Modra luna (Jack Reacher, #24)

Na brezciljnem potovanju z medkrajevnim avtobusom Reacher opazi starca z debelo ovojnico, ki mu  očitno preti nevarnost. Ker ga želi obvarovati pred priložnostnim roparjem, izstopi na njegovi postaji. Napad na starca uspešno prepreči, kar pa ne reši njegovih resničnih težav; ostarela zakonca sta se zaradi prenagljenih odločitev, sklenjenih v stiski, globoko zadolžila pri mestnih oderuhih.

Zadostuje le nekaj predrznih potez in že postane Reacher najbolj iskana oseba sredi rivalske bitke med brutalnimi ukrajinskimi in albanskimi kriminalci. Ker mora ostati korak pred nasilneži in morilci, se spoprijatelji s tamkajšnjo natakarico, nato pa skupaj z njo krene v spopad z njimi. Obeti so slabi, a Reacher verjame v posebno vrsto pravice. Take, ki se uresniči le vsake toliko. Ob modri luni.

***

Modra luna je najverjetneje najbolj brutalno poglavje iz serije o nekdanjem vojaškem preiskovalcu Jacku Reacherju. Pretepanj in ubijanj so njegovi zvesti oboževalci sicer vajeni, pa se kljub temu zdi, da nad številom trupel v tej zgodbi niso bili najbolj navdušeni. Še posebej zato, ker glavni zlobneži niso neki strašni liki s prav posebej izprijenimi nagnjenji, kot jih srečamo v drugih Reacherjevih zgodbah (na primer v Materinem zatočišču), ampak čisto navadni kriminalci. Izterjevalci dolgov, oderuhi, preprodajalci droge, zvodniki. Pa tudi zgodba sama je prej podrobna študija delovanja kriminalnega podzemlja, še posebej plačevanja za varščino gostinskih lokalov (op. pogovorno imenovanega reketiranje) in izterjevanja dolgov, kot pa kaj drugega.

»Vprašal me je, koliko potrebujem, zato sem mu povedal. Nato mi je pojasnil pogoje najinega dogovora. Pokazal mi je neke fotografije. Ogledati sem si moral tudi njihov videoposnetek. Dal sem mu številko bančnega računa. Čez dvajset minut je bil znesek nakazan. Iz podatkov o transakciji je bilo razvidno le, da je denar nakazalo neko podjetje iz Delawara«.

»Predstavljal sem si, da so vam dostavili kovček, poln bankovcev,« je pripomnil Reacher.

»Dolg sva morala plačati v gotovini.«

Reacher je prikimal. »Dve muhi na en mah,« je rekel.  Dvojna korist. Zaslužek od obresti in pranje denarja. Znebili so se sumljivega posla, v povračilo pa dobili zajeten kupček čistih bankovcev brez umazanega porekla. Za povrh pa še mastno vsoto oderuških obresti. Pri večini primerov pranja denarja se je težko izogniti izgubi, tokrat pa so pridelali dobiček. Mislim, da imajo fantje kar nekaj soli v glavah.«

Tudi pri trgovini z belim blagom kriminalci v Modri luni razmišljajo čisto praktično. Še dobro za nas bralce, saj nas s tem v velikem loku ognejo od kakih srhljivih scenarijev, kot bi se lahko razvili in h katerim se tako radi zatekajo avtorji turobnih skandinvskih kriminalk. In njihovi posnemovalci.

… Ob prihodu so jih razvrstili. Ne zato, ker ne bi bile dovolj čedne. Gregory je imel izbire na pretek. V čakalni vrsti je bilo na tisoče takih, ki so bile pripravljene skočiti na prvo letalo. Bile so sveže, mikavne in dišeče. Presenetljivo, a najbolj cenjene niso bile med najmlajšimi. Mlade niso zasedale najvišje popularnosti. Seveda je bilo nič koliko moških pripravljenih plačati za oralni seks z deklicami, ki so bile mlajše od njihovih vnukinj,  toda izkušnje so pokazale, da se je takšen ekstrem zdel moškim, ki so imeli zadosti pod palcem, preveč strašljiv. Izkazalo se je, da si je najbolj premožni moški izbral nekoliko starejšo žensko, sedemindvajset ali osemindvajsetletnico, neizumetničeno, svetovljansko, z nakazano zrelostjo, s kakšno smejalno gubico. Ob njej se tako ne bi počutil kot pedofil, ampak prej kot z mlajšo kolegico, morda povzpetnico, ki bi se želela obrniti nanj za nasvet v zvezi s kariernim napredovanjem ali čim podobnim, kar bi lahko dosegla le, če bi pravilno premikala figure…

Potem imamo tu še nekaj sproščenih pogovorov, v katerih kadijo travo (op. tudi v resničnem življenju pisatelj Lee Child ne zanika dejstva, da sem in tja pokadi kak joint), pa tudi takih, kjer Reacher opiše svojo življenjsko zgodbo. In nakaže glasbo, ki mu je všeč. Na nekem mestu celo omenja trio, ki na majhnem odru v lokalu igra staro blues skladbo »Killing Floor« (mimogrede, »Killing Floor« je tudi originalno (angleško) ime neke druge Reacherjeve zgodbe, skladba sama pa je zelo priljubljena pri starih rokerjih in ljubiteljih bluesa. Celo Jimi Hendrix jo je rad preigraval).


Seveda pa ne manjka niti Reacherjevega nezmotljivega občutka, s katerim si pomaga pri situacijskem zavedanju. Kot v vseh zgodbah doslej.

Bil je na vzhodni polovici, a je kljub temu čutil, da ga opazujejo. V pogledih ljudi ni bilo zaznati nobenih dobrohotnosti. O tem je bil prepričan. Po vratu ga je mrazilo. Kot bi občutil nekakšen prvinski nagon. Šesti čut. Mehanizme preživetja, ki je ostal v skritem delčku možganov še iz časov človeške evolucije. Kako se ubraniti, da ta te ne požrejo. Milijoni let prakse. Njegova tisočkratna pra – prababica, ki je med drevjem zadrževala dih in opazovala sence. Le za preživetje tistega dne. Le za svojega potomca, ki bo imel čez sto tisoč generacij potomca, ki bo prav tako oprezal za sencami, čeprav ne več v zaraščeni savani, ampak na sivi, mračni ulici, ko bo hodil mimo nočnih klubov, barov in restavracij.

Vse skupaj resnično deluje kot vedno. Jack Reacher, ki ni samo močan in velik in se ne zna samo pretepati, ampak je tudi inteligenten in bister. In dober. Pomaga tistim, ki pomoč potrebujejo. Kot smo ga vajeni. Zakaj torej taki odstavki?

Reacher je stopil poleg Trulenka.

»Nekaj ti moram povedati,« je rekel.

Trulenko je vprašal: »Kaj pa?«

»O tistem, ko sem ti rekel, da boš odšel od tod.«

»Kaj je s tem?«

»Bila je lažna novica.«

Reacher ga je ustrelil v čelo in ga pustil na mestu, kjer je obležal.

Ob upoštevanju dejstva, da tale Trulenko sploh ni kakšen prav posebno hud kriminalec? Niti glavni ni. Kar en tip, ki se ukvarja s finančnimi prevarami. Nič več kot to. Kaj se je torej zgodilo z Reacherjem, zakaj je tako jezen? No, tega pa v Modri luni ne izvemo…


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 2 od 5 skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 5 od 5 (!) skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Izziv smrti (Jack Reacher, #2)

Jack Reacher se kot nedolžen mimoidoči, ki želi le pomagati dami, znajde ob napačnem času na napačnem mestu. Skupaj z žensko ga ugrabi skupina moških, oba stlači v kombi in odpelje. Neznano kam, zaradi neznanega razloga. Skrivnostna ženska pa je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Je agentka FBI, a to ni še nič.  Na njej je še nekaj večjega, zaradi česar je za ugrabitelje vredna več kot vsi agenti FBI tega sveta. Zato bodo storili vse, da jo na cilj pripeljejo živo.

