajo vašega življenja. Če nekaj niste imeli prej, tega pa nimate tudi po prejemu besede ne, v čem ste torej na slabšem? Pa ste vsaj vprašali, pomeni, da ste imeli možnost. Če ne bi niti vprašali, je zagotovo ne bi bilo. V nobenem primeru pa niste zaradi zavrnitve v ničemer na slabšem.

Nekje nekdo čaka na točno to, kar vi imate. Zagotovo čaka. Zato vprašujte, kaj je to, poskušajte kolikokrat je potrebno, dokler te osebe ali posla ali pogodbe ali karkoli je že to, po čem hrepenite, ne dosežete. Le glejte, da vas zavrnitve na poti do tja ne odvrnejo. Poznate zgodbo o polkovniku Sandersu? Tale ameriški vojaški veteran je ugotovil, da s svojo državno pokojnino ne bo mogel dostojno živeti, zato se je odločil, da bo svoj posebni recept za pripravo praženega piščanca ponudil kakšni restavraciji, ki mu bo v zameno za to kaj plačala ali ga kako drugače angažirala. V prvi je bil zavrnjen, v drugi tudi. In tretji in četrti in tako dalje. Skupno je bil zavrnjen kar 1.009 krat! Tisoč devet krat. Tolikokrat je bil zavrnjen, predno mu je končno uspelo. Ostalo je zgodovina.

Aja, čisto mimogrede, to podjeje je danes uspešna multinacionalka, bolj znana kot Kentucky Fried Chicken, s kratico KFC. In njegovo podobo kot svojim najbolj prepoznavnim simbolom.

A je treba še kaj dodati?

Zakaj bi objavljali na Amazonu?

Poleg tega, da je to hitro, preprosto in popolnoma brezplačno?

Ker lahko s tem kar precej  zaslužite.

Ker lahko od tega dobesedno tudi živite. Pazite, govorimo o Amazonu in ta v svoji osnovi ni drugega kot le nekoliko večji, no ja, največji – trgovec. Kar pomeni, da predvsem nekaj prodaja. Produkte. Takšne in drugačne. Še enkrat; Amazon svojim strankam ne ponuja zgolj literarnih presežkov, ampak produkte. Od različnih avtorjev. Ki pa so bolj ali manj dobri. Če povemo drugače, na sto tisoče produktov, od na sto tisoče avtorjev. Ja? Sedaj pa zabavni del; vse skupaj funkcionira samo zato, ker je na drugi strani na sto tisoče kupcev. Ki vse te produkte kupujejo.

Ne pravimo, da je tako prav ali pa da se s tem strinjamo, tako pač je. Milijoni in milijoni se obračajo tudi od prodaje del, ki po prav nobenih kriterijih ne bi veljali niti za spodobno, kaj šele dobro branje.

To na primer pomeni, da imate doma morda rokopis vaše visokošolske diplome. Ki jo razen vašega mentorja ni prebral nihče drug in je najverjetneje tudi ne bo. Vendar, kaj pa če ravno za to temo, o kateri pišete, na drugem koncu sveta obstajajo ljudje, ki jih to zanima? Pa če se to zdi še tako neumno ali nesmiselno, ta možnost dejansko obstaja…

Resnično, v morju različnih kategorij in žanrov ljudi zanima tudi vsebina, za katero bi v Sloveniji našli morda le deset bralcev.  Nas je dva milijona in deset bralcev, torej. V morju dvajsetih milijonov je to sto bralcev, pri dvesto milijonih pa jih je že tisoč. Aha, kaj pa sedaj? In če vam vsak izmed teh plača za vaše delo zgolj 2,99 USD, se pa že nekaj nabere, ne? In seveda, Amazon ima bistveno, bistveno več kot dvesto milijonov bralcev…

Gremo naprej? Morda dobite koga, ki za vas kaj napiše, vi mu pa za to plačate in postanete dejanski in tudi pravni lastnik teh pravic. Ki jih potem lahko seveda objavite na Amazonu. Pa preprost izračun; recimo, da vam nekdo napiše neko kratko delo za 500 EUR, vi to prevedete in ker seveda vaša angleščina ni spet tako zelo dobra, plačate še dodatnih 500 EUR za lektorski pregled. Vaša investicija? 1.000 EUR. Vaš zaslužek? Lahko tudi deset ali sto krat več, kdo bi vedel, samo nebo je meja. In če mislite, da sem si to jaz sam spomnil, naj vas pomirim. V ZDA obstajajo Amazonovi milijonarji, ki z veseljem opišejo svoje početje, precej podobno temu, kar sem ravnokar opisal. Najdejo torej nekoga, ki jim napiše nek tekst, na primer o sokovih za hujšanje (!), temu piscu odmerijo nekaj sto USD, nato pa ga na Amazonu s pomočjo vseh pomagal, ki jih Amazon nudi, uspešno objavijo. Tako imate posameznike s po dvajset ali trideset knjigami, vsebinsko popolnoma nepovezanimi; npr. poleg sokov za hujšanje isti možakar objavlja še knjige o grafologiji, potresih v Kaliforniji, praktični samoobrambi in vzdrževanju pripomočkov za hišne ljubljenčke. Ali pa o romantikih 18. stoletja. Ja, tako je.  

Vse to pa se da zapeljati seveda še dalje. Imate različne platforme, razni Fiverr in podobne, kjer lahko čisto uradno najamete pisce, ki za vas pišejo. In potem vi to objavite. Pa jih najdete tudi v Sloveniji.

Vse to omogoča Amazon, le da smo mi Slovenci nekako pozno sedli na ta vlak (vsaj kaj se tiče Amazonovega KDP programa, torej tega s knjigami).

