Featured

Z idejo do bogastva (Napoleon Hill)

Morda poznate tisti vic o zakrknjenem levičarju, ki gre od doma in ženi pove, da bo pri ljubici, ljubici pa, da bo z ženo. Na koncu pa odkoraka v mestno knjižnico in vso noč preučuje Marxove spise. No, tako nekako sem se oni dan počutil jaz, ko sem izstopal iz knjigarne z zavojem knjig pod rokami. Predvsem zaradi ene. Brez skrbi, nič obscenega ni bilo na njej ali nemoralnega. Le da ni bila prva. Ampak četrta! Ja, četrti izvod ene in iste knjige sem kupil! Spet! Tako hudičevo dobra je…

***

Če o neki določeni sferi človeške aktivnosti obstaja neko klasično delo, tako pomembno, da lahko na njegovih temeljih prihajajoče generacije znanstvenikov gradijo svoje teorije, izkušenim pa predstavlja standard in omogoča evaluacijo svojega dela, lahko to trdimo za Machiavellijevega Vladarja na področju politike, Tukididovo Zgodovino peleponeških vojn za zgodovino in Smithovo Bogastvo narodov za ekonomijo. V preučevanju osebne rasti in doseganja ciljev pa to vsekakor velja za Hillovo Z idejo do bogastva, v originalu Think and grow rich.

Res je, na področje osebne rasti se za razliko od npr. zgodovine in ekonomije pri nas še vedno gleda nekako zviška, kot na koncept nekakšne samopomoči, h kateremu naj bi se zatekali le posamezniki s težavami, taki torej, ki potrebujejo pomoč. In je zato namenjena zgolj njim. Ne pa ljudem, ki zase menijo, da jim nič ne manjka! Pa tudi nekakšen prizvok mističnosti naj bi vse skupaj imelo.

Škoda. Kajti Naoleon Hill ni bil noben mistik, ampak najprej in predvsem racionalist. Novinar, ki je po nalogu Andrewa Carnegieja, takratnega vodilnega ameriškega industrialca, sprejel ponujeni izziv in več kot dvajset let svojega življenja posvetil podrobnemu preučevanju življenj največjih ustvarjalcev svojega časa. Preko 500 jih je bilo. Z eno samo nalogo; odkriti skrivnost njihovega uspeha.

Kot je sam zapisal: …ideja g. Carnegieja je bila, da obstaja magična formula, ki mu je dala osupljivo bogastvo in ki bi morala biti na voljo prav vsakomur, ki sicer nima časa, da bi raziskoval, kako  ljudje služijo denar. G. Carnegie je verjel, da bom lahko preveril in dokazal razumnost formule prek izkušenj moških in žensk v vseh poklicih. Verjel je, da bi morali formulo poučevati v vseh javnih šolah in na fakultetah

Kaj je tu mističnega? Kdo tukaj potrebuje kakšno pomoč? Obstajajo uspešni ljudje in vsi tisti, ki to niso. Vendar pa; ali obstaja kak poseben razlog za to, da so nekateri uspešni in drugi ne? Kaj imajo, da se ločijo od drugih? Kje je skrivnost njihovega uspeha? No, to vprašanje je od nekdaj begalo ljudi, v vseh kulturah in vseh obdobjih, Napoleon Hill pa je bil zgolj prvi, ki se je odločil to sistematično raziskati.

Pa mu je uspelo? Seveda. Ugotovil je, kje tiči skrivnost uspeha. Na katerem koli področju. Ta skrivnost pa je tako očitna in tako noro preprosta, da je nikjer ni hotel direktno zapisati. Saj bi s tem, kot pravi, bralca oropal zadovoljstva in zmagoslavja ob njenem odkritju. Zapisal je, preberite to zelo pozorno; bil sem vesten študent psihologije, zato sem kajpak vedel, da je vsakdo postal tak kot je, zaradi PREVLADUJOČIH MISLI IN ŽELJA. Vedel sem, da vsaka globoko vcepljena želja človeka pripravi k iskanju zunanje poti, po kateri lahko svojo željo preobrazi v resničnost.

To je to. To je vsa velika skrivnost. Druge ni.

Če pa se vam zdi ta trditev nekoliko banalna ali preveč enostavna, je to zaradi tega, ker je resnično tako banalna in zelo enostavna. Celo preveč enostavna.

Tako enostavna, a hkrati tako nedoumljiva. In nekdo nas mora opozoriti na njo. Če ne, jo spregledamo. Kot pravi Robin Sharma, avtor Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajen govorec, ljudje živimo v nekakšni loterijski miselnosti. Vsako jutro se zbudimo, odreagiramo na dogodke, ki nam tistega dne pač pridejo nasproti in potem zvečer zaspimo. In sanjamo o tem, da se bo nekega lepega popoldneva razprlo nebo in pojavila se bo roka s skrinjo, polno vseh darov, ki si jih tako želimo; denarja, uspeha, ljubezni, idealnih partnerjev, medsebojnih odnosov in tako dalje. Kar tako, samo od sebe. Brez da bi mi za to karkoli storili.

Ha! Seveda se to ne bo zgodilo. Nihče ni postal bogat tako, da se je nekega dne zbudil v zlati postelji. Nihče ni postal uspešen kar tako, mimogrede. Pa tudi zdravja, ljubezni,  toplih odnosov in česarkoli drugega ni nihče dobil kar na pladnju. Nekaj je moral za to storiti. Nekaj je treba dati, če želimo dobiti. Nič za nič ne obstaja. In če se vrnemo k loterijski miselnosti; sedeti in čakati na to, da pridejo mimo dobre stvari je seveda popolnoma brezupno. In neumno. A je ravno to, kar ljudje počno. Čakajo, da se jim bo kaj lepega zgodilo, samo od sebe. In ker se jim seveda ne, preprosto sprejmejo razlago, da jim to pač ni usojeno. Da sreča ni na njihovi strani in tako dalje. Napoleon Hill se temu posmehuje; Ali je sreča kdaj naredila karkoli na svetu? Ali je zgradila kakšno mesto? Ali je izumila kakšen telefon ali telegraf? Ali je zgradila kakšen parnik, ustanovila univerzo, azil ali bolnišnico?…

Če pa bi se ljudje ozrli po svojih življenjih, bi kaj kmalu ugotovili, da so vse velike stvari dosegli takrat, ko so se za njih odločili. Pa če so bili izzivi sprva še tako težki in možnosti za uspeh še tako pičle. Ko so bili odločeni, da je nekaj treba storiti, jim je to na koncu uspelo. Vedno. Kako težko je bilo naučiti se hoditi po le dveh nogah? Pa voziti kolo? In narediti osnovno šolo, vozniški izpit, fakulteto ali kaj podobnega? Ali povabiti ljubljeno osebo na prvi zmenek? Pa je kljub vsemu šlo. Tiste stvari, za katere se človek odloči, vedno doseže. Vedno. Tako ali drugače.

Težava pa je v tem, da ljudje tega ne vedo. Ne odločijo se za to, da bi bili bogati, uspešni, zdravi, ljubljeni ali kaj drugega, saj so prepričani, da je kaj takega čisto in povsem nemogoče. Tako le opazujejo uspešne posameznike z občudovanjem ali z zavistjo, nikdar pa s prepričanjem, da bi vse to lahko dosegli tudi sami. Zato se za uspeh ne odločijo. In ker se ne odločijo, ga tudi ne prejmejo.

In tukaj se skriva vsa spektakularnost in daljnosežnost Hillove glavne trditve, da misli postanejo stvari. Zato je zapisal: Človek mora uvideti, da so vsi, ki jim je uspelo nakopičiti velika bogastva, najprej nekaj časa sanjali, upali, želeli in načrtovali, ŠELE POTEM pa dobili denar.

Si predstavljate, kaj to pomeni? Ravno obratno od tega, kar počne večina! Obžalujejo in objokujejo, da niso bogati, a se za bogastvo sploh nikdar niso odločili. Saj tako ali tako nima smisla, tako ali tako ne morem biti bogat, verjamejo. Ja seveda, če je nekdo že vnaprej prepričan, da nikdar ne bo obogatel, potem zagotovo ne bo, o tem pa res ne more biti nobenega dvoma. 

