Kaj me je naučil Niki Lauda

Seveda tega naslova ne gre jemati dobesedno. Gospoda z rdečo čepico nikdar nisem osebno spoznal, zato tudi ni mogel biti moj učitelj. V tem konvencionalnem smislu. Seveda. Me pa njegova osebna zgodba spremlja že od ranega. In od nje sem se naučil nekaj pomembnih stvari…

***

Odraščal sem v Mariboru. Od tod do Gradca je slabih 50 kilometrov, zato ni presenetljivo, da smo nekoč precej pogosto obiskovali to avstrijsko mesto, bogato založeno z zahodnimi dobrinami, ki jih pri nas še ni bilo. Že takrat pa je te dve štajerski mesti povezovala avtocesta, ki je nekje na polovici poti vodila mimo prelepega posestva na strmem travniku nad cesto. Na sredini je bila bela hiša, pred njo pa velik vrt, skoraj kot nekakšen mestni park. Skozi njega so potekale bele stezice, okoli njih pa obdelane gredice. Vse skupaj je bilo videti luksuzno, a je bilo hkrati tudi nekako posebno; taka hiša s tako prestižno okolico bi morala imeti veliko boljši razgled, kot pa na nabito polno avtocesto, ne? Nekaj torej ni bilo v redu. Le kdo bi si lahko želel lahko tak razgled? Pa ne samo razgled, tudi hrup, ki v to okolje paše. Kdo torej?

Odgovor je lahko bil samo en: Niki Lauda!

Nihče ne ve, kako je prišlo do tega, ampak v osemdesetih je na Štajerskem veljalo prepričanje, da v tisti hiši živi sam Niki Lauda. Resnični, pravi Niki Lauda. In seveda, kadarkoli smo potovali proti Avstriji, je bila že samo ta zgodba povod za eno tako posebno vznemirjenje. Kaj če nam uspe in ga tokrat resnično vidimo? Kako prima bi bilo to! In vse je bilo v hipu drugače. Lažje. Tudi za otroke, ki se jim potovanja sicer upirajo. A možnost, da bodo morda videli samega Nikija Laudo je bila dovolj mamljiva, da se je splačalo poskusiti. In za nekaj časa potešiti kljubovanje.

Tudi jaz sem na tistem odseku vedno bolščal skozi šipo in upal, da ga zagledam. Seveda ga nisem. Seveda ga ni nihče. Pa smo ga kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) posvojili. Postal je naš. Podobno kot Ingemar Stenmark. Za njega smo navijali, o njemu smo govorili in se na nek čuden način počutili povezanega z njim.

Še danes lahko na Štajerskem vprašate po tej zgodbi, z veseljem vam jo opišejo.

Tako sem torej spoznal tega izjemnega šampiona. V teku let pa sem se od njega naučil tole;

Včasih se je treba znajti. Tudi lagati, če ne gre drugače. V času ko je vozil za Ferrari, se je skregal s samim vrhovnim božanstvom – Enzom. Ta mu je preklical pogodbo in to je prišlo takoj v medije. Zato ni presenetljivo, da ga naslednji dan italijanski pilot ni hotel odpeljati domov. Vsa zaprosila bi bila odveč, za Italijane je Ferrari preresna stvar, zato se je Lauda raje kot za ponižno moledovanje odločil za ukano. Pilotu je povedal, da je res prekinil pogodbo z Ferrarijem, a to le zato, da bo lahko vozil za Alfo Romeo. Ko je pilot to slišal, ni bilo nobene težave več. Z veseljem ga je odpeljal do želene destinacije.   

Uspeh je na drugi strani zone udobja. To večkrat slišimo, še posebej v zadnjem času. Kaj pa to pravzaprav pomeni? To, da v življenju venomer počnemo le tiste stvari, ki so varne, preverjene, zanesljive. In pri katerih se počutimo dobro, ljubljeno in sprejeto. Zato se starši odrekajo svojim željam, da ustrežejo otrokom, zato se otroci odrekajo svojim sanjam, da zadovoljijo starše in tako naprej. Ker razočarati ljubljeno osebo je pač nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ne? Da do tega ne pride, pa so ljudje pripravljeni storiti marsikaj, tudi odreči se svojim sanjam. Lauda tega ni sprejel. Zbral je pogum in se postavil očetu po robu. Zavrnil je družinsko tradicijo in se posvetil dirkanju. Nakopal si je očetov srd in izobčenje iz družine. A vendar je to sprejel. Šel mimo tega. Svojim sanjam naproti.    