Lahko omenim še to, da Amazon med svojimi številnimi kategoriji omogoča tudi pisanje kratkih zgodb. Te so lahko celo tako kratke, da se še podrobneje delijo med seboj, npr. dela za eno uro branja, za pol ure branja, za 15 minut do pol ure branja in celo za do 15 minut. Si predstavljate? Kot dolžina enega dobrega bloga ali podobnega zapisa na internetu. Treba je le prevesti v angleščino in že ste na ogled milijonom in milijonom potencialnih bralcev po vsem svetu. In ja, tudi te kratke zgodbe lahko tržite po npr. 0,99 USD. In če sedaj namesto ene knjige napišete deset kratkih zgodb in prodajate vsako posebej… sami si izračunajte. In ljudje jih bodo kupovali, tudi če napišete kratko zgodbo o… ne vem, bilo čem, pravzaprav, se morda na drugem koncu sveta najde nekdo, ki bo nad tem navdušen.

Upam, da z dosedanjim pisanjem nisem koga razočaral ali prizadel. To resnično ni bil moj namen. Hotel sem le povedati, da je Amazon pač trgovec in prodaja to, kar ljudje kupujejo. Nihče pa ne pravi, da kupujejo le kvalitetne ali dobre stvari. Tako pač je, Amazon še zdaleč ni rezerviran le za resne pisatelje in prave strokovnjake. Čeprav smo ga mi morda tako dojemali.

V nadaljevanju naj nagovorim še tiste, ki pišejo zaradi pisanja. Pisatelje in vse tiste, ki bi to radi postali.  

Torej, ste pisatelj, pisateljica in zakaj bi želeli izdati svoje delo na Amazonu?

Še enkrat, poleg tega, da je to povsem preprosto in zastonj in da nimate pravzaprav nič za izgubiti?

Ker morda želite razširiti krog svojih bralcev.

Ker si želite ustvariti svoje ime in znamko še v tujini.

Ker vam tako ustreza. Morda še niste objavljani pisatelj in se bojite zavrnitve vašega dela pri tradicionalnih založbah.

Ker ste že doživeli tako zavrnitev. Pa ste kljub temu trdno prepričani, da se vaša pisateljska zgodba ne bo kar tako zlahka končala. Tako vas nič ne stane, če poskusite še na Amazonu.

Ker lahko uporabite vzdevek. Tako se vam ni treba izpostavljati. Nihče na tem svetu (no ja, razen Amazonovih algoritmov) ne bo vedel, da ste ravno vi v ozadju kake uspešnice. Pa tudi če vse skupaj klavrno propade in ne beležite nobenih nakupov, spet nihče ne bo izvedel za vaš neuspešni izlet v pisateljske vode.

Ker lahko najdete čisto svojo nišo. To sem že omenil, pa moram še enkrat. Presenečeni boste, koliko različnih vsebinskih področij obstaja. Če mislite, da je npr. znanstvena fantastika zgolj eno področje, boste prijetno presenečeni…

Ker vam bo Amazon pomagal. Ja, tudi to sem že napisal, ampak Amazon ima nabor nekih čisto konkretnih orodij, s katerimi si lahko pomagate pri promociji svojega dela. Omenjeni Amazonovi bogataši niso obogateli, ker bi imeli tako dobre knjige, ampak ker so tiste svoje vsebine znali približat kupcem. Ker so ravno njihove knjige bile na vrhu seznama z 200.00 istimi knjigami. Samo zato. In ne zato, ker bi bili dobri.

In tako naprej in tako naprej. Če sem torej zbudil vaše zanimanje, vas vabim na seminar, kjer vam bom vse to čisto konkretno in praktično pokazal. Se torej vidimo?

Od kod pride uspeh (in zakaj je to dobro vedeti)?

Povsem preprosto; tisti ki je uspešen, ne enkrat, ne dvakrat, ampak večkrat, ni uspešen zato, ker bi pač imel srečo, ampak zato, ker nekaj počne drugače. Samo zato lahko okusi izjemno življenje. In ne zaradi sreče. Če je nekdo shujšal in na tej novi teži vztraja sedem, osem let in je pri tem fit in zdrav in močan, je to zato, ker dela nekaj za to. Ne pa ker ima srečo, ali pa ker je vitek po naravi – saj je bil prej vendar debel! Nekdo ki je bil nekoč reven, potem pa si je finančno opomogel in že dvajset let nima finančnih težav, mu to ni uspelo zato, ker je imel srečo. Če bi imel samo srečo, bi bil kmalu zatem spet obubožan. Sreča nima nič z dolgotrajnim in stabilnim uspehom na katerem koli področju.

Lahko pomaga, lahko k čemu pripomore, vendar nič več kot zgolj to.

Uspeh je vedno rezultat. Posledica nečesa, kar je bilo storjenega pred tem. In vedno se pojavi dvakrat. Prvič v mislih in drugič v realnosti. Nikoli se ne zgodi, kar tako, mimogrede. Tisti ki se ni odločil, da bo bogat, uspešen, zdrav, ljubeč, vitek, priljubljen, ali pa karkoli drugega, nikdar ne bo nič od tega.

Ker uspeh resnično nima nič s srečo, naključjem, ugodnimi okoliščinami ali s čemer koli, kar bi bilo dano le ozki peščici izbrancev, drugim pa ne.

Zato tiste posameznike, ki jim je uspelo, ne bi smeli imeti le za srečneže (saj to niso), ali pa jim zavidati, ampak se od njih učiti!

Ampak… kaj pa mi počnemo? Kako izgledajo naša življenja? Od koga se dejansko največ učimo? Od koga največ prevzamemo? Kdo nas najbolj oblikuje?

Tisti, s katerimi preživimo največ časa. To pa so tisti, ki jih imamo radi. Tisti, s katerimi gremo zvečer spat, tisti s katerimi se družimo. Naši bližnji, naši prijatelji.

Težava je v tem, da so to hkrati tisti, do katerih smo prišli zaradi podobnosti. Podobnosti z nami. Spoznali smo jih zato, ker so nam podobni, ker imajo podobne poglede, ker nam ustrezajo, ker imamo iste interese in se z njimi ujemamo. Skupaj hodimo v šolo, potem v službo, na pivo po službi in se s takimi poročamo. Ker se v njihovi družbi dobro počutimo in uživamo. Ker so nam tako podobni.