Kar pa ne velja za Reacherja. On je pogrešljiv, zato mora poskrbeti, da ohrani pri življenju sebe, saj je to edini način, da ji pomaga. Čeprav ga ni prosila za pomoč. In čeprav bi lahko ob prvi priložnosti zbežal. Vendar na kaj takega ni niti pomislil. Niti za trenutek.  

Da FBI nikdar ne zapusti svojega agenta in bo naredil vse, popolnoma vse, da ga najde in osvobodi, bi lahko bila dobra novica. Ponavadi tudi je. Če le ne bi na podlagi rekonstrukcije in posnetkov s kraja  dogodka agenti prišli do sklepa, da je tudi Reacher en izmed ugrabiteljev. In zatorej le še naslednja tarča njihovih in tudi vojaških ostrostrelcev…

***

Izziv smrti je druga knjiga iz serije o nekdanjem vojaškem policistu Jacku Reacherju. Izšla je daljnega leta 1998, zanimivo pa je videti, da se že v tistem času skupina ugrabiteljev, nekakšna protivladna milica, skrita v hribovju Montane, daleč na severu, napaja z izrazi in retoriko, za katere se nam zdi, da so posebnost današnjega časa. Kar pomeni, da se seveda motimo; nezadovoljstvo in sovražnost nista od danes. Pa tudi takrat se že borijo proti vladni zaroti, saj je zvezna vlada ZDA po njihovem v resnici zgolj marionetna vlada režima novega svetovnega reda, ki svoje ljudi nadzoruje s pomočjo tajne tehnologije vojne zvezd, vključno s sateliti, laserji in mikročipi (zveni znano?). Zato se ji uprejo. Nameravajo zgraditi svoj svet, svojo republiko.

»Kaj se učijo otroci«, je vprašal Reacher?

»Stvari, ki jih morajo vedeti«, je odvrnil sogovornik.

»Kdo odloča, kaj morajo vedeti?« je vprašal Reacher.

»Beau«, je rekel Fowler. »On odloča o vsem«.

»Torej, kaj je odločil, da morajo vedeti?«

»To je zelo skrbno preučil«, je rekel Fowler. »Prišel je do zaključka, da mora biti to sveto pismo, ustava, zgodovina, telesna vadba, poznavanje gozda, lov in orožje…«

Primerjava z Wacom (op. leta 1993 je preko 600 FBI agentov 51 dni oblegalo zabarikadirano utrdbo pripadnikov neke versko podprte sekte v Texasu; ti se niso želeli predati, raje so se borili do konca in v veliki večini umrli v požaru, ki se je vnel med spopadom) se vsili kar sama od sebe. Tudi  v tej Reacherjevi zgodbi imamo odročno lokacijo, gozd in agente FBI, na drugi strani pa kult s karizmatičnim vodjem, ki mu sledilci obljubijo zvestobo in mu lojalno sledijo. Imajo orožje, so dobro izurjeni in verjamejo v svoj cilj. In so zanj pripravljeni celo umreti – njihov vodja v nekem pogovoru, za katerega nihče drug ne sme slišati, dejansko omenja skupinski samomor. Čisti Waco. 

Kot pravijo agenti FBI med svojim pogovorom; »Te milice imamo po vsej deželi in zaradi tega ne moremo vseh pokrivati. Prekleto preveč jih je. Po našem zadnjem štetju jih je precej čez štiristo v vseh petdesetih državah. Večina od njih so samo amaterski utrganci, toda nekatere izmed njih imamo za precej resne protivladne teroriste.«

V osnovi pa je tudi ta zgodba čisto navadna kriminalka. Tipična kriminalka, s pronicljivim glavnim junakom, ki zaplete reši s pomočjo svoje pameti in intelekta, ne samo mišic in moči.

»Precej jasno je, mar ne?« je ponovno rekel. »Nisem jaz tisti, ki so ga hoteli.«

Ni odgovorila. Samo usločila je obrvi.

»Nihče ni vedel, da bom tam,« je rekel. »Še sam nisem vedel, da bom tam. Dokler nisem prispel tja. Vendar je bila to dobro načrtovana operacija. Priprave nanjo so morale zahtevati veliko časa. Slonela je na nadzorovanju, mar ne? Trije možje, en v avtomobilu, druga dva na cesti. Avto je bil parkiran na točno pravem mestu. Niti pojma niso imeli, kje bom jaz. Toda očitno so zagotovo vedeli, kje boš ti. Zato me nikdar ne glej, kot da sem jaz bebec. Ti si tista, ki si naredila veliko napako.«

»Napako?« je rekla ženska.

»Preveč rutine,« je rekel Reacher. »Preučevali so tvoje gibanje, mogoče dva ali tri tedne, ti pa si se sprehodila naravnost v njihove roke. Nikogar drugega niso pričakovali. To je jasno, kajne? S Seboj so prinesli le en par lisic…«

Ali pa ko so njuni ugrabitelji naredili napako, s tem ko so zažgali avtomobil, s katerim so ju odpeljali. Najbrž so mislili, da so prebrisani. Morda so videli kakšno serijo o forenzičnih kriminalistih. Reacher pa ve, da so zgolj neumni.

»Policaji opazijo goreče avtomobile,« je rekel Recher. »Našli bodo črnega sedana, ugotovili bodo, kje je bil ukraden, šli bodo tja in našli njihovo prvotno vozilo, verjetno bo še tlelo. Sledi puščajo, Holy. Oba avtomobila bi morali pustiti na parkirišču za dolgotrajno parkiranje na O’Hare (op. letališče v Chicagu). Leta bi bila tam predno bi kdo opazil. Ali pa bi oba pustili kar nekje na južni strani, z odprtimi vrati in ključi notri. Dve minuti kasneje bi dva domačina imela vsak svoje novo vozilo. Teh avtomobilov ne bi nihče nikoli več videl. Tako se prikrije svoje sledi. Zažiganje se zdi v redu, zdi se kot zares dokončno, ampak je neumno kot vrag.«

Vemo, da se Reacher od drugih literarnih junakov ne razlikuje zgolj po tem, da je višji in bolj močan, ampak predvsem po tem, da zna uporabljati svoje možgane. Vsako stvar dobro premisli in pretuhta. Šele potem gre v akcijo.

Voznik je stopil ven in šel okoli prednjega dela avtomobila. Iz žepa je potegnil drugi šop ključev in odprl zadnja vrata kombija. Reacher je mirno sedel. Tiščati pištolo nekomu v uho ni ravno pametno dejanje. Če ta nemudoma sunkovito obrne glavo k njej, se cev premakne. Gre okoli njegovega čela. Potem niti hiter prst na sprožilcu ne bo naredil velike škode. Lahko naredi luknjo v njegovem uhlju in zagotovo poškoduje njegov bobnič. Toda to niso usodne poškodbe…

Takšen je Reacher.

Stotrinajst je praštevilo. Ne moreš ga dobiti tako, da množiš druga števila skupaj. Stodvanajst lahko dobiš tako, da množiš šestinpetdeset z dva ali osemindvajset s štiri ali štirinajst z osem. Stoštirinajst lahko dobiš tako, da sedeminpetdeset pomnožiš z dva ali devetnajst s šest ali osemindvajset s tri. Toda stotrinajst je praštevilo. Nima faktorjev. Edini način, da dobiš stotrinajst, je da pomnožiš stotrinajst z eno. Ali da v besu ustreliš s šibrovko v kombi.

In tako je tuhtal, ko je gledal luknje v karoseriji kombija, s katerim so ga peljali daleč v prerijo…


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 2 od 5 skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 2 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check (no ja, skoraj)

***

Potezna šibrovka (Jack Reacher, #7)

V študentskem kampusu pride do poskusa ugrabitve prestrašenega mladega študenta. Tam je tudi Reacher, ki v strelskem obračunu ubije policista. Nato zbeži s prizorišča. Naravnost v objem sumljivega poslovneža Zacharya Becka, sicer pa preprodajalca perzijskih preprog. Ki pa seveda ne preprodaja samo preproge. In ki je v nemilosti pri zloglasnem Xavierju Quinu – človeku, ki ga Reacher sovraži bolj od vseh drugih na svetu. Ima svoje razloge za to.