Treba je iti v akcijo. Ne pa čakati na čudež. Lauda je bil že na začetku kariere dober dirkač. Nobenega dvoma o tem. A to je bilo še na stotine drugih. Takih z boljšimi poznanstvi in predvsem sponzorji. Če bi Lauda samo čakal, da z neba sama pade ponudba za nastop v kakem resnem moštvu, se to nikdar ne bi zgodilo. In potem zagotovo nikdar ne bi dosegel svojih sanj in postal svetovni prvak. Namesto tega je šel v akcijo. Dvignil je vse družinske prihranke in si kupil, ja prav ste prebral – kupil sedež v vrhunskem moštvu. Šele tako se je lahko začela njegova resna avantura v svetu avto moto športa (to ste lahko videli v filmu Rush). Ja, treba je iti v akcijo. Lahko smo še tako dobri, pridni in ponižni, a če ne bomo opozorili nase in nekaj storili, lahko vse življenje prebijemo v sivini. In na stara leta obžalujemo vse zamujene priložnosti.

Jebeš politično korektnost. S politično korektnostjo je podobno kot s spolnimi kvotami. Brez dvoma gre za ideje, vredne vsega spoštovanja. Ranljive skupine je nekako treba zaščititi, seveda. Težava nastane, ko  jih ljudje zlorabljajo. Za svoje lastne interese. In se za vsemi temi plemenitimi koncepti le skrivajo. Kot v vsakem drugem športu, je tudi v Formuli ena dovolj hinavstva in pretvarjanj. Ni pa jih dosti takih, ki bi to na glas povedali. Lauda je bil. Če se mu je zdelo, da so sodobni dirkači preveč pomehkuženi, je to rekel. Ko je ocenil, da so bolidi tehnološko že tako dovršeni, da bi jih lahko vozili tudi opice, je rekel tudi to. Ker je to bilo treba. Ker je res. In ker je le tako lahko sprožil debate in polemike, ki so na koncu pripeljale do prav istih zaključkov.

Ta zgodba se na tak način ne bo končala! Čisto vsak trenutek imamo možnost stisniti pesti in zakleti, da se ta zgodba tako ne bo končala. Tudi če smo na tleh. Ko nam je najhuje. Kajti dokler se borimo, zgodbe ni konec. In pika. Lauda je nekaj minut gorel pri živem telesu. Si lahko predstavljamo te bolečine? Kaj se dogaja s telesom? Z notranjimi organi? Zakaj ni umrl? Ne vemo. Po moje se je odločil, da še ni čas za odhod. Po moje je pokazal Matildi sredinca. Še več, čez nekaj tednov je bil nazaj na pisti. A je treba kaj dodati?

Zmigaj se. Ponovne priložnosti ne bo! To sem se moral naučiti na grd način. Žal. Pred leti je telefonski operater Simobil organiziral predavanje tega legendarnega Avstrijca pri nas. Vse življenje sem ga želel spoznati, zato je to bila res prava priložnost. A na ta dogodek nisem šel. S prijatelji smo se sicer pogovarjali, da gremo, a ker nekomu ni ustrezal temin, ni šel še drugi, potem tretji in tako naprej. Da bomo šli drugič, ko spet pride, smo si pravili.  In sedaj vemo, da tega dne ne bomo dočakali. Jezen sem nase; le zakaj takrat nisem šel? Samo do Brnika bi bilo treba skočiti… Zamujena priložost, katera se ne bo vrila. Včasih pregovori resnično držijo.

In tu je konec mojega zapisa.

Še to; na steni imam koledar s podobami šampionov. Za maj 2019 je to ravno Niki Lauda…

Peterson in jaz

Te dni je spet modno brati Petersona. Še posebej po zadnji debati z Žižkom (in vseh, ki so tej sledile). O stališčih kontroverznega Kanadčana bi lahko debatirali ure in ure, se delili na njegove privržence in nasprotnike in počeli vse, kar sodi k takim debatam. A to ni namen tega zapisa. Tukaj želimo izpostaviti nekaj drugega. Rdečo nit njegovih nasvetov.