In prav nič ni narobe s tem.

Le učiti se od njih ne bi smeli.

Če želimo kaj v življenju spremeniti, se moramo učiti od tistih, ki že imajo to, po čem hrepenimo in so že tam, kamor želimo priti. To pa največkrat niso naši najbližji in tisti ki jih imamo radi, saj so nam ti podobni v temu kjer smo danes in ne temu, kar bi radi postali.

Morda zveni nekoliko drzno, toda uspeha se lahko naučimo. Dobesedno naučimo. Prav vsakdo to zmore. In si zasluži. Vendar ne od naših bližnjih…

Pogovorimo se o denarju

Robert Kiyosaki zagotovo ni mistik ali pa kakšna duša, izgubljena nekje v vesolju. Ravno nasprotno, precej prizemljen je. Kot večkratni milijonar in nepremičninski magnat redno predava na seminarjih širom sveta. Predvsem o pridobivanju in upravljanju denarja. Se razume. A tudi on izhaja iz enega povsem preprostega načela, nujnega za uspeh…

***

Kot kaže, je tudi Kiyosakiju znano, da lahko prejemamo, samo če najprej dajemo. Da je pred prejemanjem potrebno doživeti občutek dajanja. Univerzalna misel, prisotna v vseh kulturah in vseh verstvih po vsem , v vseh časovnih obdobjih. Kar boš dajal drugim, to boš prejemal. Zato pazljivo s tem. Kar ne boš dajal, tega ne boš prejemal.

V knjigi Bogati očka, revni očka, že zdavnaj mednarodni uspešnici, tako sam svetuje bralcu:

“Če si iz vse knjige morate zapomniti samo eno stvar, naj bo to tale. Kadarkoli začutite pomanjkanje nečesa ali potrebo po nečim, naprej to dajte in šele potem se vam bo obilno povrnilo. To velja za denar, nasmeh, ljubezen, prijateljstvo. Vem, da je to zadnja stvar katero bi si človek želel storiti, ampak pri meni je to vedno delovalo. Pač verjamem v princip recipročnosti in dajem to, kar sam želim. Če želim denar, ga najprej dajem in povrne se mi v večkratnem znesku. Če si želim zvez, pomagam nekomu, da si zvezo ustvari in kot po čarovniji, zveze pridejo same.”

Pa tudi:

“V mojem celem življenju, kadarkoli sem imel potrebo po nečem, ko mi je primanjkovalo denarja, ko sem potreboval pomoč, bi preprosto v svojem srcu najprej našel tisto kar želim, nato pa se odločil, da najprej to dam. In ko sem dajal, se mi je vedno vračalo. “

Zelo dobro pričakovanje da bomo nekaj dobili, brez da bi pred tem nekaj dali, ponazori s primerom zgodbe o človeku, ki v ledeni noči s polnim naročjem drv sedi pred majhno okroglo pečjo in kriči nanjo ko mi boš dala malo toplote, potem bom tudi jaz v tebe vstavil ta drva.

Nato še piše, kako že samo misel o tem, kako bo nekaj podaril, v njem vzbuja dobre občutke. Pa tudi da se takrat, ko se mu zdi, da ljudje varčujejo z nasmehi, preprosto prične sam nasmihati drugim in jih lepo pozdravljati in kot po čarovniji je v njegovi okolici kar naenkrat več nasmejanih ljudi. Zato pritrdi temu, da je naš svet pravzaprav naše ogledalo. Odseva to, kar mu mi dajemo.

Kiyosaki pa seveda ni edini, ki je prepričan, da moramo najprej dajati, če želimo prejemati.

Poznate uspešnico Skrivnost (The Secret)? Seveda. Morda pa ne veste, da je tej knjigi sledilo nadaljevanje. Več nadaljevanj, pravzaprav, a v knjigi Moč Rhonda Byrne še bolj slikovito opiše, kako je sama najprej dajala, da je lahko prejemala.

Ko ji je šlo najhuje, pravi, in ko ni imela skoraj nič denarja več, saj je vse prihranke zapravila za filmsko produkcijo omenjene Skrivnosti, se je prav dobro zavedala, da bo lahko denar dobila le s tem, da bo do njega vzdrževala pozitivna čustva, pozitivne vibracije. Saj je vendar napisala knjigo in posnela film o tem. A je težko, če si lačen in če ne skrbiš samo zase, ampak tudi za hčer. Zato je dvignila zadnje prihranke, v obliki 50 dolarskih bankovcev. In je šla z njimi po ulici in jih delila neznancem.

Kaj je s tem dosegla? Kakršnekoli strahove je že imela, če jih je odpravila ali ne, tega ni mogoče vedeti. Zagotovo pa je pri tem izkusila občutek dajanja. In ta je bil blagodejen. Ko je dajala denar in osrečevala ljudi, se je sama počutila bogato, saj je imela toliko, da je lahko dajala.

In šele potem ko je dajala, je lahko nato tudi prejemala. V njenem primeru stare pozabljene vrednostne papirje.