Reacher želi priti do Quina in storil bo vse, kar je treba, da ga dobi. Zato združi moči z vladno agentko, ki pa jo bolj kot Quin zanima preprodajalec preprog. Tudi prav. Tako bo lahko vsakdo od njiju dobil svoje. Zato  si Reacher pridobi zaupanje možakarja s preprogami, potem pa s svojo neustrašnostjo uspešno odstrani vse konkurente in postane celo njegov šef varnosti. Ko vladna agentka ugotovi, kaj Zachary Beck dejansko preprodaja in ko je jasno, da so se že prejšnji poskusi infiltracije v Zacharyjevo organizacijo tragično končali, ga skuša izvleči iz nameščene igre, a se Reacher ne da. Kajti od tu do Quina je le še korak, zgodba pa se konča z dletom v Quinovih možganih. Dobesedno.

Ker je to knjiga o Jacku Reacherju in se drugače seveda ne more.

***

Tokrat Jack Reacher sam opisuje svoje dogodivščine. Iz prve roke, v prvi osebi. To sprva deluje nekoliko okorno, a hkrati da vsebini bolj oseben pečat. Poceni trik, kako se instantno bolj intimno povezati z bralcem. Nič posebnega, uporabljajo ga tudi drugi pisatelji, zakaj ga ne bi tudi Lee Child? Še posebej, če vemo, da se sam za take dovtipe še malo ne zmeni.

S površja bi tudi ta zgodba lahko delovala kot zbirka pretepanj in ubijanj. A le na prvi pogled. Kajti vsak pretep ima svoj smisel, vsak izstreljeni naboj ima svojo misijo. Tudi v najbolj krutih trenutkih. Ko na primer sedi pred mafijcem, v dokaz svojega poguma in dejstva, da ni vladni agent, pa pristane na rusko ruleto. Vzame revolver, nabit z enim nabojem  in si ga prisloni ob čelo. In sproži. Kakšno srečo mora imeti, da ne pade po tleh s prestreljeno glavo, ne? Ampak po tem, ko se zasliši le kovinski klik, sproži še enkrat. In potem še enkrat. In še nadaljuje. Ko mi držimo sapo in se sprašujemo, kako obupan mora biti nekdo, ki počne kaj takega, nas ponovno preseneti. In pritisne še enkrat! Nihilizem? Suicidalnost? Kaj se z njim dogaja, kaj nam avtor želi sporočiti? To izvemo šele kasneje, v izpovedi vladni agentki;

Potem sem ji povedal za rusko ruleto.

»Igral si?«

»Šestkrat,« sem rekel in strmel v dovoz. 

»Nor si,« je rekla. »Šest proti ena, moral bi biti mrtev!«

Nasmehnil sem se. »Si jo ti kdaj igrala?«

»Nisem in ne bi. Nimam rada take ekscentričnosti.«

»Večina ljudi je takih. Tudi Beck je bil tak. Mislil je, da je razmerje šest proti ena. Pravzaprav bi bilo bolj točno šeststo proti ena. Ali šest tisoč. Če daste težak naboj v dobro izdelan in dobro vzdrževan kolt anakonda, bi bilo čudo, da bi se cilinder ustavil tako, da bi bil naboj blizu vrha. Inercija poskrbi, da konča na dnu. Prav tako pomagajo precizen mehanizem, malce olja in gravitacija. Nisem bedak. Ruska ruleta je veliko bolj varna, kot ljudje mislijo. Splačalo se je tvegati, da sem dobil delo.«

Tako deluje Reacher, kot ga poznamo. Močan je in spreten, brez dvoma. A tudi brihten.

V žep sem dal tudi drugo roko. Človek z eno roko v žepu, je videti oborožen in nevaren. Človek z obema rokama v žepih pa je videti sproščen in len. Nobene grožnje ne predstavlja. Vdihnil sem in hrupno vstopil v sobo…

Ko gre v akcijo s pokvarjenim policistom, malo pred vpadom v mamilarsko gnezdo razmišlja takole;

…Obstal je in se napel. V temi je prikimal. »Jaz bom razbil zunanja vrata, ti pa razbij notranja. Izmenično.«

»V redu,« sem ponovil. Obrnil sem glavo in se nasmehnil. Dejansko je nekdanji policist. Če bom jaz razbil notranja vrata, bo šel on prvi skozi njih, jaz pa drugi. Drugi običajno dobi kroglo, glede na odzivni čas nasprotnika…

Tako lahko razmišljajo samo tisti, ki jim je specialna policijska taktika blizu.

Še zdaleč pa Reacher ne misli samo nase. Spominja se ljubezenske avanture iz časov služenja v vojaški policiji. Zapletel se je s svojo podrejeno, bila sta na tem, da gresta na zmenek. Srce je želelo, a je bil um močnejši. Zato se je odločil, da raje ne.

»Ne,« sem rekel.

»Zakaj ne?«

»To ni profesionalno,« sem rekel. »Tega ne bi smela početi.«

»Zakaj ne?«

»Ker bi to omadeževalo tvojo kariero,« sem rekel. »Ker si nadarjena, vendar ne moreš napredovati više od čina podčastnika, če ne greš v šolo za častnike. Zato se boš vpisala, odlična boš, in čez deset let boš podpolkovnica. Ker to zaslužiš. Ampak vsi bodo govorili, da si to dosegla zato, ker si nekoč davno hodila s stotnikom.«

Ja, tako ta svet deluje, vojaška organizacija pa seveda ni nek osamljen otoček spokorništva in pravice.

Tako tudi zgodba z naslovom Potezna šibrovka vsebuje ravno dovolj vsebine, predvsem pa pravšnjo mešanico akcije, nasilja, vohunstva, zavajanja, seksa in maščevanja, da njen uspeh pri bralcih ni bil nobeno presenečenje. Originalni naslov v angleščini je The Persuader, v dobesednem prevodu bi to pomenilo prepričevalec. In ne, prevajalci niso nič krivi, Potezna šibrovka je čisto pravšnji prevod. Predvsem zato, ker je Persuader ime eni izmed boljših poteznih šibrovk.


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 3 od 5 skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 2 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 4 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Polnočna linija (Jack Reacher, #22)

Med brezciljnim sprehajanjem po ulicah malega mesta Jack Reacher v izložbenem oknu zastavljalnice zagleda prstan vojaške akademije West Point. Poleg letnice 2005 so na njem vgravirane tudi začetnice imetnika. Oziroma imetnice, saj je prstan ženski.  

Prevzame ga radovednost. Le zakaj bi se nekdanja kadetka ločila od svojega težko zasluženega prstana?

Odloči se, da jo bo poiskal. Sled ga preko kriminalne preprodajalske verige vodi do odročne gorske pokrajine sredi Wyominga. Na svoji poti srečuje motoriste, odpadnike, zasebne preiskovalce, kavboje in izginule vojake. Bolj ko brska, bolj nevarno postaja. Izkaže se, da je prstan le droben člen v precej bolj obsežni in temačni verigi…

***

Polnočna linija se začne zelo netipično za Reacherja. S stavki, kot prepisanimi iz kakšne lahkotne ljubezeske zgodbice;

»Četrtega julija je odšla. Reacher je našel sporočilo na posteljni blazini, ko je vstopil v sobo s skodelicama kave. Takšna sporočila je že dobro poznal. Vedno je bilo enako. Včasih direktno drugič posredno. Changova je sporočilo napisala posredno in najbolj elegantno od vseh. Pa ne zaradi izgleda. Bilo je načečkano s kemičnim svinčnikom na listu papirja, ki je bil pomečkan od vlage. Pač pa elegantno zaradi svoje vsebine. Uorabila je prispodobe, s katerimi je izrazila laskanje  in hkrati tudi obžalovanje. Napisala je: Si kot New York. Z veseljem ga obiščem, nikakor pa ne bi mogla tam živeti.«

A se stvari kaj kmalu postavijo na svoje mesto. Od izložbe s prstanom naprej. In prvega pretepa. Ki pa ni samo pretep; premagati sovražnika je lahko –  prepričati ga, da izda podatke, pa težje. A prav podatki so tisto, kar Reacher potrebuje, zaradi njih je prišlo do pretepa. Po njem pa do izmenjave besed z edinim motoristom, ki je še stal na nogah.