Vse se torej začne v mislih, je ugotovil Napoleon Hill. Vse kar ustvarimo, vse kar dosežemo, vse je pravzaprav ustvarjeno dvakrat. Prvič v mislih in drugič v realnosti. Misli postanejo stvari, je zapisal na samem začetku svoje knjige. In še kako ima prav. Če ne, se stvari zgolj zgodijo. Kot se zgodijo. Neodvisno od nas. Ali pa se ne. Tako lahko zgolj čakamo, da bomo npr. bogati… (najverjetneje ne bomo, tudi če slučajno zadenemo na lotu ali podedujemo bajna bogastva, ne bomo; to bi bila zgolj kratkotrajna motnja, po kateri bi se kaj kmalu vrnili v svet pomanjkanja – še vsak naključni milijonar se je), … ali pa se za to odločimo! Razlika je bistvena. Zato jo še enkrat jasno zapišemo; tisti ki so uspeli na katerem koli področju, so se najprej odločili, da bodo uspeli. Čeprav niso vedeli točno kako in na kak način bodo to dosegli, so se za nekaj odločili. In si šele potem dovolili najti pot za dosego tega cilja.

Na svetu ni enega uspešnega posameznika, ki se ni najprej odločil, da bo nekaj dosegel, naredil, spremenil, ali kako drugače pretvoril svet v katerem živi in šele potem to tudi dosegel! Vse se začne v mislih. Vedno!

Preprosto povedano; če nekdo nima ciljev, idej o tem kaj želi in kaj bi rad dosegel, potem tega seveda ne more doseči. Zakaj bi postal bogat, če bogastva nikoli ni izbral? Zakaj bi bil uspešen, če se za to ni odločil? Zakaj bi bil priljubljen, če za to nič ni storil? Pa vitek, zdrav, srečen ali karkoli drugega? Če tega ni izbral, seveda tega ne bo prejel. Od tod izvirajo vsi tisti izreki o tem, da je treba dajati, če želimo prejemati, o karmi ki nam povrne to kar dajemo, o tem da ne počnimo drugim tistega, kar ne bi radi, da drugi počno nam in tako dalje. Univerzalni zakoni, ljudske modrosti, vsi govorijo le o enem in istem načelu; dajaj, če želiš prejemati. Najprej nekaj stori, šele potem pričakuj povratno nagrado. Najprej izrazi hvaležnost, potem sprejmi darilo. Najprej torej v mislih, šele nato (ponovno!), šele nato se lahko stvari manifestirajo še v realnosti! Pa ne govorimo o tem, da si na steno sobe zalepimo sliko športnega avtomobila in čakamo, da se ta kar naenkrat sam pojavi v naši garaži, ampak da se zanj odločimo! Da sprejmemo odločitev, da ga bomo imeli. Način kako ga dobiti, bomo že našli. Še vsakdo ga je. Zato mojstri osebne rasti pravijo, da naj se pretvarjamo, kot da želeno stvar že posedujemo, da naj se prepričamo, da smo na cilju. Le tako bomo ta cilj na koncu lahko resnično tudi dosegli (že samo s tem preprostim trikom se bomo v hipu ločili od velike večine ljudi in naredili en velikanski korak k izpolnitvi cilja).

O tem je pisal Napoleon Hill, to je njegovo glavno odkritje, vse ostalo so zgolj opombe (na 400 straneh, kot moja zadnja kupljena izdaja). Zelo podrobno in natančno Hill torej opiše, kako naravnati svoje misli k uspehu. Kako svoj um prepričati, da začne delovati v smeri poljubnih ciljev, ki si jih sami zastavimo. Tako kot so si ga zastavili vsi veliki posamezniki, ki jih zaradi njihovega uspeha občudujemo. Šele potem bomo lahko te stvari tudi prejeli. In nič prej.

Vse skupaj pa je – nekako logično. Smiselno. Brez kakšnih samopomilovanj ali prošenj po samopomoči, prosim. In najbolj zanimivo pri vsem skupaj je to, da deluje. Nezmotljivo, vedno deluje, pa če se tega zavedamo ali pa ne.

Kvaliteta naših življenj je dejansko odvisna od kvalitete naših misli. Na misli pa lahko vplivamo, le da nam tega nihče ni povedal!

Zato ni presenetljivo, da prav vsi veliki svetovalci, ki za velik denar pomagajo ljudem do uspeha in bogastva (predvsem na zahodu), vsi po vrsti le znova odkrivajo ideje in principe Napoleona Hilla. Čisto vsi, pa če o tem odprto govorijo (kot npr. Bob Proctor, ki ne prične enega seminarja ali javnega nastopa brez svoje zguljene izdaje Z idejo do bogastva v rokah), ali pa ne. Tudi moj Učbenik uspeha se  seveda naslanja na njegove ugotovitve. Tako kot na stotine drugih. Lahko preberete katero koli knjigo ali se udeležite srečanj pri strokovnjakih za osebno rast (v zadnjem času so tako moderni različni coachi, NLP mojstri in podobni guruji); a vse njihove modrosti imajo skupen izvor – v tej legendarni knjigi.  

***

In pripis na koncu; zakaj štiri izdaje iste knjige? Ker sem prvo snel z interneta, drugo sem kupil v ZDA, slovensko verzijo pa sem pred leti staknil pri neki manjši založbi. Zato je prišel čas za četrto pri založbi Cangura (in ki vsebuje obnovljeno in dopolnjeno izvirno besedilo z dodatnimi opombami in indeksi)…

Pa še zgolj namig; tudi uspešnica Skrivnost (v originalu The Secret) ni nič drugega kot marketinško zelo uspešno in dovršeno zapakirano odkritje Z idejo do bogastva.   

***

Hitro branje spremeni igro

Razmišljam o tem, da bi jeseni organiziral tečaj hitrega branja. Nič posebnega, tistih 250 besed na minuto, kolikor znaša povprečna hitrost odraslega bralca, je neposredna in direktna posledica dejstva, da še vedno beremo tako, kot smo se naučili.

Nekoč. Davno tega. Na prehodu v osnovno šolo.

Potem pa se z bralno tehniko nikdar več nismo ukvarjali.

Zato od takrat tudi nismo nič napredovali. In še vedno beremo, kot smo brali takrat. Kot da imamo šest let.

S povsem preprostimi in praktično delujočimi tehnikami lahko hitrost branja precej povečamo. Ob hkratnem razumevanju prebranega. Pri tem pa ne govorimo samo o odstotkih, ampak o večkratnikih; ja, hitrost branja lahko povečamo tudi za nekajkrat! Če se tega le pravilno lotimo.

No, tak tečaj imam v mislih.

Običajno podobni tečaji trajajo nekaj dni in stanejo nekaj sto evrov, jaz pa imam v mislih nekaj ur (en večer) in nekaj deset evrov. Čisto dovolj za usvojitev tehnik, ki (potrjeno) delujejo.

Preprosto; če delujejo pri meni, ni razloga, da ne bi še pri drugih.

In sedaj; ker vemo, da je bralna pismenost osnova za uspeh na kateremkoli področju, hitrejše branje pa nam omogoča da preberemo več v istem času ali isto količino v manjšem, potem ni razloga, da ne bi kaj ukrenili glede tega. Od šole ali študija do službe in dnevne rutine, povsod bomo z boljšim branjem precej profitirali. Da o čistem užitku ob še več leposlovja niti ne govorimo.

Za kaj torej gre pri vsem skupaj? Preprosto povedano; prepričati želim ljudi, da bi več brali. In se manj izgovarjali na pomanjkanje časa, utrujenost, prezasedenost in podobne stvari. Samo za to gre. Ena ura za knjigo je ena ura manj za zaslonom. Preprosta računica.


Opomba: Ta tekst je z začetka julija. Kot kaže, mi bo uspelo organizirati dogodek v živo.

Več o tem na: https://dejankrajlah.com/igrow-hitro-branje/

Vabljeni!

Lahko se naučimo česarkoli – v 20 urah

Ne, to ni potegavščina. Tudi nobene dodatne ničle nismo pozabili pripisati. Dvajset ur je resnično dovolj, da osvojimo katerokoli novo znanje ali spretnost. Tuj jezik, igranje glasbila, ročne spretnosti; karkoli se odločimo, se lahko v tem časovnem roku naučimo. Vas zanima, kako?

Pa preskočimo tokrat začetek. Vse dolge razlage o tem, kako delujejo možgani in od kod pride spomin, kako ga ustvarimo in kako prikličemo, vse to za potrebe tega zapisa pustimo na strani (pa tudi drugje je o tem že čisto dovolj literature). Raje skočimo na vlak spoznanja tam nekje pri Malcolmu Gladwellu. In njegovi uspešnici Prebojniki. Torej uspešni posamezniki na različnih področjih ustvarjanja. Ki pa so to postali zgolj zato, ker so to tako dolgo in zavzeto in naporno in predano trenirali. Ponavljali. Karkoli so pač počeli. Vedno znova in znova. Na tisoče krat. In z vsako ponovitvijo postajali boljši in boljši. Dan za dnem. Šele nekje pri 10.000 urah pa so dosegli mojstrstvo. In zaradi teh 10.000 ur so postali to, kar so, torej tako uspešni in dobri. Vrhunski. To je dognal Gladwell, to je skrivnost njihovega uspeha, uradna znanost pa temu ni oporekala.