Kaj hočem s tem povedati? Da je potrebno razdajati svoje stvari, svoje premoženje? Niti ne. Le to, da je uspeh vedno posledica. Rezultat. In nikoli pojav sam po sebi. Zato tudi ne bo prišel sam po sebi, neodvisno od nas. Vedno je treba nekje začeti. Vedno se je treba najprej odločiti in ga izbrati. Pa čeprav za začetek samo v mislih…

Kaj ima sreča s tem? (007)

Najbolj znani vohun na svetu, agent njenega veličanstva s številko 007. James Bond. V več kot polstoletni filmski zgodovini ga je upodobilo le šest igralcev, vsakdo izmed njih je zgolj zaradi te ikonične vloge dosegel kultni status. In postal legenda. Ker gre za najbolj občudovane in zaželene filmske vloge na svetu, bi morda kdo pomislili, kakšno veliko srečo je imelo teh šest posameznikov, da jim je to uspelo. Pa vendar ni tako. Vsaj pri enem ni bilo nobene sreče. Le mala nora ideja in še bolj nor načrt…

***

George Lazenby je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja popolnoma neznano ime v filmskem svetu. Glede na to, da ta možakar še nikdar v življenju ni igral, niti v najmanjši vlogi ne, je bilo to čisto razumljivo. Pa vendar je ta petindvajsetletnik oboževal akcijske filme, še posebej tiste o Jamesu Bondu.  Občudoval je Seana Conneryja, ki je takrat blestel v vlogi tajnega agenta 007 in ves trušč in pompoznost, ki ga je zaradi te ikonične vloge spremljala. Dokler se ni nekega trenutka odločil, da bo prav on naslednji James Bond.

Ja, čisto tako se je odločil. Pa čeprav ni igral še v nobenem filmu, ni imel zaveznikov v Hollywoodu in ni imel praktično nobenih možnosti za uspeh. Le za nekaj obskurnih agencij je občasno delal kot model. To je bila njegova edina referenca. In popolnoma nič drugega. Pa je kljub temu sprejel odločitev, da bo vloga naslednjega Jamesa Bonda pripadla prav njemu.

Zavihal je rokave in stopil v akcijo. Preuči je vse medijske objave in novice, povezane z ustvarjanjem tega filmskega junaka. Ugotovil je, da bo z naslednjim filmom Sean Connery  Jamesu Bondu pomahal v slovo in da producenti njegovega naslednika še niso izbrali. Pa tudi to, da ima glavno vlogo pri odločitvi o tem, koga angažirati za naslednji film, producent Cubby Broccoli, starosta filmov iz te serije. To je bil ključni podatek, katerega je Lazenby potreboval.

Morda ste že slišali za pojem pogovor v dvigalu (v angl. Elevator speach, pri nas za ta termin še nimamo ustrezno sopomenke), ki označuje kratko in enkratno priložnost, da v čim krajšem času nekomu, npr. našemu nadrejenemu, povemo vse, s čemer ga želimo v kaj prepričati. Za ta izraz si je treba zamisliti kakšno še posebej veliko podjetje, v katerem delavci ne dobijo možnosti dostopa do glavnih odločevalcev. Še vidijo jih ne. Lahko pa naletijo nanje v dvigalu. Kot slučajno. In takrat imajo na razpolago na primer trideset sekund. Da jih prepričajo v svojo idejo. Zato morajo zelo dobro izbrati besede. Ki jim lahko prinesejo napredovanje. Ali pa odpoved. Lazenby si je svoj govor pripravil točno na tak način.

Ker pa ni delal v kakem podjetju, v katerem bi delal tudi Broccoly in naključni pogovor v dvigalu torej odpade, je zelo dobro preučil življenjske navade osebe, katero je nameraval osvojiti. Ugotovil je, da se Broccoly redno striže pri nekem prestižnem frizerju v Mayfairju (del Londona).

In se odločil, da bo to njegov poskus pogovora v dvigalu.

Potem je šel v akcijo. Sposodil si je majhen športni avto in fino oblačilo, katerega si sam seveda nikdar ne bi mogel privoščiti. Na dan D je vozilo parkiral prav pred vhodom v frizerski salon, tako vpadljivo, da ga nihče ne bi mogel zgrešiti, kot slučajno le nekaj minut pred prihodom Brocollija. Nato je vstopil, napravljen v lepa oblačila in s posebej samozavestno držo. Izžareval je eleganco in prestiž, to so kasneje vsi potrdili. Seveda ga Broccoly ni mogel zgrešiti. Zapletla sta se v nekajminutni pogovor, nato pa je Lazenby počasi izstopil iz salona, se usedel v svojo bleščečo zverino in odpeljal proč. In pustil Broccolija odprtih ust.

Broccoly tega srečanja nikoli ni pozabil. Naravnost navdušen je bil nad tem mladeničem. Iskal je novega Jamesa Bonda, njegov novi prijatelj iz frizerskega salona pa je bil čisto utelešenje tega. Zato ni okleval in si je dal tega mladeniča izslediti in pripeljati. In mu ponuditi vlogo v prihajajočem Jamesu Bondu.

Čeprav ta sploh še nikdar ni igral in čeprav je bilo v igri za to vlogo preko 300 potencialnih kandidatov, med njimi tudi velika ih in uveljavljena imena v svetu filma! Broccoly je šel preko vsega in dosegel, da je novi James Bond postal prav George Lazenby. Vse ostalo je zgodovina.

In sedaj… sreča, kje je tu sreča?

Je imel Lazenby srečo, da je pristal v filmu o 007?

Lazenby je postal James Bond, ker se je tako odločil. Ker je šel v akcijo. Če bi čakal na srečo, bi še zdaj gledal plakate o Jamesu Bondu na steni sobe. In čakal. Da pa bo morda kljub vsemu imel srečo, konec koncev ima le 80 let, ni še vse izgubljeno…

Zgodba o Amazonovi uspešnici

Na promocijskem dogodku ob izidu Učbenika uspeha sem predstavil tudi svojo zgodbo o tem, kako je moj knjižni prvenec Prva misija Pariz pristal na prvem mestu Amazonove lestvice knjižnih uspešnic. Poslušalce sem želel prepričati, da se to ni zgodilo nujno zato, ker bi bila prav ta moja kriminalka boljša od dobrega pol milijona drugih v isti kategoriji, (pa tudi sicer; dobro, slabo, kdo lahko o tem sodi?), ampak zato, ker sem jaz sam poskrbel za to. Dobesedno ustvaril sem uspešnico. Iz danega teksta. Naredil, da je to postala. In ne čakal in upal, da jo morda nekega lepega dne bralci odkrijejo sami. In to je točno to, kar ves čas trdimo; da vse velike stvari niso  stvar naključja ali sreče, ampak odločitve. In za to sploh ni treba biti najboljši ali najpametnejši…

***

Morda ste prebrali moj članek o tem, da odličnjaki sploh niso tisti, ki najbolje uspejo v življenju (tukaj). Morda tudi sami poznate kakšne posameznike, ki se nekako ne znajdejo najbolje, kljub temu, da so nekoč blesteli v šoli.  Imeli so same petice in vsi so jim prerokovali bleščečo prihodnost in bogato kariero. Sedaj pa imajo kakšne povprečne službe z zaslužkom, ki je celo nižji od zaslužka tistih, ki jim šola nikdar  ni šla. Morda ste tudi vi en izmed teh.