»Reacher ni odgovoril. Namesto tega se je izmuznil med zakrivljenimi krmili, visoko dvignil nogo in se zavihtel na motor Jimmya Rata, se naslonil in se udobno namestil v sedežu, nogo pa prislonil na ročaj.«

»Hej,« se je oglasi Jimmy. »Tega ne smeš. Ne smeš sedeti na motorju drugega bikerja. Nespoštljivo je. Pomembna zadeva, stari!«

»Zakaj le?«

»Takšna so pravila.«

»In kaj boš ukrenil?«

Jimmy Rat je molčal.

»Odgovori na moje vprašanje, pa bom odšel.«

Tišina.

»Zaradi mene lahko sedim tu vso noč. Zanekrat ni še nobenih prič, toda slej ko prej bo kdo prišel mimo. Videli me bodo na tvojem motorju. In tebe poleg, ki ne ukrepaš. Kot cmera, ne pa podgana. S tvojim ugledom bo konec.«

Jimmy Rat se je ozrl naokrog…

In seveda izdal informacijo, ki jo je Reacher potreboval. Kajti že zdavnaj se je odločil, da bo prišel do skrivnostne kadetinje. Če bo z njo vse v redu, ji bo vrnil prstan in odšel. Le da je z vsakim odkritjem vse več indicev kazalo ravno nasprotno; odlikovanje Škrlatno srce je lahko dobila le zato, ker je bila v boju ranjena. Morda je sedaj invalidka. Ali pa ima iznakaženo telo. Nekoč pa je bila lepotica. Kot njena sestra, ki jo prav tako želi najti. In majhni paketki z obliži niso nič manj nevarni od rjavega prahu. Pomagajo pa. Odganjajo bolečino.

»In tako se ti ljudje sčasoma spremenijo v brezupne zasvojence. Ki pa se tega sploh ne zavedajo. Ali pa si nočejo proznati. Delno je to tudi stvar ponosa. Odvisniki so drugi ljudje, tisti z umazanimi iglami v straniščnih kabinah. Oni pa imajo farmacevtski izdelek iz laboratorijev, kjer čedna dekleta v maskah držijo epruvete proti svetlobi, katerih preudovita vsebina odseva v njihovih globokih modrih očeh. Ta prizor vidijo na televiziji  med vsakim propagandnim blokom. V resnici pa se izpostavljajo največjemu tvganju…«

Childova dvaindvajseta knjiga dregne v dve zamolčani plati ameriške družbe; zasvojenost z opioidi ameriškega ruralnega podeželja in osebne travme vojaških veteranov. O prvem ne vemo skoraj nič, za druge se nam zdi, da so stvar preteklosti. Žal, niso. Za ranjenega vojaka je po vrnitvi z misije lepo posrkbljeno; obstajajo zdravila za lajšanje bolečin. A jih je včasih lažje dobiti na ulici. Ker so tudi največji junaki le ljudje.

Brutalno, iskreno, neposredno.


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 5 od 5 (!) skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 2 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Materino zatočišče (Jack Reacher, #20)

V Materino zatočišče se Reacher tokrat ne pripelje z avtobusom, ampak z vlakom. Ta odročen in od vsega sveta pozabljen kraj ima tako čudno ime, da je pritegnil Reacherjevo radovednost. Sprehaja se po mestu, a ne najde izvora imena. Tudi nobenega spomenika ali spominske plošče z namigom o zgodovini kraja ne. Spozna pa nekdanjo pripadnico FBI, sedaj zasebno preiskovalko. Ta išče svojega službenega kolega, prav tako preiskovalca, ki je pred dnevi v Materinem zatočišču skrivnostno izginil.

Sčasoma pa skupaj ugotovita, da ni edini. Že več ljudi pred njim se je z vlakom pripeljalo v to zakotno mestece, za noč naselilo v bližnjem motelu, nato pa za vedno izginilo.

Sled ju vodi do Los Angelesa, kjer se povežeta z nekim raziskovalnim novinarjem, potem pa preko Phoenixa, Chicaga in San Francisca vse do srhljivih globin temnega spleta.

In od tam spet nazaj. V Materino zatočišče. Kjer ju najhujše razkritje šele čaka. 

***

Kak drug pisatelj bi verjetno več časa posvetil srhljivi skrivnosti na koncu zgodbe. Lee Child pa ne. Še dobro. Kajti vse skupaj je dovolj mučno že brez eksplicitnih opisov. Raje da več poudarka na opis prigod na poti do velikega razkritja, številnih namigov ki vodijo Reacherja in Changovo in svet brezkončnih možnosti na internetu. Njegov junak je vagabund in pretepač, nekdanji vojaški policist, ki potuje širom po Ameriki in rešuje težave drugih, ne pa ranjena oseba z globokimi travmami in družinskimi skrivnostmi iz smrtno resnih skandinavskih trilerjev.

…Prišla je natakarica in Reacher je dobil ta dan že drugo kavo brez dna (op. z neomejenim dolivanjem). Plačal je vnaprej in sicer štirikratno ceno kave. Rad je imel kavo in rad je imel natakarice.

To je Reacherjev svet; potovanja, bleščeča prerija in obcestni moteli. In restavracije s slabo kavo. V tem svetu se najbolje počuti, zato ga nikdar ne zapušča. Sem spadajo tudi poulični spopadi, ki pa so vedno skrbno premišljeni in do potankosti načrtovani.

Ne moreva se spopasti s tridesetimi tipi. Reacherjev običajni odgovor bi bil; zakaj za vraga ne? To je bilo v njegovi DNK. Kot dihanje. Po instinktu je bil pretepač. Kar je bila njegova največja moč in največja pomanjkljivost. Tega se je dobro zavedal, celo ko je v glavi skušal rešiti problem ena proti tridesetim. S prvimi dvanajstimi ne bi bilo problema. V Smith & Wessonu je imel 15 krogel, več kot trikrat pa ne bi zgrešil. In če bi Changova sledila njegovemu zgledu, bi jih pospravila šest. Tam nekje. Sicer je delala v pisarni, vendar je bila razdalja majhna in tarče so bile številne. Kar bi pomenilo, da bi jih, ko bi imela prazni pištoli, ostalo kakih dvanajst. Ni se spomnil, ali se je kdaj že spopadel s tolikimi nasprotniki, toda moralo bi biti izvedljivo…

Vedno in ob vsaki priložnosti.

Ne bo me ustrelil, ker me noče ustreliti v sobi niti med vrati, ker sem prevelik, da bi me nato premikal, in ker dušilci zvoka kljub vsemu ne delujejo kot v filmih, kjer se sliši, kot da bi oprl steklenico šampanjca, ampak vseeno povzročajo precejšen hrup, ki ni bistveno manjši od običajnega strela in bi se slišal po vsej hiši, če bi streljal na hodniku…

Temni internet in Jack Reacher. To dvoje nekako ne gre skupaj, a v Materinem zatočišču Reacher spoznava, da ta internet s svojimi neindeksiranimi vsebinami  ne gosti samo človeške zavrženosti in največjih skrivnosti, ampak na nek način tudi povezuje. Na primer ljudi, ki jim ni več živeti. Ki bi radi zapustili to dolino solz, ujeli zadnji avtobus, kot oni temu pravijo. Daje jim možnost, da se povežejo, en drugega bodrijo in si pri tem pomagajo. S konkretnimi nasveti kaj deluje in kaj ne, kako se tega poslednjega podviga lotiti. In seveda, tako kot povsod drugje kjer je povpraševanje po nečem (čemerkoli), se takoj pojavi tudi ponudba. Področje samomorov ni nobena izjema. Mirno, dostojanstveno in brez muke umreti, to si obupanci želijo. To pričakujejo, to jim je na temnem spletu tudi obljubljeno. Do sem jim Reacher sledi. Kar pa ga čaka, presega njegove najhujše nočne more.