Na hitro preračunano to pomeni, da če boste neko stvar počeli 20 ur na teden, boste po desetih letih postali pravi mojster. Če boste toliko časa vztrajali.

Večina ne. Zato tudi večini ne uspe. Ampak le tistim najbolj predanim in najbolj gorečim.

Kar je prav in čisto pošteno. Seveda.

Malcolm Gladwell pa je tudi zelo vpliven mož. Zaradi tega njegovega odkritja (zanj se je pojavil izraz »pravilo 10.000«), se je med ljudmi prijelo prepričanje, da potrebujemo toliko časa, da se nečesa priučimo. Da če hočemo karkoli znati, moramo v to vložiti toliko časa. Kar pa seveda ne drži. Kajti 10.000 ur vas bo pripeljalo do mojstrstva, ki pa je nekaj povsem drugega; to je več kot zelo dobro obvladanje nečesa, kar je seveda več od dobrega obvladanja nečesa in to je seveda več od osnovnega, uporabnega znanja o nečemu. Še enkrat, 10.000 ur je za vrhunskost. Za veliko večino opravil pa mi vrhunskosti ne potrebujemo. Še zdaleč ne. Za to, da se neko stvar naučimo tako, da lahko z njo čisto praktično funkcioniramo, da torej osvojimo uporabno vrednost nečesa, potrebujemo bistveno manj časa. Nek drug avtor, John Kaufman, ta je iz Amerike, celo trdi, da je 20 ur intenzivnega učenja čisto dovolj. Pa tudi krivulja znanja poteka tako, da se strmo vzpenja na samem začetku, kasneje pa vedno manj. V čisto prvi fazi leži premik od tega, da nečesa ne znamo v to, da znamo. Kasneje pa to le še izboljšujemo, izpopolnjujemo in nadgrajujemo. Če niste še nikdar stali na drsalkah, najverjetneje ne znate drsati. V zelo kratkem času se naučite stati na njih, se nekoliko pognati (z roko varno na ograji, se razume), potem počasi še premikati naprej, narediti prve korake, ki bodo potem nekoliko daljši in daljši in tako naprej. Še 9.999 ur intenzivnega treninga in boste dobri za olimpijske igre.

Za delati družbo vašemu otroku na drsališču novoletnega sejma pa bistveno prej.

Še enkrat; 20 ur intenzivnega učenja nam ne da mojstrstva. Omogoči pa nam, da neko znanje ali spretnost lahko praktično uporabljamo. Da nam dejansko koristi.

Če potujem v tuje dežele, ne potrebujem poznavanje tamkajšnjega jezika na nivoju, kot ga obvladajo eksperti (ali v tem primeru domačini). Tudi s precej manj se lahko čisto dovolj dobro sporazumevam z njimi. Omenjeni Kaufman je celo ugotovil, da lahko zgolj s štirimi prijemi na kitari igram čisto vse pesmi zadnjih 50 let. Morda ne tako perfektno, a se z nekoliko improvizacije da tudi to. Na nekem TED govoru je to tudi čisto praktično prikazal. Na kateremkoli področju pravzaprav, naj bi bilo teh 20 ur čisto dovolj, da imamo od naučenega praktično korist.

Seveda pa teh 20 ur ne gre razumeti kot neke linearne časovne premice, po kateri bi se na primer danes ob 22.00 nekaj začel učiti in to znal že do jutrišnjega dne ob 18.00. Kje pa! Gre za skupni čas, ki ga moram efektivno uporabiti. Če je to dve uri na dan, deset dni, morata ti dve uri biti namenjeni dejanskemu, efektivnemu učenju. Torej ne dve uri, ki ju posvetim nečemu tako, da si v tem času pripravljam pripomočke, iščem ustrezno literaturo in podobno, ali pa brskam po internetu, odgovorim na kak klic ali kaj takega. Vse te moteče dejavnike je potrebno izključiti, vse je potrebno pripraviti, šele potem, ko sem 100% pri stvari, lahko zaženem štoparico. O tem času govorimo.

Vse skupaj pa lahko izboljšam tako, da že vnaprej preučim to, kar bi se rad naučil. Obstajajo neki temelji vsake veščine, vsakega znanja. Kakšni so ti temelji, kaj je tisto, na čemu stoji celotno znanje, celotna veščina, ki jo želim osvojiti? Jih lahko izločim, jih lahko opredelim? Kaj je tisto najmanjše nujno poznavanje materije, na kateri temelji vse skupaj? Štirje prijemi na kitari? Ravnotežje na drsalkah? Najbolj uporabne fraze tujega jezika? Kaj drugega? To so vprašanja, s katerimi začnem preučevati nekaj, kar se bom šele naučil. Od tu začnem. Ko vse to osvojim, ko si na vsa ta vprašanja odgovorim, sem pripravljen na teh 20 ur iz naslova te objave…

In zakaj je to sploh pomembno? Zato ker se ljudje ne spravijo k učenju ali spoznavanju nečesa novega zgolj zato, ker so prepričani, da je proces učenja tako dolg in naporen. Da se nečesa novega tako ali tako ne morejo naučiti, saj vendar nimajo na voljo toliko časa.

Škoda. Ker teh 20 ur pa se že da najti. V vsakem, še tako napornem življenju….

In življenje je resnično lahko tako bogato…

***

Opomba: ta zapis je bil objavljen na portalu svetloba.si maja 2020

Najboljše življenje

Ljudje razmišljajo, da bodo srečni, ko bodo končno dobili to in to. Na primer dosti denarja. Ali kaj podobnega. Če bi le imel boljšo službo, bi bilo vse drugače, pravijo. Če bi le imel več denarja na bančnem računu, če bi le napredoval v svoji organizaciji, če bi le bil bolj priljubljen, če bi le bil bolj zdrav, samozavesten ali pogumen, če bi le uspel končno diplomirati, če bi le imel boljšega partnerja, manj grozne starše (ali pa otroke), če bi le odpustili tistega nadležnega sodelavca ali tiranskega šefa, če bi le to, če bi le ono. Potem bi bilo vse drugače.

A res? 

Kaj pa če do tega zunanjega dogodka nikdar ne pride? Kaj pa potem? Če naše zadovoljstvo vežemo na nek zunanji dogodek, ki ga morda niti ne bo, a bomo lahko potem lahko sploh kdaj zadovoljni s svojim življenjem? Ali bomo sploh kdaj srečni? 


Nadležna vprašanja? Niti ne. Prej praktična. Pomagajo nam razumeti zgrešenost razmišljanja, po katerem naj bi se najprej nekaj zgodilo, da bi ŠELE POTEM bil čas za veselje in srečo. 

Kajti v resnici je ravno obratno; uspešni ljudje niso veseli in srečni, ker so uspešni. Postali so uspešni, ker so bili NAJPREJ zadovoljni. ŠELE POTEM potem so lahko postali uspešni. Uspešni pa niso postali tako, da bi se nekega dne kar zbudili v zlati postelji, ampak so za to morali nekaj početi. Šli so v akcijo in nekaj (karkoli) tako dolgo in tako intenzivno počeli, da jim je uspelo. Tega pa ne bi mogli, če ne bi bili pri tem zadovoljni in srečni! Kako pa to vemo? Preprosto, saj če nečesa ne maramo, tega pač ne počnemo, ne? Kar se nam zdi slaba ideja, temu ne damo priložnosti. Če smo prepričani, da se nič ne da narediti, potem tudi nič ne naredimo. Če menimo, da je vse brezupno, potem seveda ne gremo v akcijo. Če v neki situaciji ne vidimo izhoda, potem ga seveda ne bomo našli. In tako naprej. Ad infinitum. Po tisti znani formuli, da naše misli ustvarjajo naša občutja, ta vodijo naše akcije (odločitve) in naše akcije prinašajo rezultate, kot jih prejemamo, je jasno, da le ZARADI MISLI imamo, kar imamo. In nimamo, česar nimamo. Tam se vse začne. Tisti ki ne mara naprezanja v telovadnici in se mu zdi okus proteinskih napitkov (da ne govorimo o brokoliju in kuhanem piščancu) nagravžen, seveda nikdar ne bo imel izklesane postave. Le tisti ki uživa v vsakodnevnih treningih, lahko v njih vztraja toliko časa, da so pojavijo radiatorčki na trebuhu.