Ali pa ne. Pa to ne bi bilo nič slabega ali nevsakdanjega. Kakorkoli že, med ljudmi vlada prepričanje, da uspešni posamezniki imajo nekaj, zaradi česar so uspešni. Sicer nihče ne ve, kaj naj bi to bilo, a nekaj zagotovo mora biti.  Saj če ne, ne bi bili uspešni, ne? In ljudje na to gledajo kot na nekaj, kar je pač nekaterim (torej tistim ta uspešnim) dano, drugim pa ne. Dokaj zgodaj kupijo to prepričanje in preživijo vse življenje v utvari, da jim velike stvari nekako niso usojene.

Zato po njih niti ne segajo. In se zadovoljijo z drobižem.

Učbenik uspeha se tem prepričanjem postavlja po robu. Bralce prepričuje, da obstaja samo en razlog, zaradi katerega ljudje niso uspešni. In to je zato, ker ne gredo v akcijo. Ker so prepričani, da nimajo te neznane sestavine. Samo zato. O tem, da bi kaj naredili, sicer razmišljajo, sanjajo, govorijo, še kako govorijo, vendar dejansko nikoli ne začnejo. Ne naredijo prvega koraka. In če ni akcije, seveda ne more biti  rezultatov. Lahko ste najpametnejši v vašem podjetju, a če na to ne boste upali opozoriti vaših nadrejenih, boste celotno kariero preživeli nekje v sivini. Tako preprosto je to. Tudi najboljše ideje vam ne koristijo, če vem je preveč nerodno, da bi jih predstavili drugim. Ali pa ste prepričani, da je tako ali tako vse skupaj brezpredmetno, saj sreča ni na vaši strani.

Lahko ste pisatelj. In napišete res dobro knjigo. Ampak resnično mislim; res res dobro knjigo. Tako, ki  vsakemu testnemu bralcu vzame sapo. Ja? Vendar, kaj pa lahko z njo storite? Pošljete rokopis neštetim založbam, od katerih pa ne prejmete niti odgovora. Ker ste pač nekdo brez imena in založba nima časa, da bi ga zapravljala za nekoga brez imena (najverjetneje pa vašega teksta sploh nihče ne bo prebral). A vendar je knjiga vrhunska, o tem vas prepričujejo vsi vaši prijatelji in družinski člani. Kaj lahko storite? Imate možnost samozaložbe, ki je časovno in finančno precej velik zalogaj, lahko pa se odločite in knjigo izdate na internetu. Na primer pri Amazonu.

Seveda. A recimo, da vaša zgodba spada v neko kategorijo, kjer je 100.000 knjig. Potem bo vaša na 100.001 mestu. In če si predstavljate, da amazonovi uporabniki brskajo po zadetkih podobno kot googlovi, kar pomeni, da če je na eni strani z zadetki 20 zadetkov, redko kdo sploh odpre drugo stran, tretje pa nihče več, potem si lahko mislite, da če bo vaša knjiga nekje na 5.000. strani z zadetki, da zagotovo nihče ne bo naletel nanjo. Tudi če je dejansko knjiga vrhunska, je nihče ne bo zasledil. Tudi če vzamete delo kakega našega najbolj prodajanega ali najuspešnejšega avtorja in ga prevedete v angleščino in zgolj objavite na Amazonu, bo ta obtičal na istem mestu, kot kjer se je pojavil. Pa gre lahko za še tako dobro knjigo, a je preprosto nihče ne bo našel. Zato ta ne bo uspešna.

To je tako kot življenje. Lahko ste resnično dobra in prijazna oseba in lahko ste še tak mojster na nekem področju, a če tega ne boste znali pokazati, če torej na nek način ne boste zmogli opozoriti nase, boste obtičali v sivini. In nikoli ne boste použili vseh tistih stvari, ki bi vam sicer pripadale.

Sedaj se lahko dotaknem moje zgodbe. Prva misija Pariz, kriminalka kot vsaka druga (le glavni junak je nekoliko drugačen). Da je moja kaj boljša od drugih? Ne vem, trditi to bi bilo precej naduto in samovšečno, zagovarjam pa jo lahko toliko, kot vsak avtor zagovarja svoje delo. In to je vse.

Po tem, ko sem jo objavil na Amazonu, bi lahko rekel, to je to. In čakal, da morda kak bralec po kakšnem zanimivem naključju pride do nje. Bi mi uspelo? Najverjetneje (skoraj zagotovo) ne. Lahko bi rekel; če mi je usojeno, bo uspešna, če mi ni, pač ne bo. Tako razmišlja večina.

Jaz sem se raje odločil za drugo možnost.

Nekaj dolgih mesecev sem spoznaval tega največjega trgovca na internetu. Cele noči sem preučeval nakupovalne navade Amazonovih bralcev in algoritme ki meljejo globoko v njegovem drobovju. Skušal sem ugotoviti, kaj vpliva na pojavljanje nekega izdelka na straneh z zadetki in kako bi lahko to izkoristil v svoj prid. Prebijal sem se skozi tone literature, ure in ure sem poslušal predavanja, ogledoval sem si posnetke pričevanj na youtubu in pazljivo preučeval vsa orodja, ki jih ponuja sam Amazon. In tista, ki so z Amazonom tako ali drugače povezana.