Še dobro, da obstaja vojaški črni humor.

Trije napadalci. Okrožni tožilec bi jih imenoval napadalci…. Policisti bi jih imenovali storilci. Njihovi odvetniki bi jim rekli klienti. Kriminologi bi jih imenovali psihopati. Sociologi bi rekli, da so nerazumljeni. V 110. enoti vojaške policije pa bi rekli, da so mrtveci, ki še hodijo.


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 5 od 5 (!) skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 5 od 5 (!) skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 4 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check (no ja, skoraj)

***

Nikoli se ne vrni (Jack Reacher, #18)

Da se tudi ta knjiga začne s pretepom, nas zagotovo ne preseneča. Jack Reacher je velik, močan, vešč golorokega bojevanja. Težav sicer ne išče, a pred njimi nikdar ne beži. Zakaj bi torej zbežal pred dvema mladcema? Ker sta rekla, da ga bosta pretepla? Ta dva? Kakšno grožnjo pa lahko predstavljata? 

“Superge so pomenile, da ga nista nameravala brcati. Nihče ne brca s tako mehkimi športnimi čevlji. Nima smisla. Razen če sta nameravala podeliti nekaj brc samo za vtis. Kot pri eni od tistih borilnih veščin, ki se imenujejo kot nekaj s kitajskega jedilnega lista. Tekvondo in tako naprej. Vse to je lepo videti na olimpijskih igrah, toda brezupno na ulici. Ko dvigneš nogo, kot pes ob hidrantu, prav prosiš za batine. Moleduješ, da te nasprotnik podre na tla in zbrca do nezavesti. 

Ali sta ta fanta to sploh vedela? Ali sta pogledala njegova stopala? Reacher je bil obut v težke škornje. Udobne in trpežne. Kupil jih je v južni Dakoti. Nositi jih je nameraval vso zimo…”

Seveda z njima z lahkoto opravi, a na vidiku so večje težave. Vsaj tri; nekdo mu želi naprtiti  umor njegovega nekdanjega informatorja, neka ženska ga toži za očetovstvo, njegova naslednica na čelu 110. enote vojaške policije pa je v kehi, obtožena vohunstva. In ravno majorka Susan Turner je razlog, da se je vrnil v Virginijo, v nekdanji štab enote, ki jo je vodil. Všeč mu je bil njen glas, z njo je bilo lepo kramljati po telefonu, večkrat ko jo je poklical, bolj mu je prirasla k srcu. Vse do odločitve, da jo osebno spozna. Morda povabi na večerjo. Romantično večerjo ob svečah. Potem pa… Kdo ve, kako se bodo stvari razpletle. A kakorkoli si je predstavljal njun zmenek, ta ni vključeval presenečenja, saj  v pisarni majorke Turnerjeve ni bilo majorke, ampak nek osoren polkovnik. 

Ki ga že naslednji dan vpokliče v aktivno vojaško službo, zgolj zato, da ga lahko kot vojaško osebo najprej aretirajo, potem pa mu še sodijo na vojaškem sodišču zaradi napada na Turnerjevega odvetnika. Ta je bil zverinsko pretepen po Reacherjevem prvem obisku enote, zato Reacher zagotovo mora biti pravi storilec. 

Reacherju uspe zbežati iz zapora, pri tem pa svobodi še Turnerjevo. Podata se na beg, na dolgi poti do zahodne obale pa bežita pred enotami vojaške policije in podivjanimi kmetavzarji, vmes pa odkrivata zaroto, ki sega do visokih častnikov ameriških oboroženih sil. Izkaže se, da sta dva pripadnika vojaške policije, katere je v Afganistan napotila majorka Turnerjeva, da nekaj preverita, prišla na sled nečemu velikemu. In sta zato morala umreti, še predno bi svoje ugotovitve lahko posredovala svoji nadrejeni častnici…   

***

Po tem romanu je bil posnet tudi film s Tomom Cruisom v naslovni vlogi Jacka Reacherja. Kot vemo, je bil deležen mlačnega odziva, vrhunec filma pa je razkritje, da so pripadniki nekega zasebnega varnostnega podjetja v orožju iz Afganistana pravzaprav tihotapili heroin. Kar deluje precej klišejsko. Ker tudi je. Precej klišejsko.

Ne pa vrhunec v knjigi. Ta pa resnično preseneča. In pusti bralca odprtih ust. Tudi zato je knjiga boljša od filma (za nas, ljubitelje knjig, se razume). Pa tudi sicer so kritike tega romana precej prizanesljive; tukaj prvič vidimo Reacherja, ki bi lahko bil celo zaljubljen, spoznavamo njegovo čustveno plat, saj bi lahko bil (ali pa morda je?) oče težavni najstnici, na nekaj trenutkov pa celo pozabi na tisto svojo nimam lastnine razen zobne ščetke, lastnina mi ne pomeni nič maksimo, ko drvi skozi noč z rdečo korveto in zraven veselo zavriska: “To pa je življenje!” 

Kar pa naj vas ne premami; Reacher je tudi v tem romanu še vedno čistokrvni Reacher. Ne toliko zaradi surove moči, ki jo ima, ampak zaradi ostrega uma. Ker razmišlja hladno racionalno, vsak izziv najprej deduktivno razdela. Šele nato sprejme odločitev. 

“Fant na levi je zablokiral voznikova vrata. Reacher ga je odvlekel dva metra po asfaltu. Ni se upiral. Življenje ni televizijski šov. Če tipa dovolj močno od strani udariš v glavo, ne bo spet skočil na noge in ne bo nadaljeval borbe. Na tleh bo ostal uro ali več, bolan, omotičen in zmeden. Lekcija, ki se je Reacher naučil že davno; človeški možgani so veliko občutljivejši za premik s strani na stran, kot za tiste naprej in nazaj. Verjetno gre za evolucijsko muhavost kot pri večini stvari…”.

Seveda pa to ne velja samo za pretepe.

“Koliko je možnosti, da bo Edmonds v zgradbi istočasno kot novi odvetnik Susan Turner? Morda bo, morda ne bo. Petdeset proti petdeset. In končno; ali je možno, da bodo vsi trije odvetniki vstopili v bazo skozi isti vhod? Odgovor: morda bodo, morda ne bodo. Petdeset proti petdeset. 

Štirje odgovori da ali ne, vsak od njih je popolnoma samostojen dogodek. Pri vsakem je verjetnost petdeset proti petdeset: Toda verjetnost, da je na vse štiri odgovor da, je samo dobrih šest odstotkov.”

Hladno racionalno. Tako deluje. Kot igralec pokra (opomba; pri pokru bi računali takole; polovica, četrtina, osmina, šestnajstina. Tip ima v tem primeru za eno šestnajstino možnosti, kar pa je v odstotkih nekaj nad (100 deljeno s 16, to je šest, torej šest odstotkov). Zato zmaguje.

Včasih pa deluje celo prav simpatično. 

“Širi ljubezen in razumevanje”, je navrgel Reacher. Če pa je potrebno, uporabi silo.”

“Kdo je to rekel?”

“Mislim, da Lev Trocki.”

“Ki so ga v Mehiki zabodli z nožem za led.”

“To ne izpodbija njihovih stališč. Sploh ne.”

“In kakšna so bila?”

“Čvrsta. Rekel je tudi, če nasprotnika ne moreš prepričati z razumom, moraš njegovo glavo seznaniti s pločnikom….”

Ja, takšen je Reacher. In zato ga imajo bralci radi. 