A ni to logično (pa pošteno tudi)?

Kje torej začeti? Morda pa lahko preizkusimo star trik mojstrov osebne rasti. In začnemo z občutki, ki bi nas prevevali, če bi želeno stvar že imeli. Ta trenutek. Z občutki ugodja, sreče in ponosa, da nam je končno uspelo, da smo to dosegli (karkoli to pač je). Že danes. Pa jutri tudi. Vsak dan, ves čas se vživimo v občutek, da smo to že dosegli. In le glejmo, kaj se bo zgodilo… 🙂 

Življenje ni pošteno

Življenje ni pošteno. Ampak ni pošteno do nikogar. Kar ga dela na nek način – poštenega, ne?

Cenena internetna filozofija ali globoko razodetje? Kakor za koga. A dejstvo je, da ničesar ne bomo dobili zgolj zato, ker smo (ali pa nismo) dobri po srcu in prijazni in ustrežljivi in se toliko žrtvujemo za druge in bi bilo to do nas res pravično in pošteno, ampak bomo dobili le, če bomo za to kaj naredili! Ne pa zato, ker bi to bilo pošteno.

In tukaj smo vsi izenačeni. Za vse velja isto; dobri, slabi, hudobni, požrešni, pravični, pokvarjeni – karkoli od tega smo, vsi od življenja dobimo, kar v njega vložimo. Nič več in nič manj. Ko stojim pred bankomatom in vtipkam svoj PIN, mi bo bankomat dal toliko denarja, kot sem ga prej na svoj račun položil. Pa če sem še tako dober človek, ne bom dobil niti centa več. Po drugi strani pa tudi če sem najslabši človek na svetu, bankomatu se še malo ne fučka za to, mi bo dal točno toliko, kot sem vanj prej naložil.

Prej ko bomo to razumeli, prej bomo nehali preklinjati usodo, ker nam ni namenila vsega tistega, po čemer hrepenimo in bi bilo tako pošteno, da dobimo. Ker poštenje pač nima nič z enačbo, da imaš le toliko, kot si sam pridelal (otrok v prvem razredu ve, da bo pesmico znal na pamet le, če se jo bo naučil. Da bo torej v to vložil nekaj časa in truda in da drugače pač ne gre. Od kod potem ideja, da pa bi v odraslosti nekaj dobili, brez da bi za to nekaj naredili, nekaj v to vložili – torej zgolj s tem, da bi o tem sanjali in mislili?)Ja, lahko sanjamo, kako lepo bi bilo vse te stvari imeti. Napredovanje v službi, višjo plačo, več spoštovanja v očeh drugih, boljši odnos s partnerjem, kaj podobnega. Lepe stvari so to.

Le da ne bodo prišle same od sebe; treba bo v akcijo in kaj za to narediti!

👊

#igrowcoaching #ucbenikuspeha

Happy Ending (Srečni konci)

Ste se kdaj vprašali, zakaj imajo filmi skoraj vedno srečne konce? Pa knjige tudi? In kako je to povezano s tem, da lahko mesece in mesece ali pa tudi leta v službi delate vrhunsko dobro, potem pa naredite eno samo napako in vas vsi kritizirajo zgolj zaradi te napake, pri tem pa pozabljajo, kako dobri ste sicer? In zakaj je to dobro vedeti?

Ker raziskave potrjujejo, da ljudje nek dogodek, vsebino, izkušnjo, resnično ocenjujemo po njenem koncu. Zato je lahko v filmu vse polno trpljenja in grozot, a če je na koncu srečen konec, potem bo naš spomin na ta film zagotovo pozitiven. Ocenili ga bomo ravno po koncu, nanj se bomo z lagodjem spominjali le zato, ker ima lep konec. Tudi za knjige velja isto. Kako bi doživeli Dickensovega Oliverja Twista brez srečnega konca, kako bi se ga spominjali? Grozno, ne? Seveda to dobro vedo televizijski producenti in različni drugi ustvarjalci, ki vsi po vrsti namenoma poskrbijo, da se na koncu počutimo prijetno. Ravno zaradi srečnega konca. Tako bo naš spomin na film boljši, bolj prijeten, več časa si ga bomo skušali zapomniti, raje se bomo o njem pogovarjali, ga hvalili in omenjali. In si ogledali tudi naslednjega izpod rok iste ekipe. Se razume.

Je pa res, da učinek konca deluje tudi v nasprotnem primeru. Na primer ko vas šef v službi vidi le v luči ene same napake; ker je to pač zadnja stvar, ki jo je doživel od vas. Zato vas tako vidi; ker je pod vtisom tega zadnjega dejanja. Tega ne morete spremeniti, tako pač je. Lahko pa naredite dvoje; najprej upoštevajte, da na popolnoma isti način ljudje ocenjujemo tudi sebe in doživljanje tega sveta. Ko se nam zgodi nekaj slabega, se nam zdi, da nam tudi sicer gre slabo v življenju in da smo čisto zavoženi. Stvari takrat vidimo in doživljamo bistveno slabše, kot pa v resnici so; ocenjujemo se slabše, imamo se za slabše in naše življenje ocenjujemo bistveno bolj črnogledo. Iz tega istega razloga, na podlagi zadnje izkušnje, tega zadnjega dogodka. Kar pomeni, da včasih stvari le niso tako slabe, kot se nam mogoče zdi. Na prvi pogled. Tisti prvi trenutek.

Za drugo pa velja biti malce moder; poskrbite za čim boljši zaključek, kadar se le da. Če imate v službi predstavitev, naj bo ravno zadnja minuta vaša najboljša in najbolj udarna minuta. Po tej si vas bodo zapomnili, po njej bodo ocenjevali vašo celotno predstavitev. Najverjetneje (skoraj gotovo) bodo poslušalci prav kmalu pozabili vse, kar ste povedali, le vaših zaključnih besed in počutja ob koncu ne. Upoštevajte to. Zadnji vtis, zadnja minuta, zadnje pripombe in komentarji, tja dajte največ od vas. Ne na sredino. Karkoli pač počnete, na katerem koli projektu delate, poskrbite za zmagovalni finiš!

To spremeni igro.

#igrowcoaching

KAKO DELUJEJO MOŽGANI

Kako delujejo možgani in zakaj je to dobro vedeti? Poleg tega, da nekaj splošne razgledanosti pač ne more škoditi? Ker vam to lahko reši življenje. Dobesedno. Na primer v pretepu. Ko nad vas gre rjoveča zverina, vsa zaripla in rdeča v obraz. Ki se že pripravlja za udarec z desnico, tak, ki vam bo odtrgal glavo z ramen. Ko razen hitre molitve nimate sploh nobenih možnosti za preživetje več. Takrat, ko ste nekaJ sekund od gotove smrti proč, takrat je morda to edina stvar, ki vas lahko reši. Storiti pa morate tole; zbrati pogum, pogledati prežečo nevarnost v obraz in jo nekaj vprašati…

***

Morda ste že slišali za mit o tem, da uporabljamo le deset odstotkov svojih možganov. Ki seveda ne drži. Popolnoma nobenega dokaza ni za to trditev (tukaj je beseda mit povsem na mestu).  Ni znano, kako je prišlo do take trditve, še najverjetnejša bi lahko bila razlaga, da gre za nekritično povzemanje neke stare raziskave, v kateri so raziskovalci poskusnim živalim odstranjevali košček po košček možganov. Na koncu so ugotovili, da žival navidezno še vedno funkcionira brez težav, kljub temu, da ji odstranili 90 odstotkov možganov. In to je bilo to. Glede na to da se naši možgani le nekoliko razlikujejo od živalskih in glede na to da nihče ni mogel ugotoviti dejanskega stanja zavesti poskusnih živali, lahko močno dvomimo v to trditev.