Potem sem šel v akcijo. Pazljivo sem izbral vsako besedo, s katero sem opisal svoj produkt. Premišljeno sem izbral ustrezne kategorije, ključne besede, besedne zveze in vse druge majhne (a tako pomembne) malenkosti, katere mi je ta največji trgovec na svetu dal na razpolago. Razposlal sem na desetine Amazonovim recenzentom osebno prirejenih  elektronskih sporočil, s pripetim tekstom v zameno za njihovo oceno. Vsaka prejeta ocena še tako obskurnega recenzenta je povečala možnost, da bo moje delo prebral tudi kak bolj ugledni ocenjevalec.  Dal sem izdelati pravo profesionalno naslovnico, tekst pa sem poslal še v lektorski pregled. To dvoje je predstavljalo moj edini strošek v denarju, a je bil nujen; vedel sem, da brez tega ne bo šlo. Moj izdelek je moral biti videti brezhiben.

Počasi so začele prihajati prve ocene. Od vedno bolj (oziroma višje) rangiranih ocenjevalcev, ki so le še prispevali k temu, da je vse skupaj pričelo izgledati vse bolj resno in profesionalno. To pa so začeli opažati tudi potencialni bralci. Ki so potem v vedno večjih količinah pričeli z nalaganjem mojega dela. Po nekaj sto na dan. Pri taki količini uspeh in preboj na lestvico ni bil več vprašanje.

Hkrati z nalaganji so se pričele nabirati tudi ocene in mnenja bralcev. Kar je le še prispevalo k temu, da je Prva misija Pariz postajala vse bolj in bolj popularna. In se pričela prebijati k vrhu v skrajno tekmovalni kategoriji International Mystery and Crime (poleg Flemingovega Jamesa Bonda in podobnih kalibrov). Dokler jih ni pustila za seboj. Na čisto prvem mestu.

To je to. Tako sem začel svojo pisateljsko kariero na samem Olimpu. Na vrhu najvišjega vrha. Pa sem bil res najboljši? Tega nikdar nisem rekel. Upam pa si trditi, da je med pol milijona knjigami v neki kategoriji na tisoče takih, ki bi si morda ravno tako zaslužile vrh. Pa tam nikdar ne bodo.

Povedati želim, da sploh ni važno, kako dober si (ali pa nisi), ampak kako dober želiš postati. Če se za to odločiš. Samo za to gre.

Izjemen produkt je kot izjemni talent. Nekdo se rodi s takim. Pa z njim nič ne naredi. Drug talenta nima, a trenira ure in ure, dneve in dneve. In z lahkoto premaga prvega. Ker je šel v akcijo. In ne objokaval dejstvo, da telanta nima.

To trdi Učbeniku uspeha. Da smo lahko uspešni, tudi če nimamo vseh danosti, tako pogosto predpisanih kot predpogoj uspehu. Le odločiti se moramo zanj. Tudi če imamo slabosti, tudi če nismo najbolj pametni, izobraženi, lepi ali pa kako drugače predispozicionirani.

Uspeh je treba izbrati. In potem zanj kaj narediti.

In ne samo čakati nanj.

***

Pa še pripis pod teksom: Samo zato ker je Prva misija Pariz beležila dobre rezultate na Amazonu, sem dobil priložnost pri čisto pravi založbi. In nato še pogodbo. In samo zaradi dobrega odziva (tudi) slovenskega bralstva sem pri isti založbi lahko objavil še naslednjo kriminalko z istim glavnim junakom (Dunaj kliče). Samo moje ugotovitve, zbrane v Učbeniku uspeha in o katerih pišem v tem članku, pa so mi prinesle pogodbo še z drugo založbo. Tako se je vse skupaj začelo.

In sreča, kje je tu sreča? Usoda, kaj ima s tem usoda?

Ni usode, razen te, ki jo ustvarjamo sami, je v drugem delu Terminatorja rekla Sarah Connor. In stolkla Arnija.

Kaj me je naučil Niki Lauda

Seveda tega naslova ne gre jemati dobesedno. Gospoda z rdečo čepico nikdar nisem osebno spoznal, zato tudi ni mogel biti moj učitelj. V tem konvencionalnem smislu. Seveda. Me pa njegova osebna zgodba spremlja že od ranega. In od nje sem se naučil nekaj pomembnih stvari…

***

Odraščal sem v Mariboru. Od tod do Gradca je slabih 50 kilometrov, zato ni presenetljivo, da smo nekoč precej pogosto obiskovali to avstrijsko mesto, bogato založeno z zahodnimi dobrinami, ki jih pri nas še ni bilo. Že takrat pa je te dve štajerski mesti povezovala avtocesta, ki je nekje na polovici poti vodila mimo prelepega posestva na strmem travniku nad cesto. Na sredini je bila bela hiša, pred njo pa velik vrt, skoraj kot nekakšen mestni park. Skozi njega so potekale bele stezice, okoli njih pa obdelane gredice. Vse skupaj je bilo videti luksuzno, a je bilo hkrati tudi nekako posebno; taka hiša s tako prestižno okolico bi morala imeti veliko boljši razgled, kot pa na nabito polno avtocesto, ne? Nekaj torej ni bilo v redu. Le kdo bi si lahko želel lahko tak razgled? Pa ne samo razgled, tudi hrup, ki v to okolje paše. Kdo torej?

Odgovor je lahko bil samo en: Niki Lauda!

Nihče ne ve, kako je prišlo do tega, ampak v osemdesetih je na Štajerskem veljalo prepričanje, da v tisti hiši živi sam Niki Lauda. Resnični, pravi Niki Lauda. In seveda, kadarkoli smo potovali proti Avstriji, je bila že samo ta zgodba povod za eno tako posebno vznemirjenje. Kaj če nam uspe in ga tokrat resnično vidimo? Kako prima bi bilo to! In vse je bilo v hipu drugače. Lažje. Tudi za otroke, ki se jim potovanja sicer upirajo. A možnost, da bodo morda videli samega Nikija Laudo je bila dovolj mamljiva, da se je splačalo poskusiti. In za nekaj časa potešiti kljubovanje.