***

Kot ugotavlja dr. Žiga Turk v spremni besedi slovenske izdaje njegovih 12 pravil za življenje, je to nič manj kot ugotovitev, da se je treba samozavestno postaviti zase in stvari vzeti v svoje roke. Le tako lahko spravimo v red svoje življenje. Da je torej treba nekaj storiti. In ne čakati, da drugi to storijo za nas. Ali pa za vse slabo v življenju kriviti vse druge.

Ne, sami moramo v akcijo. In se premakniti. To je njegovo glavno sporočilo. In to je natanko to, o čemer piše tudi Učbenik uspeha.

Seveda, saj je, kot ugotavljajo tudi drugi avtorji, življenje le 10% tega, kar se nam zgodi in 90% tega, kako na to odreagiramo, Peterson pa nam to ponazori s čisto konkretnimi (in morda nekoliko brutalnimi – pač čisto po njegovo) primeri.

Recimo; če grem kot suhljat mulc po plaži z dekletom pod roko, do mene pa pristopi mišičast nasilnež in me pred njo poniža, imam dve možnosti. Lahko se nekam zavlečem in objokujem ta dogodek (in ga vedno znova in znova podoživljam in travmiram in ostanem mevža vse življenje). Lahko pa si kupim uteži, začnem trenirati in dobim mišice tudi jaz. In potem tistemu lumpu pokažem, kar mu gre (ali pa storim karkoli drugega, da me ta dogodek iz otroštva ne bo več moril). To je to. Saj vendar imam izbiro; lahko sem žrtev stvari, ki se mi pripetijo, lahko pa se po njih poberem in udarim nazaj. Isti dogodek, dva razultata; a.) mulc s travmami za vse življenje ali pa b.) mulc ki je dobil po nosu, a je zaradi tega storil to in to (karkoli pač to je) in prav zaradi tega dogodka zrasel.

Sami imamo izbiro. Vedno!

Njegov drugi primer iz 12 pravil je še bolj nazoren; ko je orkan Katrina zadel New Orleans in je mesto potonilo pod valovi, je bila to naravna katastrofa? Nizozemci pripravljajo svoje nasipe za najhujša neurja desettisočletja. Če bi v New Orleansu sledili njihovemu zgledu, se tragedija ne bi zgodila. Pa ne, da niso vedeli. Protipoplavni zakon iz leta 1965 je terjal izboljšanje sistema nasipov, ki so držali jezero Pontchartrain. Sistem naj bi dokončali do leta 1978. Toda štirideset let pozneje je bilo opravljenih samo 60 odstotkov del. Namerna slepota in korupcija sta potopili mesto.
Orkan je dejanje boga. Toda nepripravljenost nanj, ko se dobro ve, da se je nujno treba pripraviti – to pa je greh…


In tako naprej… Ponovno imamo dogodke, na katere ne moremo vplivati. Ki se nam zgodijo sami. Peterson jim v tem primeru pravi kar dejanje boga. Lahko pa jim rečemo tudi usoda, muhasto življenje, smola, karkoli onkraj naše zmožnosti vpliva. Tu ne moremo nič. Tu smo nemočni. Kar pa lahko storimo (in to je edino, kar lahko storimo), je naša reakcija, naš odgovor na tisto stvar, ki nas doleti. Po tem ko se že zgodi (mulc na plaži), ali pa še preden se zgodi (kot v neworleanskem primeru).

To je to. O tem govorimo. Lahko smo žrtev in vztrajamo v vlogi žrtve (leta in leta, morda celo vse življenje), lahko pa rečemo hudiča, to je bilo pa res grozno, ampak ta zgodba se tako ne bo končala! In potem gremo v akcijo.

Kot pravi Rocky Balboa svojemu sinu, sploh ne gre za to, kako močno lahko udariš, ampak koliko močne udarce lahko preneseš in greš kljub temu dalje. Samo za to gre. Da se nehaš imeti za žrtev. Zakaj nam je tako všeč trilogija (no ja, ni več trilogija, ampak ko je pisal Stieg Larsson je to še bila trilogija) o dekletu z zmajskim tatujem? Ravno zaradi tega. Ubogo Lisbeth Salander življenje grdo premetava, dekle doživlja krivice na vsakem koraku; od skrbnikov, države, policije, kriminalcev, praktično od vseh. In kaj stori? Poklekne, se zjoče in smili sama sebi? Hell no! Vžge nazaj. Vsakič. Vedno znova in znova!