Kljub temu pa imamo ljudje nekatere dele možganov presenetljivo podobne živalskim. Vsaj dvema vrstama živali, na različnih stopnjah razvoja. Eno ponazarjajo plazilci, drugo pa sesalci. Plazilci svet okoli sebe zaznavajo zelo poenostavljeno. Če vidijo nekaj večjega od sebe, to pomeni nevarnost. Zatorej je treba pred tem zbežati. Nekaj manjšega pomeni plen, torej hrano, nekaj sebi enakega pa dojemajo kot enako vrsto in zatorej godno za razmnoževanje. In to je to. Več kot to ne poznajo in ne potrebujejo. Za razliko od njih, so možgani sesalcev (pravijo jim tudi limbični) že bolj kompleksni in poznajo čustva. Pri psu vidite njegov naval čustev, ko se vrne gospodar. Veselo maha z repom, skače po njemu in ga liže po obrazu. Vesel je in tega pač nič ne skriva. Ne more skriti. Ravno tako kot ne more skriti jeze. Ko renči na vas. Ali strahu, ko beži pred prežečo nevarnostjo. In vseh vmes. Resda je pes človekov najboljši prijatelj, še zdaleč pa ni edini. Ljudje so uspeli udomačiti na stotine živalskih vrst, tudi najbolj eksotičnih. Ko jim to enkrat uspe, lahko opazujemo čustveno navezanost živali na njenega človeškega gospodarja. Ne le to, živali (sesalci, da ne bo pomote) včasih postanejo prav posesivne in ljubosumne. Brez čustev se to ne bi zgodilo. Zato kači ali kuščarju še malo ni mar do vas.

Čustva so se pri naših sesalskih prednikih razvila s točno določenim razlogom; da povečajo možnost preživetja vrste. Razumemo jih lahko kot neke vrste mehanizme povratnih informacij, ki njihovim lastnikom s pretvorbo najglobljih impulzov in signalov iz plazilskih možganov sporočajo, da je nekaj bodisi dobro (ko začutijo, da nekaj poveča možnost preživetja, v možganih vzbudijo občutek sreče), bodisi slabo (občutek žeje je poziv k akciji, še predno pride do dejanske okvare telesa zaradi dehidriracije ).  Poleg tega limbični možgani predvidevajo tudi življenje v skupnosti. V primeru živali, ki živijo v tropu, je to še posebej izrazito; na tak način prepoznajo (začutijo) sebe ali nekoga drugega kot vodjo. In se mu zato podredijo. Kajti od trenutka ko je vsem v tropu jasno, kdo je kdo, ne izgubljajo več energije v medsebojnih spopadih za dokazovanje primata in so kot skupina uspešnejši. To pa pomeni večjo možnostjo preživetja. 

Človek pa ima poleg plazilskih in sesalčjih razvit še dodaten del možganov, znanstveniki jim poenostavljeno pravijo kar racionalni možgani (pa tudi neokorteks). Ti nam omogočajo racionalno sklepanje in so pravzaprav razlog, da sedaj berete ta članek. Pes ga ne more. Kuščar še manj.

Naši plazilski možgani (vse to imamo v sebi) zelo dobro odreagirajo na potencialno nevarnost, saj je njihova glavna naloga zagotoviti preživetje. To je tisti del naše podzavesti, ki nas reši, kadar smo stisnjeni v kot. Ko odreagiramo v delčku sekunde in je boj ali pobeg edina rešitev. Po drugi strani pa naši limbični možgani zmorejo bistveno več, saj upravljajo naše socialno življenje. Naša čustva, občutki, intuicija prihajajo od tam.

Posebej za ljudi značilni racionalni možgani pa nam dodatno omogočajo, da občasno preklopimo z avtopilota in izberemo katero od alternativnih možnosti. Če nam to uspe. Dostikrat nam ne. Razlog je v zgodovinskem razvoju naših možganov. Ker so se možgani razvijali postopoma, so tudi naši daljni predniki imeli najprej le plazilske možgane (instinkt). V dolgih letih evolucije so se preko njih razvili in razrasli limbični možgani (čustva), preko teh pa še neokorteks (razum). Zato so povezave iz starejšega sistema v novejši, npr. iz limbičnega v neokorteks, nekajkrat močnejše in številčnejše kot povezave v nasprotni smeri. To pa je tudi razlog, da čustva precej bolj vplivajo na naše vedenje, kot pa razum.

Če se vrnemo k vprašanju z začetka prispevka; mož ki gre nad vas, še posebej pod močnim vplivom alkohola ali drog, je že zdavnaj nadzor nad sabo predal svojim sesalčjim možganom. Skorajda ne ve več, kaj se z njim dogaja. Vodijo ga čustva, torej jeza, sovraštvo, mržnja, strah, karkoli. Še malo in preselil se bo še globje, v plazilski del svojega bistva. Takrat vam ni pomoči, takrat boste mrtvi, saj bodo nanj delovale sile, katerih se sploh ne bo več zavedal. Kaj storiti? Zoperstaviti se mu, nima smisla, saj nimate nobenih možnosti. Raje storite naslednje. Zadnji delček sekunde predno vas udari, ga vprašajte, če je njegovi mami ime Marijana.

Resno. Ali pa Zorica. Jožica, Milena, Darja, karkoli vam pride na pamet. Le vprašajte ga to. V tistem trenutku, v tistem delčku sekunde, ko bo zaslišal to vprašanje, ga boste povlekli iz plazilskega dela v neokorteks. Če bo to želel ali pa ne, bo to močnejše od njega. Ustavil se bo. Zamišljen. Premleval bo vaše vprašenje. Omemba mame je dovolj močan impulz za selitev v racionalni del. Za vsakega posameznika na svetu.

Sekundo ali dve si na tak način priborite. Izkoristite jih.

Ponovne priložnosti ne bo.

O branju in knjigah in časopisih

Morda vam ime Robert Kiyosaki ne pomeni ničesar. Če pa dodamo, da gre za avtorja mednarodne knjižne uspešnice Bogati očka, revni očka, pa se najbrž spomnite, da ste knjigo s tako čudnim naslovom nekje že zasledili. Ali celo prebrali. A si ta možakar svetovne slave ni prislužil zgolj s tem, da je v svojih knjigah opisoval načine pridobivanja bogastva. Še zdaleč ne. Pozornost javnosti je pritegnil s precej kontroverzno trditvijo; upal si je namreč povedati, da obstoječi šolski sistemi ljudi sploh ne izobražujejo za življenje, ampak jih le pripravljajo na to, da bodo nekega dne – uslužbenci. In nič več kot to. Da bodo torej delali za nekoga. Ne pa zase.

Taki posamezniki pa nikdar ne bodo uspešni, trdi, kajti ne glede na poklic, ki ga bodo izbrali, vedno bodo pristali na mestu uslužbencev, torej tistih ki so v službi in zgolj delajo za druge. Krivca za to pa je preprosto najti in nanj s prstom pokazati; to je seveda ta šolski sistem, ki uči vse drugo, le tega ne, kako uspeti v življenju. Kako najti pravega partnerja in imeti dobre odnose z okolico, na primer. Ali pa kako pridobiti finančno bogastvo, od kod pravzaprav pride, ali kaj podobnega. O tem se v šolah namreč ne učimo. Zato smo prepuščeni samim sebi, zato smo v odnosih takšni kot smo in smo tam, kjer smo. In seveda, ker denarja ne znamo ustvariti sami, se pač zaposlimo v nekem podjetju. Tisti trenutek ko podpišemo pogodbo o zaposlitvi, pravi, tisti trenutek zapečatimo svojo usodo. Od takrat naprej smo ujeti, vsa naša notranja kreativnost in potenciali pa nemudoma ugasnejo. S prvo plačo je zgodbe konec. Postali smo uslužbenec, torej v službi ne sebi ampak nekomu drugemu. Sprejeli smo pravila igre in od takrat naprej je naša usoda, naša sreča odvisna le še od drugih. Če bom hotel kdaj višjo plačo in s tem več dobrin in boljšo kvaliteto življenja, bom to prejel (ali pa ne) le po volji drugih. Če bom kdaj napredoval, bodo o tem odločali drugi. Tudi o tem kam peljati družino na počitnice, bom lahko razmišljal zgolj v dometu in znotraj okvirja, kot so mi ga zastavili drugi. In tako naprej.

V dokaz teh trditev Kiyosaki ponudi svojo zgodbo; kot tipičnega človeka z znanjem iz šol opisuje svojega lastnega očeta, ki trdo gara in malo zasluži, v nasprotju s sosedovim očetom, ki malo dela in zelo zelo veliko zasluži. Iz tega potem izpelje logičen sklep; le zato ker se je sam v mladosti učil od sosedovega in ne od lastnega očeta, je tako zelo obogatel. In to je to.