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 5 od 5 (!) skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 1 od 5 skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 2 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Pretekli čas (Jack Reacher, #23)

Reacher na svojem epskem popotovanju od Maina do Kalifornije na neki odročni podeželski cesti v New Hampshiru zagleda smerokaz do kraja, kjer še nikoli ni bil. Do kraja, kjer se je rodil njegov oče. Kaj pa je en dan, pomisli in naredi ovinek do njega.

Ob istem času se v bližini pokvari avto. V njem je mlad kanadski par, na svoji poti do New Yorka. Izgubljena sredi neobljudene pokrajine, zaljubljenca najdeta gozdno pot do nekega motela. Prijavita se na prenočitev in kmalu spoznata, da ga ne moreta zapustiti. Ujeta sta in sodelovati morata v srhljivi igri preživetja. 

Ko Reacher po mestnih uradih opravlja poizvedbe o svojih prednikih, presenečeno ugotavlja, da ti ne obstajajo. Ni jih v nobenih evidenci, nobenem popisu. Pa tudi Reacher se spominja, da se oče nikdar ni želel vrniti v ta kraj. Je imel za to dober razlog? Je sploh kdaj živel tam? Kaj se dogaja?

Obe zgodbi se povežeta in začne se pustolovščina, polna nepredvidljivih zapletov, zasukov in razpletov. Sedanjost je lahko napeta, ampak preteklost je še hujša.

***

Ian Fleming, literarni oče James Bonda, je napisal roman z naslovom Vohun ki me je ljubil. Po njem so posneli film, oziroma ga pravzaprav niti niso – le ime naslova so si sposodili za neko čisto drugo filmsko zgodbo! Verjetno se jim je zdel  bolj seksi in bolj privlačen, kot pa zgodba sama. Ta je čisto dolgočasna, nič posebnega, o mladi Kanadčanki (!), ki na poti do New Yorka (!) obtiči v nekem odročnem motelu (!), kjer jo zlobneži ugrabijo (!), iz rok ugrabiteljev pa jo reši prav James Bond (!). Podoben uvod, skoraj isti zaplet in seveda isti razplet imamo tudi v Preteklem času. Le da rešitelj ni prefinjeni britanski tajni agent, ampak robusten ameriški vojaški policist. Navezav na Jamesa Bonda pa je v Preteklem času še več; Reacherjev oče je bil v mladosti član nekega lokalnega društva opazovalcev ptič, Ian Fleming pa je svojega junaka poimenoval po avtorju neke dolgočasne knjige o pticah, ki je ležala zraven njegove postelje na Jamajki.

Pretekli čas (v originalu Past Tense) je 23. knjiga o dogodivščinah Jacka Reacherja. Pri bralcih je nalatela na mešan odziv, kritikih so bili še bolj neprizanesljivi. A vse to Lee Childa ni kaj posebej prizadelo. Tolikokrat je že povedal, da ne ustvarja nobene visoke umetnosti, ampak razvedrilo. Čisto preprosto razvedrilo. In res; ideja o temačnih  skrivnostih na nekem odročnem posestvu v preriji zagotovo ni nova ali originalna, tudi lov na ljudi je že tolikokrat obdelana tema v literarnem, še bolj pa v filmskem svetu. Pa vendar vse to ni razlog, da nanjo ne bi smel naleteti tudi Jack Reacher! Vojaški veteran ki z avtobusom križari po Ameriki, ima pravzaprav precej velike možnosti za to. Precej večje od vseh drugih junakov.

Vmes si nakoplje srd dveh maščevalnih skupin, a z njimi z lahkoto opravi (kot tolikokrat doslej). In simpatije policijskih uradnikov – ki pa mu to uradno seveda ne smejo pokazati (kot tolikokrat doslej). Seveda pa Racher ne zmaguje zato, ker je dober pretepač, ampak ker je inteligenten. To je to, kar ga loči od ostalih junakov. Ne mišice, ampak mišice plus možgani.


»Ali ste zadovoljni z odgovori?«

Reacher: »Sprednji del mojih možganov mi je rekel, da je bilo z odgovori vse v redu. Vse se je čudovito ujemalo. Bili so izjemno dobri. V vsakem je bilo nekaj resnice.«

»Ampak?«

»Mojim malim možganom ta kraj ni bil všeč.«

»Zakaj ne?«

»Še sam ne vem. Navsezadnje sem dobil odgovore na vsa vprašanja.«

»Torej gre le za slab občutek.«

»Občutek. Kot vonj. Kot bi hodil za ognjem v preriji.«

»Vendar se ga ni mogoče otresti.«

»Ne.«…


Reacher živi na cesti. Brez obveznosti, brez imetja, brez vsega. Avtobus je njegov dom in poceni sobe v zanikrnih motelih so njegovo naravno okolje. Vse to že vemo. Pa nas Child na to vsake toliko še spomni;

Reacher je poteghnil hlače izpod vzmetnice in jih oblekel. Čez glavo si je poveznil majico in si obul čevlje. Iz kopalniškega kozarca je vzel svojo zobno ščetko in jo vtaknil v žep. Pripravljen za na pot.

Čisto mimogrede, ta trik s hlačami izpod vzmetnice je v resnici  precej priljubljen med popotniki in avanturisti. Gre pa takole; zvečer hlače pazljivo raztegnite, poravnajte in položite na desko (pod dvignjeno vzmetnico). Nanje potem položite vzmetnico in prespijte noč na njej. Naslednje jutro jo dvignite in poglejte hlače – brezhibno poravnane, bolje od likanja z likalnikom. Preverjeno deluje.

Kot vedno, pa posebno noto njegovemu pisanju dodajo majhne podrobnosti. S temi nas prepriča;

»Dvignite roke,« je ponovil policist.

»Ne zdi se mi potrebno,« je rekel Reacher.

»Potem pa se obrnite, da vas vklenem v lisice!«

»Tudi za to ni nobene potrebe!«

»Gre za vašo in tudi mojo varnost,« je pojasnil Davison. Reacher je vedel, da so ga to naučili pri parktičnem pouku. Ki ga je verjetno vodil psiholog. Glavna naloga je bila iskanje možnosti za odvrnitev upiranja s preprostim pojasnjevanjem, ki naj bi možgane prisotnih odvrnile od nasilnih reakcij…


Praktična policijska psihologija. O kateri piše pisatelj, ki nikdar ni bil policist.

In skrivnost družine Reacher? Kot kaže, je bil pravičnik že Jackov oče. Tako je v nekem pretepu do smrti poškodoval nekega nasilneža, nato pa zbežal k marincem. S sposojenimi dokumenti. Tam pa je spoznal prelepo Francozinjo, bodočo Jackovo mamo…


POVZETEK:

Izvirnost zgodbe: 2 od 5 skodelic kave

Srhljivost zlikovcev: 5 od 5 (!) skodelic kave

Reacherjev prispevek k profitu mestnega pokopališča: 3 od 5 skodelic kave

Avtobus, motel, restavracija: Check

***

Lee Child je Jack Reacher

Začetek zgodbe o Jacku Reacherju je neločljivo povezan z zgodbo o njegovem literarnem očetu Lee Childu. Oba sta dobila odpoved v svojih najboljših in najbolj ustvarjalnih letih; James Dover Grant (to je Childovo pravo ime) je v nekem trenutku postal višek kadra zaradi prestrukturiranja na britanski televiziji, major Jack Reacher iz 110. enote vojaške policije pa zaradi zmanjševanja stalne sestave ameriških oboroženih sil. 

Tako sta oba pristala na cesti. In se znašla. Vsak po svoje. Dover Grant si je nadel ustvarjalno ime Lee Child in postal pisatelj, Jack Reacher pa je sedel na prvi avtobus in se odpeljal novim dogodivščinam naproti.  