Samo za to gre. To je naše življenje. Naš svet. In mi moramo voziti skozi njega, tudi če nas doletijo grde stvari (sicer pa… kdo pa pravi, da bi se nam v življenu morale dogajati same lepe stvari?).

Pa če se na koncu vrnemo k omenjenim 12 pravilom. Takole Kanadčan pravi o svetu; … svet je še vedno tukaj, z vsemi svojimi strukturami in omejitvami. Ko se pomikate z njim, bodisi sodeluje, bodisi nasprotuje. Vendar lahko plešete z njim, če je vaš cilj plesati – in morda lahko celo vodite ta ples, če premorete dovolj sposobnosti in elegance. To ni teologija. To ni misticizem. To je empirično znanje. Ničesar čarobnega ni pri tem – oziroma ničesar bolj od že zdaj prisotne čarobnosti zavedanja…

Hm, morda pa je tudi Peterson bral Učbenik uspeha?


Jesus he knows me

V devetdesetih letih je bil zelo popularen napev Jesus he knows me glasbene skupine Genesis. Uperjen je bil zoper pridigarje s televizije, ki ljudem obljubljajo sedež v raju (ki pa žal ne bo dosegljiv, če ne bodo vsaj malo finančno prispevali). Nič hudega sluteči gledalec mora torej le položiti roke na ekran in že bo lahko začutil božjo energijo. Čisto pravo božjo moč. Ko je bo prejel dovolj, pa naj le še nakaže nekaj denarja na izpisano telefonsko številko in vse bo lepo in prav.

***

Nam se je takrat vse to zdelo smešno, česa takega pač nismo poznali. Zato sem ob vsakem obisku Združenih držav vsaj nekaj časa posvetil spremljanju tovrstnih televizijskih kanalov. Čeprav sam nikoli nisem bil vernik, sem občudoval moč in gorečo vero teh pridigarjev, ki so v nabito polnih dvoranah oznanjali božjo besedo. Če bi na sebi imeli duhovniška oblačila, bi bilo drugače. Manj eksotično, manj zanimivo. Tako pa je vse skupaj videti kot en zelo zanimiv spektakel. Moderno okolje, uporaba svetlobnih učinkov in velikih ekranov v ozadju, glasbena spremljava, na odru pa zvezdniki. In ti so vešči javnega nastopanja. In govorijo tako enostavno, jasno in povsem razumljivo, da se dotaknejo srca in misli prav slehernega obiskovalca. Meni je ostala v spominu naslednja pripoved…

Ko preučujemo življenja in dela naših biblijskih junakov, kaj zlahka opazimo, da pravzaprav nihče izmed njih ni bil popoln. Prav vsakdo je imel kakšno hibo. Noe, rešitelj človeštva, je bil pijanec. David je bil prešuštnik in morilec, Peter pa je nedolžnemu služabniku odsekal desno uho. O Mariji Magdaleni bi bilo škoda izgubljati besed, seznamu velikih oseb s povsem človeškimi slabostmi pa še zdaleč ne bi bilo konca. Na prvi pogled se nam morda zdi, da bi bog lahko izbral boljše ljudi za širjenje svojega sporočila, mar ne? Pa jih ni. Človeške hibe posameznikov ga niso motile, da ne bi govoril preko teh ljudi, saj govori v srca vseh. Ne zanima ga, kakšni so ti ljudje, so popolni ali niso, njegovo sporočilo je za čisto vsakega izmed nas. In sedaj se vprašajte; če so imeli tako veliki ljudje, velikani pravzaprav, o katerih se učimo, če so imeli tako veliki možje in ženske vsi po vrsti čisto navadne človeške slabosti, zakaj jih ne moremo imeti tudi mi? Če niso bili popolni oni, ki so imeli privilegij doumeti vse božje skrivnosti, zakaj bi morali biti popolni mi?