S Kiyoaskijem se lahko strinjamo ali pa ne; ocenjevati resničnost njegovih trditev ni namen tega zapisa. Dejstvo pa je, da večina odrasle populacije po koncu formalnega izobraževanja, kakršno koli pač je, v roke ne prime skoraj nobene knjige več. In to je zaskrbljujoče. Na nek način to pomeni, da se vsi ti ljudje dejansko ne izobražujejo več, da pri njih ni nobene osebne rasti, niti same možnosti napredka ne. Še huje; ne le da ni več pritoka novih znanj, še ta iz šole gredo počasi v pozabo…

A tak je ta svet, mi ga spremeniti ne moremo. Z obžalovanjem zagotovo ne. Pa tudi sicer je ideja, po kateri je pričakovati, da bodo drugi vse postorili za nas, nekoliko sebična. Saj vsa potrebna znanja vendar obstajajo, tukaj so, za nas. Le stegniti se je treba. Kar nas niso naučile šole, se lahko naučimo sami. Tako kot se je Kiyosaki. Za to nikoli ni prepozno. Obstajajo na primer knjige o tem, kako urediti svoje osebne finance. Le zakaj ne bi segli po njih? Ponujajo nam nasvete o tem, kako zaslužiti več denarja. Ali pa kako uspeti s pravo poslovno idejo. Od kod nam nadutost, da taka knjiga ni vredna naše pozornosti? Da ji ne bi dali niti priložnosti? Le kako se lahko pritožujemo, da nimamo denarja, če pa nismo skušali niti razumeti, od kod pride in kako ga lahko več pridobimo? Če Donald Trump zapiše svojo zgodbo o tem, kako je uspel, propadel in nato spet uspel, le zakaj tega ne bi prebrali? Saj ni treba biti njegov podpornik, možakar je v življenju resnično počel marsikaj. Kdo pa pravi, da se nam med branjem ne more utrniti kaka dobra ideja?

Pa saj ne gre samo za denar. Z majhnimi triki si lahko življenje dejansko precej olajšamo. Lahko naredimo več, precej več, če le nekoliko preuredimo naše dnevne rituale. Banalni primer; naše telo deluje drugače ob drugačnih urah. Če temu prilagodimo naše aktivnosti, bodo rezultati, ki jih po njih prejemamo, bistveno drugačni. Boljši. Robin Sharma, avtor Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajen govorec nam pravi, da smo v najboljši formi prvih 90 minut po jutranjem prebujanju. Zato naj v to prvo uro in pol, ko so možgani še čisto sveži in spočiti, vstavimo naše intelektualno najzahtevnejše opravke dneva. Učinek bo večkraten, trdi, njegov Klub pete ure pa ima že na milijone privržencev po svetu. Kako lahko rečemo, da to ne deluje, če nismo tega niti poskusili?

Naše trenutno življenje je odmev naših odločitev iz preteklosti, nas učijo mojstri osebne rasti. Zaradi njih smo tu, kjer smo in imamo to, kar imamo. Stanje na našem bančnem računu, položaj v družbi, ugled, vse je rezultat naših odločitev iz preteklosti. Če nam torej ni všeč kje smo, je to zgolj zato, ker smo v preteklosti sprejemali napačne odločitve. Očitno stvari, ki smo jih v preteklosti počeli, pač niso delovale. Niso bile pravilne in zato nimamo tega, kar bi si želeli. Tako preprosto je to. Nobene zarote, božje volje, neprijazne usode ali česa podobnega ni pri tem. Le mi in naše odločitve. Tega za nazaj ne moremo spremeniti. Lahko pa vplivamo na boljšo prihodnost. Tako da začnemo danes sprejemati boljše odločitve. Da začnemo torej stvari počenjati drugače. Potem bodo tudi rezultati, ki jih bomo deležni v prihodnje, drugačni. Smiselno, ne? Knjižne police v knjigarnah in knjižnicah se šibijo pod težo knjig, ki nas učijo, kako to storiti. Kaj nas pa stane, če jim damo možnost?

In kako mučno je opazovati koga, ki niti voščila za novoletno čestitko ne zna napisati brez pomoči pregovorov in lepih misli z interneta? Ja, če leta in leta ne prebereš nobenega leposlovnega dela, je težko spesniti par iskrenih stavkov. Seveda, saj gre o leposlovju glas kot o nečem, kar je le za zasanjane umetniške duše, popolnoma brez vsakršne praktično uporabne vrednosti. Vendar, a je res? A lahko spoznavamo, kako deluje ta svet le s pomočjo strokovnih, za nas laike torej poljudno znanstvenih del? Marsikateri policist vam bo brez zadržkov priznal, da se je o peklenskem svetu drog in odvisnosti še največ naučil prav od Otrok s postaje ZOO. Zato tudi ni presenetljiv podatek, da so skandinavski vojaki pred odhodom na mirovne misije na nemirni Balkan v branje dobili Andrićeve spise, tudi Most na Drini, ob pojavu samomorilskih terorističnih napadalcev pa je svet ponovno odkril Bartolovega Alamuta. Lahko preberete na tone člankov o življenju na severu Evrope, pa ga ne boste začutili, kot ga lahko ob trilogiji Stiega Larsona o dekletu z zmajskim tatujem. Isto velja za Husseinijev Tek za zmajem in Afganistan, da o Hemingwayu niti ne govorimo. Znana je zgodba o filozofu, ki se je odpravil na izlet v Francijo. Toliko je prebral o svojem cilju, tako zelo ga je preučil, da je ugotovil, da pravzaprav že vse ve in da ga zatorej nima smisla obiskati. Na polovici poti se je zato obrnil in vrnil domov. Ja, leposlovje lahko pomaga razumeti svet. Lahko ga pomaga spreminjati. Vemo, da je bil ameriški predsednik Kennedy ljubitelj ne samo prelepih blondink ampak tudi knjig Iana Fleminga o vohunu Jamesu Bondu. V času kubanske raketne krize naj bi izjavil (to je iz uradnih prepisov), da obžaluje, da v svojem štabu nima Jamesa Bonda (pa je imel ob sebi najbrž vse največje strokovnjake, kar jih je njegova dežela v tistem času premogla).

Pred leti sem spoznal profesorja na osrednji belgijski vojaški akademiji. Zelo izobražen možakar, gostujoči predavatelj na več univerzah po svetu, sicer pa eden vodilnih evropskih strokovnjakov za Bližnji vzhod in Arabski svet. Tekoče govori nekaj arabskih jezikov in narečij, zna pa brati tudi egipčanske hieroglife. Vsaj pol leta preživi na odpravah v tujini, večinoma v bližnjevzhodnih deželah. Ima pa tudi eno telesno hibo in to je umetna, plastična roka (stara poškodba). Zaradi vsega opisanega je resnično kot nekakšen Indiana Jones in lahko si samo predstavljamo trenutke polne vznemirjenja in adrenalina, ko v kakšni vlažni grobnici tam daleč pod piramidami kleči pred prašno kamnito ploščo s skrivnostnimi napisi, in jih v migljajoči svetlobi bakel (OK, tukaj me je malce zaneslo) skuša razvozlati. Razumeti, kaj so ljudstva pred davnimi tisočletji pisala. On jih lahko. Mi ne. Mi se moramo zadovoljiti z interpretacijami, ki nam jih strokovnjaki kot je on, ponudijo. Kakšen veličasten občutek pa mora biti prebiranje v originalnem jeziku, jeziku tistega, ki je v njem ne samo pisal, ampak tudi živel in mislil.

V televizijski seriji Severna obzorja v nekem trenutku nastopa ženska, ki se odloči, da se bo naučila italijanščine zato, da bo lahko v originalu prebrala Dantejevo Božansko komedijo. Le tako jo bo lahko prav použila, pravi. Ona že ve, o čem gre v prejšnjem poglavju. Pa tudi slišal sem, da v Srbiji živi gospod, ki se je naučil ruskega jezika zgolj zato, da bi lahko bral Dostojevskega tako kot je zapisan. Tudi če to ni res, je lepo slišati. Kajti najbrž je povsem drug občutek prebirati Goetheja v nemščini. In Lorco v španščini. Verde que te quiero verde… Kako tuje to zveni v vsakem drugem jeziku, tudi našem. Sicer pa; ali lahko enake besede sploh zvenijo enako v vsakem jeziku? Muslimani pravijo, da ne. Zato ima Koran, njihova sveta knjiga, pravo težo le v arabščini, vse drugo ne šteje.