Tudi jaz sem na tistem odseku vedno bolščal skozi šipo in upal, da ga zagledam. Seveda ga nisem. Seveda ga ni nihče. Pa smo ga kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) posvojili. Postal je naš. Podobno kot Ingemar Stenmark. Za njega smo navijali, o njemu smo govorili in se na nek čuden način počutili povezanega z njim.

Še danes lahko na Štajerskem vprašate po tej zgodbi, z veseljem vam jo opišejo.

Tako sem torej spoznal tega izjemnega šampiona. V teku let pa sem se od njega naučil tole;

Včasih se je treba znajti. Tudi lagati, če ne gre drugače. V času ko je vozil za Ferrari, se je skregal s samim vrhovnim božanstvom – Enzom. Ta mu je preklical pogodbo in to je prišlo takoj v medije. Zato ni presenetljivo, da ga naslednji dan italijanski pilot ni hotel odpeljati domov. Vsa zaprosila bi bila odveč, za Italijane je Ferrari preresna stvar, zato se je Lauda raje kot za ponižno moledovanje odločil za ukano. Pilotu je povedal, da je res prekinil pogodbo z Ferrarijem, a to le zato, da bo lahko vozil za Alfo Romeo. Ko je pilot to slišal, ni bilo nobene težave več. Z veseljem ga je odpeljal do želene destinacije.   

Uspeh je na drugi strani zone udobja. To večkrat slišimo, še posebej v zadnjem času. Kaj pa to pravzaprav pomeni? To, da v življenju venomer počnemo le tiste stvari, ki so varne, preverjene, zanesljive. In pri katerih se počutimo dobro, ljubljeno in sprejeto. Zato se starši odrekajo svojim željam, da ustrežejo otrokom, zato se otroci odrekajo svojim sanjam, da zadovoljijo starše in tako naprej. Ker razočarati ljubljeno osebo je pač nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ne? Da do tega ne pride, pa so ljudje pripravljeni storiti marsikaj, tudi odreči se svojim sanjam. Lauda tega ni sprejel. Zbral je pogum in se postavil očetu po robu. Zavrnil je družinsko tradicijo in se posvetil dirkanju. Nakopal si je očetov srd in izobčenje iz družine. A vendar je to sprejel. Šel mimo tega. Svojim sanjam naproti.    

Treba je iti v akcijo. Ne pa čakati na čudež. Lauda je bil že na začetku kariere dober dirkač. Nobenega dvoma o tem. A to je bilo še na stotine drugih. Takih z boljšimi poznanstvi in predvsem sponzorji. Če bi Lauda samo čakal, da z neba sama pade ponudba za nastop v kakem resnem moštvu, se to nikdar ne bi zgodilo. In potem zagotovo nikdar ne bi dosegel svojih sanj in postal svetovni prvak. Namesto tega je šel v akcijo. Dvignil je vse družinske prihranke in si kupil, ja prav ste prebral – kupil sedež v vrhunskem moštvu. Šele tako se je lahko začela njegova resna avantura v svetu avto moto športa (to ste lahko videli v filmu Rush). Ja, treba je iti v akcijo. Lahko smo še tako dobri, pridni in ponižni, a če ne bomo opozorili nase in nekaj storili, lahko vse življenje prebijemo v sivini. In na stara leta obžalujemo vse zamujene priložnosti.

Jebeš politično korektnost. S politično korektnostjo je podobno kot s spolnimi kvotami. Brez dvoma gre za ideje, vredne vsega spoštovanja. Ranljive skupine je nekako treba zaščititi, seveda. Težava nastane, ko  jih ljudje zlorabljajo. Za svoje lastne interese. In se za vsemi temi plemenitimi koncepti le skrivajo. Kot v vsakem drugem športu, je tudi v Formuli ena dovolj hinavstva in pretvarjanj. Ni pa jih dosti takih, ki bi to na glas povedali. Lauda je bil. Če se mu je zdelo, da so sodobni dirkači preveč pomehkuženi, je to rekel. Ko je ocenil, da so bolidi tehnološko že tako dovršeni, da bi jih lahko vozili tudi opice, je rekel tudi to. Ker je to bilo treba. Ker je res. In ker je le tako lahko sprožil debate in polemike, ki so na koncu pripeljale do prav istih zaključkov.

Ta zgodba se na tak način ne bo končala! Čisto vsak trenutek imamo možnost stisniti pesti in zakleti, da se ta zgodba tako ne bo končala. Tudi če smo na tleh. Ko nam je najhuje. Kajti dokler se borimo, zgodbe ni konec. In pika. Lauda je nekaj minut gorel pri živem telesu. Si lahko predstavljamo te bolečine? Kaj se dogaja s telesom? Z notranjimi organi? Zakaj ni umrl? Ne vemo. Po moje se je odločil, da še ni čas za odhod. Po moje je pokazal Matildi sredinca. Še več, čez nekaj tednov je bil nazaj na pisti. A je treba kaj dodati?

Zmigaj se. Ponovne priložnosti ne bo! To sem se moral naučiti na grd način. Žal. Pred leti je telefonski operater Simobil organiziral predavanje tega legendarnega Avstrijca pri nas. Vse življenje sem ga želel spoznati, zato je to bila res prava priložnost. A na ta dogodek nisem šel. S prijatelji smo se sicer pogovarjali, da gremo, a ker nekomu ni ustrezal temin, ni šel še drugi, potem tretji in tako naprej. Da bomo šli drugič, ko spet pride, smo si pravili.  In sedaj vemo, da tega dne ne bomo dočakali. Jezen sem nase; le zakaj takrat nisem šel? Samo do Brnika bi bilo treba skočiti… Zamujena priložost, katera se ne bo vrila. Včasih pregovori resnično držijo.