Avtobus, obcestne restavracije in poceni moteli   

Pa vendar poetika moderne Amerike v Childovih delih služi zgolj kot kulisa. In nič več. Njegove zgodbe se resnično začnejo kot stari vesterni; v mesto pripelje avtobus, z njega pa izstopi skrivnostni neznanec. Še predno poje svoje nezdravo kosilo ali spije slabo kavo, že pretepa nepridiprave, rešuje uboge žrtve in pomaga nedolžnim. Ker se ravna po svojem občutku za pravično in se ne boji nikogar, se venomer znajde v težavah, ki pa jih s svojo pregnanostjo in bogatimi vojaškimi izkušnjami uspe rešiti. Tako ali drugače. Potem se počasi sprehodi do roba ceste in dvigne palec. S seboj nima ničesar, saj ničesar ne poseduje. Razen zobne ščetke. Vse drugo sproti kupi, staro pa zavrže. In potrpežljivo čaka na prevoz. Kak kamionist mu bo že ustavil. Ali par na romantičnem potovanju. Ali kdorkoli drug. In ga pobral. Do naslednje avanture, v naslednjem mestu.

In to je pravzaprav vse. Nobene literarne vrednosti ni najti v njegovih delih, nobenih presežkov. Pa se zdi, da se Child na ta očitek čisto požvižga. Sam prostodušno prizna, da je po odpovedi začel pisati zato, da bi kaj zaslužil. Ne pa zato, da bi osvojil Nobelovo nagrado za književnost. In kot kažejo prodajne številke, mu to gre dobro od rok. Po svetu je bilo prodanih ne nekaj milijonov, ampak preko sto milijonov njegovih knjig, kar ga uvršča med najbolj prodajane avtorje vseh časov. V Britaniji se s prodajnimi številkami bode z JK Rowlingovo, na Amazonovi strani pa ima zapisano trditev, da po svetu vsakih devet sekund nekdo kupi knjigo z njegovim junakom Jackom Reacherjem. 

In potem je prišel Tom Cruise 

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo tudi filmski ustvarjalci zaznali potencial, kot ga lahko nudi nekdo s tolikšnim dometom. Ker prodajne številke Childova dela postavljajo v prvo ligo, je tak moral biti tudi filmski pristop. In je bil. Naslovna vloga je pripadla Tomu Cruisu, ki je v dveh visokoproračunskih filmih povsem korektno odigral Jacka Reacherja. Odzivi občinstva pa niso bili najboljši. Ne na igro ali produkcijo, ampak na izbiro glavnega igralca. Literarni Jack Reacher je namreč precej visok, močan in robustnega videza. Child pravi, da je hotel ustvariti junaka, ki že s svojim videzom daje občutek varnosti in pomirja, po drugi strani pa tudi ustrahuje tiste, ki jih želi ustrahovati. Tom Cruise pa ni ravno visok. Tudi njegov videz je prijeten in uglajen, ravno nasprotno od Reacherja iz knjig. Zato kljub vsemu trudu, ki ga je Cruise vložil v lik, vse skupaj ni delovalo. Ni moglo delovati. Ljubitelji Childovih knjig so se počutili prevarane, ljubitelji igralca pa so dobili nek film, ki se jim ni zdel nič posebnega. 

Kljub temu da poskus s Cruisom ni deloval pri nobeni od ciljnih skupin (torej bralci Lee Childa vs. oboževalci Toma Cruisa) in je tudi sam Lee Child priznal, da je bila to slaba ideja, filmski ustvarjalci niso opustili svoje ideje. Le odločili so se, da te napake ne bodo ponovili. Zato so začeli delati na novem projektu. Tokrat to ne bo film in ne bo narejen za kinodvorane, ampak bo nadaljevanka. Za domače oblčinstvo. Vrtela se bo na Amazon Primu, kar pomeni, da bodo po njej segali prvenstveno Childovi bralci. In teh ni malo. In seveda, kar je najpomembneje; Jacka Reacherja bo igral precej neznani Alan Ritchson, ki pa po videzu zelo spominja na pravega Reacherja. Tokrat bodo bralci dobili, kar si želijo. Tako vsaj upajo. Na njihovem koledarju je obkrožen datum četrti februar 2022. 

Pisatelj stare šole

Nihče zares ne ve, od kod taka priljubljenost njegovih del med bralci. Žanrsko se Childovo pisanje uvršča med tipične hardboiled kriminalke. Torej glavni junak-nek dogodek-glavni junak ta dogodek reši-konec. Dogodki potekajo linearno v času, vsebinsko pa brez kakih posebnih presežkov, drame ali dih jemajočih zapletov. Tip se rad pretepa, pravzaprav se ves čas pretepa, pa tudi strelja, ubija, vsake toliko zaljubi in to je to. Že štiriindvajset knjig. Tako ni čudno, da nekatere Childovo pisanje spominja na akcijske filme iz osemdesetih let minulega stoletja; prijetni na ogled, ne preveč zapleteni, z ravno dovolj akcije in predvidljivim, praviloma srečnim zaključkom. Ravno prav za sobotni večer; ko gledalec ve, kaj lahko pričakuje, točno to dobi in je s tem čisto zadovoljen. Kot prvi film Umri pokončno, z Brucem Willisom v glavni vlog. Tako predvidljive in nezahtevne, a hkrati zabavne naj bi bile njegove knjige. 

Lee Child rad piše. Spokojno sede pred zaslon, oborožen z litri kave in pepelnikom. Prižge si cigaret in počasi kljuva črke. Eno po eno, kot v starih časih. Zraven pa dosti bere. Preučuje, raziskuje, svoj predmet opisovanja mora čim bolje razumeti. Šele potem nam ga lahko predstavi. Zato se nam zdi, da je tako pristnih opisov Amerike zmožen le nekdo, ki tam od rojstva prebiva. Vsi tisti mali kraji, tako daleč od večjih naselij in prometnih komunikacij. Pa življenje na poti. Vedno na poti. In zanikrni moteli. Postana hrana v poceni restavracijah. Pretepi na ulicah. Vse to je svet Jacka Reacherja. Ki pa ga je ustvaril angleški pisatelj, ki se je v Ameriko preselil šele v zrelih letih! In zato se nam tudi zdi, da o vojaškem ustroju, organiziranosti in vsakodnevnem življenju v bazah lahko piše le nekdo, ki je vse življenje preživel v vojski in misijah po svetu. Ker takega poznavanja vojaške taktike, tehnike in postopkov vendar ne more poznati nekdo od zunaj. Pa jih! Nekdo od zunaj. Saj Lee Child nikdar ni bil v vojski. Niti en dan. 

Zato je Lee Child dober pisatelj. Ker nam pričara svet, kateremu sam nikdar ni pripadal. Zato se mora toliko bolj potruditi (saj če ne, bi bili to zgolj spomini). Šele ko uspe v ta izmišljeni svet vstopiti sam, mu lahko sledimo tudi mi. Se morda tu skriva odgovor o njegovi priljubljenosti?  

Je pa že nekoliko utrujen. Utrujen pisanja, ne pa dogodivščin svojega junaka. Zato bo pisanje zgodb o Jacku Reacherju počasi predal v roke svojemu bratu Andrewu Childu. Kar je seveda dobra novica za nas, bralce. Tako se nam ni treba bati, da bi ostali brez novih dogodivščin tega simpatičnega popotnika… 

Hitro branje spremeni igro

Razmišljam o tem, da bi jeseni organiziral tečaj hitrega branja. Nič posebnega, tistih 250 besed na minuto, kolikor znaša povprečna hitrost odraslega bralca, je neposredna in direktna posledica dejstva, da še vedno beremo tako, kot smo se naučili.

Nekoč. Davno tega. Na prehodu v osnovno šolo.

Potem pa se z bralno tehniko nikdar več nismo ukvarjali.

Zato od takrat tudi nismo nič napredovali. In še vedno beremo, kot smo brali takrat. Kot da imamo šest let.

S povsem preprostimi in praktično delujočimi tehnikami lahko hitrost branja precej povečamo. Ob hkratnem razumevanju prebranega. Pri tem pa ne govorimo samo o odstotkih, ampak o večkratnikih; ja, hitrost branja lahko povečamo tudi za nekajkrat! Če se tega le pravilno lotimo.

No, tak tečaj imam v mislih.