O branju in prednostih branja bi lahko pisali še ure in ure. Da tisti ki bere, živi na stotine življenj, tisti ki ne, pa zgolj eno, se morda sliši nekoliko klišejsko, a je temu težko oporekati. Knjige so resnično pot do znanj in modrosti največjih umov, ki so kadarkoli hodili po tem planetu, klasično branje pa je ne samo čisti užitek, ampak tudi direktna komunikacija z njimi. Moderni svet informacijskega preobilja, ki hrepeni po naši hipni pozornosti in vdira v našo zasebnost, pa nas od te dragocene komunikacije vse bolj oddaljuje. Spomnite se filma Sedem, z Bradom Pittom in Morganom Freemanom. Da bi ujela morilca, se Morgan Freeman napoti v glavno newyorško knjižnico in v knjigah išče namige, ki ga bodo do tega zločinca pripeljali. Saj ga, na koncu ga, a se pred tem zgraža nad ravnodušnostjo nočnih čuvajev. Obkroženi so namreč z deli največjih mislecev vseh časov, oni pa po cele noči – igrajo karte. Nepojmljivo. Pri takšni zakladnici znanj in modrosti oni igrajo karte?! Kaj vse bi lahko prebrali, koliko znanja in razumevanja bi lahko použili, kaj vse bi s tem lahko naredili, v desetletjih dolgih noči med knjigami.

Takšni smo mi. Kot nočni čuvaji iz tistega muzeja. Imamo dostop do vsega zapisanega znanja celotnega človeštva, lahko se naučimo in priučimo česarkoli se hočemo, katerekoli veščine ali spretnosti, mi pa namesto poglobljenega branja in razumevanja vsebin izberemo elektronske naprave, kjer po prvi minuti površnega branja skačemo iz medija na medij, od tu na kak blog ali oglas, potem na novosti na vseh možnih socialnih medijih in tako naprej in tako nazaj. In izgubljamo čas. In se zgražamo nad tem, da nas šola ni naučila pravih stvari. Ker da nam ravno zaradi nje gre tako slabo.

Nekoč je bila Aleksandrijska knjižnica. Vsebovala je vso modrost sveta, pravijo.

Potem je pogorela… 

Manjkajoče poglavje (Učbenik uspeha)

To knjigo sem želel začeti s stavkom V rokah držite eno najmočnejših knjigo na svetu. Pa se s tem v uredništvu niso strinjali.  Da je premočna trditev, so rekli. In da je zato celotno uvodno poglavje potrebno spremeniti. No, prav. Pa smo ga. In kaj tako nezaslišanega je bilo zapisanega v prvotnem rokopisu? V nadaljevanju originalno manjkajoče poglavje…

***

V rokah držite eno najmočnejših knjig na svetu. Tako, ki bo obrnila vaš svet na glavo. Popolnoma. Seveda šele po tem, ko vas bo iztrgala iz zone udobja in dodobra prevetrila vsa vaša prepričanja. Brez tega vas ne bi mogla pognati proti bogastvu in sreči. Prepričala vas bo namreč, da lahko imate prav vse, kar si želite. Ne le to, natančno vam bo pokazala, kako to doseči. Ne verjamete?

Na leto zaslužite 30.000 EUR zgolj zato, ker ne veste, kako bi jih 60.000. Drži? Podobno kot ste osamljeni zato, ker ne veste, kako bi dobili ustreznega partnerja in ne zato, ker bi to sami hoteli (saj vas tudi glava ne boli zato, ker bi si to želeli, mar ne?). In zakaj nimate želene postave? Ali dobre službe? Ali karkoli drugega, kar si želite in tako občudujete? Saj vendar imate vsa formalna znanja! Leta in leta ste se izobraževali v ustreznih institucijah, znanje so na vas prenašali starši, učitelji, mentorji, morda tudi župniki. Ali pa imami, rabini, saj sploh ni važno. Gre za to, da se kljub vsemu formalno pridobljenemu znanju včasih počutite kot žrtev neke neslane šale. Prevare. Dogajajo se stvari, na katere nimate vpliva. Krivice. Opažate stvari, do katerih ne bi smelo priti. Nekoč so vas učili, da se do denarja pride zgolj s trdim delom, garanjem  in odrekanjem. Sedaj veste, da to ne drži, saj bi v tem primeru fizični delavci bili najbogatejši ljudje na svetu. Pa niso. Tudi izobrazba ne pomaga kaj veliko, saj na seznamih najbogatejših ljudi praviloma ne najdemo profesorjev ekonomije. Kaj pa sreča? Poznate ljudi, ki se ves čas samo odrekajo, zgolj zato, da bi osrečili druge? Ali so zato kaj srečnejši?

A vendar obstajajo tudi ljudje, ki jim v življenju preprosto uspeva. Vsi jih poznamo in občudujemo. Zdi se, kot da z lahkoto dobijo vse, kar si želijo; finančna bogastva, uspeh na vseh področjih, ljubečo družino in toplo okolico. Teh je manj. Več je tistih, ki jim vse to zavidajo in čakajo na svojo priložnost. Ki najverjetneje nikoli ne bo prišla. Čakajo na čudež, ki ga ne bo. Nekdo bo končno prepoznal njihove potenciale in jim ponudil sanjsko službo. Revščini in bedi bodo ubežali z bogato poroko ali pa bodo podedovali bajno posestvo po dolgo izgubljenem stricu iz Avstralije. Seveda, tudi to se lahko zgodi.

Možnosti za to pa so majhne. Zelo majhne. In tega se zavedajo. Vse bolj so prepričani, da življenje z njimi pač nima drugih načrtov, zato to ponotranjijo. In ponižno sprejmejo. Sprijaznijo se s tem, da pač ne spadajo med ljudi, ki bi jim bilo dano imeti srečo ali pa bogastvo ali pa karkoli vrednega. Pristanejo na vlogo statista v svojem lastnem filmu, preostanek življenja pa prebijejo v prepričanju, da jim je bilo tako usojeno in da se tega ne da spremeniti.

Za vse krivijo prekleto usodo.

In še kako imajo prav. Nekdo bi jim moral le povedati, da poleg usode obstaja tudi svobodna volja. In da, s svobodno voljo se da vplivati tudi na usodo. Še enkrat: resnično se da vplivati na usodo. Vsak trenutek dneva. Vedno. Povsod. To je pravzaprav edini možen način. Drugega ni. Vsakdo izmed nas pa se lahko pri polni zavesti odloči, ali bo to tudi storil. Če ne, bodo odločitve namesto njega pač še naprej sprejemali drugi. Tako preprosto je to. Pomislite na vaše življenje pred tremi leti. Vaš zaslužek, odnos okolice do vas, čas za stvari, katere cenite. Če se vam zdi, da danes živite enako kot pred leti, obstaja velika verjetnost, da boste tako živeli tudi čez naslednja tri leta. Število tri lahko poljubno nadomestite s katero koli drugo številko, gre pa zato, da ni pričakovati drugačnih rezultatov, če se ne boste za njih odločili vi sami. Nihče drug ne bo storil tega za vas. Če pa si želite priboriti nazaj svoje življenje, do konca preberite to knjigo. Ugotovili boste, da je vaša sanjska hiša že ustvarjena. Ravno tako natanko  toliko denarja, kot si ga želite. In ta že čaka na vas. Delo ki bi vas osrečilo in osmislilo, tudi. Vsi prelepi darovi, s katerimi vas želi osrečiti življenje, so že tukaj.  Zapakirani v škatlah čakajo prav na vas. Na vas je le, da jih poberete in odprete. Prelepo, da bi bilo res?

Kdo pa pravi, da življenje ne bi smelo biti lepo?

Brez skrbi, dobili boste natančna navodila o tem, kako doseči vse, kar si želite. Čez samo devetdeset dni bo vaše življenje popolnoma drugačno. Čez dve leti pa boste potrebovali teleskop, da boste videli sebe na današnji dan. Načrt ki ga boste prejeli, bo brezhibno deloval. Ko ga boste spoznali, boste razumeli, da preprosto ne more biti drugače. In z njim lahko začnete že čisto takoj. Že danes. Tudi če so te vrstice edino, kar boste prebrali. Ker sedaj že veste, da če se danes ponoči zbudite in ne morete več zaspati, imate na voljo dve možnosti;  lahko se premetavate v postelji in na silo skušate zaspati, kar najverjetneje ne bo uspešno, ali pa… ali pa vstanete, se sprehodite v kuhinjo, spijete kozarec mleka ali česa drugega in se zamotite s kakim priljubljenim opravilom.