In tu je konec mojega zapisa.

Še to; na steni imam koledar s podobami šampionov. Za maj 2019 je to ravno Niki Lauda…

Peterson in jaz

Te dni je spet modno brati Petersona. Še posebej po zadnji debati z Žižkom (in vseh, ki so tej sledile). O stališčih kontroverznega Kanadčana bi lahko debatirali ure in ure, se delili na njegove privržence in nasprotnike in počeli vse, kar sodi k takim debatam. A to ni namen tega zapisa. Tukaj želimo izpostaviti nekaj drugega. Rdečo nit njegovih nasvetov.

***

Kot ugotavlja dr. Žiga Turk v spremni besedi slovenske izdaje njegovih 12 pravil za življenje, je to nič manj kot ugotovitev, da se je treba samozavestno postaviti zase in stvari vzeti v svoje roke. Le tako lahko spravimo v red svoje življenje. Da je torej treba nekaj storiti. In ne čakati, da drugi to storijo za nas. Ali pa za vse slabo v življenju kriviti vse druge.

Ne, sami moramo v akcijo. In se premakniti. To je njegovo glavno sporočilo. In to je natanko to, o čemer piše tudi Učbenik uspeha.

Seveda, saj je, kot ugotavljajo tudi drugi avtorji, življenje le 10% tega, kar se nam zgodi in 90% tega, kako na to odreagiramo, Peterson pa nam to ponazori s čisto konkretnimi (in morda nekoliko brutalnimi – pač čisto po njegovo) primeri.

Recimo; če grem kot suhljat mulc po plaži z dekletom pod roko, do mene pa pristopi mišičast nasilnež in me pred njo poniža, imam dve možnosti. Lahko se nekam zavlečem in objokujem ta dogodek (in ga vedno znova in znova podoživljam in travmiram in ostanem mevža vse življenje). Lahko pa si kupim uteži, začnem trenirati in dobim mišice tudi jaz. In potem tistemu lumpu pokažem, kar mu gre (ali pa storim karkoli drugega, da me ta dogodek iz otroštva ne bo več moril). To je to. Saj vendar imam izbiro; lahko sem žrtev stvari, ki se mi pripetijo, lahko pa se po njih poberem in udarim nazaj. Isti dogodek, dva razultata; a.) mulc s travmami za vse življenje ali pa b.) mulc ki je dobil po nosu, a je zaradi tega storil to in to (karkoli pač to je) in prav zaradi tega dogodka zrasel.

Sami imamo izbiro. Vedno!

Njegov drugi primer iz 12 pravil je še bolj nazoren; ko je orkan Katrina zadel New Orleans in je mesto potonilo pod valovi, je bila to naravna katastrofa? Nizozemci pripravljajo svoje nasipe za najhujša neurja desettisočletja. Če bi v New Orleansu sledili njihovemu zgledu, se tragedija ne bi zgodila. Pa ne, da niso vedeli. Protipoplavni zakon iz leta 1965 je terjal izboljšanje sistema nasipov, ki so držali jezero Pontchartrain. Sistem naj bi dokončali do leta 1978. Toda štirideset let pozneje je bilo opravljenih samo 60 odstotkov del. Namerna slepota in korupcija sta potopili mesto.
Orkan je dejanje boga. Toda nepripravljenost nanj, ko se dobro ve, da se je nujno treba pripraviti – to pa je greh…


In tako naprej… Ponovno imamo dogodke, na katere ne moremo vplivati. Ki se nam zgodijo sami. Peterson jim v tem primeru pravi kar dejanje boga. Lahko pa jim rečemo tudi usoda, muhasto življenje, smola, karkoli onkraj naše zmožnosti vpliva. Tu ne moremo nič. Tu smo nemočni. Kar pa lahko storimo (in to je edino, kar lahko storimo), je naša reakcija, naš odgovor na tisto stvar, ki nas doleti. Po tem ko se že zgodi (mulc na plaži), ali pa še preden se zgodi (kot v neworleanskem primeru).

To je to. O tem govorimo. Lahko smo žrtev in vztrajamo v vlogi žrtve (leta in leta, morda celo vse življenje), lahko pa rečemo hudiča, to je bilo pa res grozno, ampak ta zgodba se tako ne bo končala! In potem gremo v akcijo.

Kot pravi Rocky Balboa svojemu sinu, sploh ne gre za to, kako močno lahko udariš, ampak koliko močne udarce lahko preneseš in greš kljub temu dalje. Samo za to gre. Da se nehaš imeti za žrtev. Zakaj nam je tako všeč trilogija (no ja, ni več trilogija, ampak ko je pisal Stieg Larsson je to še bila trilogija) o dekletu z zmajskim tatujem? Ravno zaradi tega. Ubogo Lisbeth Salander življenje grdo premetava, dekle doživlja krivice na vsakem koraku; od skrbnikov, države, policije, kriminalcev, praktično od vseh. In kaj stori? Poklekne, se zjoče in smili sama sebi? Hell no! Vžge nazaj. Vsakič. Vedno znova in znova!

Samo za to gre. To je naše življenje. Naš svet. In mi moramo voziti skozi njega, tudi če nas doletijo grde stvari (sicer pa… kdo pa pravi, da bi se nam v življenu morale dogajati same lepe stvari?).

Pa če se na koncu vrnemo k omenjenim 12 pravilom. Takole Kanadčan pravi o svetu; … svet je še vedno tukaj, z vsemi svojimi strukturami in omejitvami. Ko se pomikate z njim, bodisi sodeluje, bodisi nasprotuje. Vendar lahko plešete z njim, če je vaš cilj plesati – in morda lahko celo vodite ta ples, če premorete dovolj sposobnosti in elegance. To ni teologija. To ni misticizem. To je empirično znanje. Ničesar čarobnega ni pri tem – oziroma ničesar bolj od že zdaj prisotne čarobnosti zavedanja…

Hm, morda pa je tudi Peterson bral Učbenik uspeha?