Običajno podobni tečaji trajajo nekaj dni in stanejo nekaj sto evrov, jaz pa imam v mislih nekaj ur (en večer) in nekaj deset evrov. Čisto dovolj za usvojitev tehnik, ki (potrjeno) delujejo.

Preprosto; če delujejo pri meni, ni razloga, da ne bi še pri drugih.

In sedaj; ker vemo, da je bralna pismenost osnova za uspeh na kateremkoli področju, hitrejše branje pa nam omogoča da preberemo več v istem času ali isto količino v manjšem, potem ni razloga, da ne bi kaj ukrenili glede tega. Od šole ali študija do službe in dnevne rutine, povsod bomo z boljšim branjem precej profitirali. Da o čistem užitku ob še več leposlovja niti ne govorimo.

Za kaj torej gre pri vsem skupaj? Preprosto povedano; prepričati želim ljudi, da bi več brali. In se manj izgovarjali na pomanjkanje časa, utrujenost, prezasedenost in podobne stvari. Samo za to gre. Ena ura za knjigo je ena ura manj za zaslonom. Preprosta računica.


Opomba: Ta tekst je z začetka julija. Kot kaže, mi bo uspelo organizirati dogodek v živo.

Več o tem na: https://dejankrajlah.com/igrow-hitro-branje/

Vabljeni!

Lahko se naučimo česarkoli – v 20 urah

Ne, to ni potegavščina. Tudi nobene dodatne ničle nismo pozabili pripisati. Dvajset ur je resnično dovolj, da osvojimo katerokoli novo znanje ali spretnost. Tuj jezik, igranje glasbila, ročne spretnosti; karkoli se odločimo, se lahko v tem časovnem roku naučimo. Vas zanima, kako?

Pa preskočimo tokrat začetek. Vse dolge razlage o tem, kako delujejo možgani in od kod pride spomin, kako ga ustvarimo in kako prikličemo, vse to za potrebe tega zapisa pustimo na strani (pa tudi drugje je o tem že čisto dovolj literature). Raje skočimo na vlak spoznanja tam nekje pri Malcolmu Gladwellu. In njegovi uspešnici Prebojniki. Torej uspešni posamezniki na različnih področjih ustvarjanja. Ki pa so to postali zgolj zato, ker so to tako dolgo in zavzeto in naporno in predano trenirali. Ponavljali. Karkoli so pač počeli. Vedno znova in znova. Na tisoče krat. In z vsako ponovitvijo postajali boljši in boljši. Dan za dnem. Šele nekje pri 10.000 urah pa so dosegli mojstrstvo. In zaradi teh 10.000 ur so postali to, kar so, torej tako uspešni in dobri. Vrhunski. To je dognal Gladwell, to je skrivnost njihovega uspeha, uradna znanost pa temu ni oporekala.

Na hitro preračunano to pomeni, da če boste neko stvar počeli 20 ur na teden, boste po desetih letih postali pravi mojster. Če boste toliko časa vztrajali.

Večina ne. Zato tudi večini ne uspe. Ampak le tistim najbolj predanim in najbolj gorečim.

Kar je prav in čisto pošteno. Seveda.

Malcolm Gladwell pa je tudi zelo vpliven mož. Zaradi tega njegovega odkritja (zanj se je pojavil izraz »pravilo 10.000«), se je med ljudmi prijelo prepričanje, da potrebujemo toliko časa, da se nečesa priučimo. Da če hočemo karkoli znati, moramo v to vložiti toliko časa. Kar pa seveda ne drži. Kajti 10.000 ur vas bo pripeljalo do mojstrstva, ki pa je nekaj povsem drugega; to je več kot zelo dobro obvladanje nečesa, kar je seveda več od dobrega obvladanja nečesa in to je seveda več od osnovnega, uporabnega znanja o nečemu. Še enkrat, 10.000 ur je za vrhunskost. Za veliko večino opravil pa mi vrhunskosti ne potrebujemo. Še zdaleč ne. Za to, da se neko stvar naučimo tako, da lahko z njo čisto praktično funkcioniramo, da torej osvojimo uporabno vrednost nečesa, potrebujemo bistveno manj časa. Nek drug avtor, John Kaufman, ta je iz Amerike, celo trdi, da je 20 ur intenzivnega učenja čisto dovolj. Pa tudi krivulja znanja poteka tako, da se strmo vzpenja na samem začetku, kasneje pa vedno manj. V čisto prvi fazi leži premik od tega, da nečesa ne znamo v to, da znamo. Kasneje pa to le še izboljšujemo, izpopolnjujemo in nadgrajujemo. Če niste še nikdar stali na drsalkah, najverjetneje ne znate drsati. V zelo kratkem času se naučite stati na njih, se nekoliko pognati (z roko varno na ograji, se razume), potem počasi še premikati naprej, narediti prve korake, ki bodo potem nekoliko daljši in daljši in tako naprej. Še 9.999 ur intenzivnega treninga in boste dobri za olimpijske igre.

Za delati družbo vašemu otroku na drsališču novoletnega sejma pa bistveno prej.

Še enkrat; 20 ur intenzivnega učenja nam ne da mojstrstva. Omogoči pa nam, da neko znanje ali spretnost lahko praktično uporabljamo. Da nam dejansko koristi.

Če potujem v tuje dežele, ne potrebujem poznavanje tamkajšnjega jezika na nivoju, kot ga obvladajo eksperti (ali v tem primeru domačini). Tudi s precej manj se lahko čisto dovolj dobro sporazumevam z njimi. Omenjeni Kaufman je celo ugotovil, da lahko zgolj s štirimi prijemi na kitari igram čisto vse pesmi zadnjih 50 let. Morda ne tako perfektno, a se z nekoliko improvizacije da tudi to. Na nekem TED govoru je to tudi čisto praktično prikazal. Na kateremkoli področju pravzaprav, naj bi bilo teh 20 ur čisto dovolj, da imamo od naučenega praktično korist.

Seveda pa teh 20 ur ne gre razumeti kot neke linearne časovne premice, po kateri bi se na primer danes ob 22.00 nekaj začel učiti in to znal že do jutrišnjega dne ob 18.00. Kje pa! Gre za skupni čas, ki ga moram efektivno uporabiti. Če je to dve uri na dan, deset dni, morata ti dve uri biti namenjeni dejanskemu, efektivnemu učenju. Torej ne dve uri, ki ju posvetim nečemu tako, da si v tem času pripravljam pripomočke, iščem ustrezno literaturo in podobno, ali pa brskam po internetu, odgovorim na kak klic ali kaj takega. Vse te moteče dejavnike je potrebno izključiti, vse je potrebno pripraviti, šele potem, ko sem 100% pri stvari, lahko zaženem štoparico. O tem času govorimo.

Vse skupaj pa lahko izboljšam tako, da že vnaprej preučim to, kar bi se rad naučil. Obstajajo neki temelji vsake veščine, vsakega znanja. Kakšni so ti temelji, kaj je tisto, na čemu stoji celotno znanje, celotna veščina, ki jo želim osvojiti? Jih lahko izločim, jih lahko opredelim? Kaj je tisto najmanjše nujno poznavanje materije, na kateri temelji vse skupaj? Štirje prijemi na kitari? Ravnotežje na drsalkah? Najbolj uporabne fraze tujega jezika? Kaj drugega? To so vprašanja, s katerimi začnem preučevati nekaj, kar se bom šele naučil. Od tu začnem. Ko vse to osvojim, ko si na vsa ta vprašanja odgovorim, sem pripravljen na teh 20 ur iz naslova te objave…

In zakaj je to sploh pomembno? Zato ker se ljudje ne spravijo k učenju ali spoznavanju nečesa novega zgolj zato, ker so prepričani, da je proces učenja tako dolg in naporen. Da se nečesa novega tako ali tako ne morejo naučiti, saj vendar nimajo na voljo toliko časa.

Škoda. Ker teh 20 ur pa se že da najti. V vsakem, še tako napornem življenju….

In življenje je resnično lahko tako bogato…

***

Opomba: ta zapis je bil objavljen na portalu svetloba.si maja 2020