Res je, v obeh primerih ne boste spali, a gre za ključno razliko. V prvem se boste jezili na nevidne sile, ki vam ne pustijo spati, zato jih boste preklinjali in boste nanje jezni. In zdelo se vam bo, da gre spet za nekaj, na kar ne morete vplivati. V drugem primeru pa ne bo tako. Budni boste, to je res, a to zato, ker ste se vi tako odločili! In ne kdo drug ali neka sila, na katero ne morete vplivati. Torej ste vzeli usodo v svoje roke. Vidite? Že deluje…

Sprejemanje odločitev spremeni igro

Obstaja majhna miselna poteza s konkretnim vplivom na naše življenje. Je ne vidimo, vidimo pa njen rezultat. Največkrat rešuje vprašanja vsakdanjih banalnosti, včasih pa tudi pomembnejša. Bistveno pomembnejša. Ima potencial, da izboljša vsakršno poslovno ali osebno situacijo, v kateri se lahko kadarkoli v življenju znajdemo. Ali pa poslabša. Vpliva na naše zdravje, odnose z bližnjimi, naše socialno življenje, razmerja s partnerjem. Usodno vpliva na naša življenja, a se o njej ne učimo v šolah.

Govorimo seveda o odločitvah. Odločitve (in predvsem pomanjkanje odločitev), so zaslužne za izjemne kariere izjemnih ljudi. In seveda tudi za propad karier manj izjemnih. Posamezniki ki so vešči sprejemanja odločitev brez oziranja na mnenja drugih, so tisti, ki prosperirajo. Tako preprosto je to.

Čeprav si odločitve predstavljamo kot neko zavestno početje, je to vse prej kot le to. Kajti odločitve sprejemamo praktično ves čas, po tisoče na dan, a se jih sploh ne zavedamo. Saj, a je kdo rekel, da si morate danes zjutraj umiti zobe? Najverjetneje ne, torej si jih ni bilo nujno treba. A ste vi to kljub temu storili. Zakaj že?

Da smo danes tukaj (to zdaj beremo), oblečeni v prav teh oblačilih, kaj smo čez dan jedli in sicer počeli. zakaj smo se ob točno določeni uri zbudili in tako naprej in tako naprej. Tudi ko ste šli čez cesto, ste pogledali najprej na eno stran in potem na drugo. Zakaj pa ni bilo obratno? Ne, resno, zakaj ste pogledali najprej ravno na tisto stran (kot ste)? Zakaj ste/niste  tako klepetali s sodelavci med odmorom za kavo? Pa je bila to kava z eno črtico sladkorja, dvema ali tremi? Podaljšana, z mlekom, kapučino, bela kava ali kaj petega? In malica, zakaj ravno malica na seznamu s številko npr. štiri? Ste tisto službeno gradivo prebrali danes dvakrat ali trikrat? Pa jutrišnji govor, ste ga ponovili dovolj krat? In tako naprej in tako naprej.

O tem govorimo, o teh majhnih vsakdanjih odločitvah, zaradi katerih živimo točno takšno življenje, kot ga živimo. A prav zaradi teh odločitev smo danes tu, kjer smo in je naše življenje takšno, kot je. Stanje našega bančnega računa, položaj v organizaciji, naše zdravstveno stanje, oblika postave, priljubljenost v družbi, odnosi z drugimi, odnos do sebe, vse to je v direktni povezavi z našimi navadami in dnevnimi rituali, ki izhajajo iz prav teh odločitev.

Z besedami Robina Sharme, avtorja Meniha, ki je prodal svojega Ferrarija in sijajnega govorca, so naše trenutne razmere odmev naših odločitev iz preteklosti. In če nekoliko pomislimo, drugače niti ne bi moglo biti. Seveda pa lahko iz tega izpeljemo logičen zaključek, da bo vse to, kar se odločamo danes, odmevalo v naši prihodnosti.

Pa se tega niti ne zavedamo. Ker smo jih že zdavnaj sprejeli, vede ali nevede, tako zelo, da smo jih čisto ponotranjili. Iz teh odločitev so postale navade, tako samoumevne, da se jih niti zavedamo več ne, le živimo po njih. Življenja, kot jih živimo. Zaradi njih tudi sprejemamo rezultate, kot jih sprejemamo.

Mi sami smo 100% odgovorni za naše življene. In nihče drug. Res je, ne moremo vplivati na vse izzive, s katerimi nam postreže življenje, lahko se nam zgodijo grde stvari, ki si jih gotovo nismo zaslužili, a na to ne moremo vplivati. Kar pa lahko storimo, je naš odziv na te preizkušnje. In samo zaradi naših odzivov na stvari, ki jih ne moremo nadzorovati, smo tam, kjer smo. In imamo to, kar imamo.

Za jasnejšo ilustracijo te trditve lahko uporabimo preprosto formulo priznanega ameriškega avtorja in predavatelja Jacka Canfielda (morda ste ga videli v filmu in knjigi Skrivnost – The Secret?), po kateri dogodek plus reakcija določata izid, torej D + R = I. Če vam niso všeč izidi, ki jih prejemate, lahko krivite dogodke, ne? To je najlažje, saj vemo, koga okriviti za vse slabo v življenju, torej groznega šefa, tečnega partnerja, nespodbudno okolje, zgrešeno zakonodajo, pokvarjene politike, odtujene centre oblasti in tako dalje. Seznamu ni konca. 

Seveda, vsi ti faktorji obstajajo, brez dvoma, a če bi bili odločilni in bi bilo vse odvisno le od njih, potem nihče ne bi bil uspešen. Pa je. Za vsakega izmed teh obstaja na stotine posameznikov, ki je kljub temu uspelo in prosperiralo. Torej še zdaleč ni vse odvisno od dogodkov, na katere vi tako ali tako nimate vpliva, ampak le od vaših reakcij, ko do teh dogodkov pride. Zato ste, kjer ste. In ne zaradi dogodkov samih. Ja, je pa lažje reči npr. tako so me vzgajali, so me zlorabljali, v družini je bil prisoten alkohol, so mi rekli, da pač nisem nadarjen in nikoli ne bo nič iz mene, so me zasmehovali vrstniki in tako dalje. 

Canfieldova formula nas želi opozoriti, da ne gre enačiti dogodkov z izidi, torej D = I, ampak da je naš odziv na te dogodke tisti, ki prinese izid, kot ga mi na koncu prejemamo. Če torej rečem Andreji, da je totalno zahojena, a s tem nižam njeno samopodobo? Če ste odgovorili z da, niste razumeli sporočila; ni važno, kaj ji rečem jaz, saj sem jaz le nek zunanji dogodek (torej D). Kaj si bo rekla ona po tem, ko bom jaz nehal govoriti, torej njen R je tisti, ki bo določal izid (I) v tem primeru. To je to, o tem govorimo.

Kot bi govorili o razliki med krivdo in odgovornostjo. Za neko stvar morda niste vi krivi, a je vaša odgovornost, kaj boste z njo storili. Na primer dojenček na pragu vaših vrat nekega lepega jutra. Kaj boste z njim storili, ga vrgli v strugo reke, ki teče mimo vaše hiše? Le zakaj ne, saj niste vi krivi, da se je pojavil na vaših vratih! Torej, čeprav niste vi krivi za ta dogodek, je zdaj vaša odgovornost. In morate nekaj z njim storiti. Tako kot z vsemi drugimi stvarmi, ki se vam pripetijo mimo vaše volje. Tako preprosto je to.

Sedaj razumete, zakaj trdim, da smo sami odgovorni za svoje življenje? Ko enkrat to sprejmete in prevzamete odgovornost, ugotovite, da ste edini dejavnik na poti do uspeha smo – vi.

In to je dobra novica, saj je ta dejavnik edini, katerega lahko upravljate. Ja, lahko prevzamete odgovornost za svoje življenje. Lahko postanete kapitan svoje ladje.

S sprejemanjem ustreznih odločitev. Kajti veščino kvalitetnega sprejemanja odločitev se da priučiti, kot vsako drugo…

Zavrnitev? Pa kaj potem!

Kaj je največji, najpogostejši in hkrati najbolj neumen razlog, ki ljudem preprečuje uresničitev njihovih sanj? Ne samo uresničitev, celo že sam poskus uresničitve?

Njihov lastni strah pred zavrnitvijo. Pred neuspehom. 

Ampak, če nekoliko pomislimo, se v toku življenja prav vsi tako ali drugače srečamo z zavrnitvami. Prijava za službo, povabilo na zmenek, postati del neke skupine ali pa karkoli drugega, vsakič smo lahko slišali besedo ne. Zavrnitve so sestavni del življenja, težava je le v tem, da jih ljudje sprejemamo kot neuspeh in jih še prevečkrat jemljemo kot napad na naše vrednote, našo osebnost, našo vrednost.

Continue reading “Zavrnitev? Pa kaj potem!”