Prav vsakega izmed nas je bog ustvaril z namenom. Kaj bomo počeli v življenju, kaj bo naše poslanstvo, nič ni prepuščeno naključju. Mi pa smo tisti, ki moramo to udejanjiti. Lahko iščemo izgovore (sem prestar, premlad, nimam tega ali onega, imam take ali take slabosti), lahko pa kaj storim iz svojega življenja vsemu temu navkljub. Torej imam dve možnosti; prva je ta, da se ukvarjam s svojimi slabostmi in omejitvami in se torej obtožujem za vse slabo, kar sem storil in vse, česar nisem mogel storiti. Iz dneva v dan. Imam pa še drugo možnost in ta je da si priznam, da sem pač tak kot sem, da nisem popoln (hej, saj tudi vsi biblijski velikani niso bili) in grem naprej. Dokler bom mislil o svojih slabostih in omejitvah, bom brskal po preteklosti. In ta me bo vkopala na mestu, ne bom mogel naprej. Lahko pa si torej rečem tako je, dober sem kljub vsem mojim omejitvam. In zakorakam naprej. Karkoli si bom rekel, tako bo. Pa če bo to dobro ali pa slabo. Vedno bo tako, kot se odločim. Če se torej odločim, da grem naprej, bom šel naprej. Ne glede na vse okoliščine. In pika.

In potem je tu zgodba o nekem dečku, ki je stal na robu kanjona. Razigrani otroci sem in tja radi kričijo, ta ni bil nič drugačen. Čisto brez posebnega razloga zakričal v daljavo Hej ti, ti si cepec! In ko je čez nekaj sekund že želel oditi, je zaslišal Hej ti, ti si cepec! Seveda mu ni bilo jasno, kaj se je pravkar zgodilo, je pa bilo zabavno. Zato je še enkrat zakričal Hej ti tam, ti si luzer! Iz tebe ne bo nič! Ponovno je prejel odgovor, enak svojemu vzkliku. Še nekaj krat je tako zakričal, nato pa stekel po očeta. Poglej oče, mu pove in opiše, kaj se je pravkar zgodilo. Oče odgovori: »Sin moj, to je odmev. Poglej tole…«, reče in zakriči Hej ti, ti si velik. Si pravi junak. Imaš vse kar potrebuješ, da boš uspešen! Rasturaš! Bravo! Z nasmeškom na obrazu oba prejmeta odgovor. Hej ti, ti si velik. Si pravi junak. Imaš vse kar potrebuješ, da boš uspešen! Rasturaš! Bravo! jima govori skrivnostni glas. »Vidiš sin,« reče oče, »kar daješ, to boš prejemal. Vedno. Nikoli ne pozabi tega. Le od nas samih je odvisno, kaj bomo prejemali. In to je to, kar bom dajali«.

Po oglasih pa je govorec z nazaj počesanimi lasmi, bleščeče belimi nasmehom in dobro ukrojeno elegantno obleko (čez mnoga leta sem izvedel, da gre za nekega Joela Osteena) svoj nastop zaključil še z zgodbo o kitajski cesarici. Ta je vsak dan odšla do potoka po vodo. Imela pa je dve vedri, eno je bilo popolno, drugo pa počeno. Zato se je vedno vrnila z enim vedrom polnim vode in drugim, kjer je bilo vode le do polovice. In vedri sta se med seboj pogovarjali. Tisto popolno vedro je drugo seveda zasmehovalo in žalilo. Saj je vendar tako popolno, v primerjavi s to spako tukaj zraven, mar ne? Čez nekaj časa je cesarica opazila žalostno vedro in jo povprašala o tem. Počeno vedro ji je odgovorilo, da se počuti zavrženo in zanič zaradi svoje nepopolnosti, cesarica pa ji je poklonila prijazen nasmešek. »Nič zato, si videla te lepe cvetice, vse dol do potoka? Zrastle so zaradi tebe. Ko sem se vračala in te vedno držala na tej strani, si ti puščala vodo in s tem zalivala cvetlice. Brez tebe njih ne bi bilo. Draga moja, brez tvoje nepopolnosti teh lepih cvetic ne bi bilo«…

In kljub temu, dragi gledalci, kljub temu da nismo popolni, lahko dosežemo velike stvari v življenju, nikoli ne pozabite tega. Tudi v trenutkih ko ste zaradi svojih slabosti na tleh, ko se zaradi svojih napak in svojih dejanj počutite tako nemočne in zavržene, naj vas vodi ta misel. Vedno lahko dosežete velike stvari, vedno. Tudi če niste popolni, tudi če nimate vsega... To so bili še njegovi zadnji stavki, jaz pa sem premleval slišano. In z globoko zamišljenim izrazom na obrazu počasi prikimaval slišanemu.  Nikoli nisem hodil v cerkev in nisem religiozen človek, a česa lepšega in bolj navdihujočega že lep čas nisem slišal…

——–

Več o zakonu privlačnosti in kako vam ta lahko pomaga na vaši poti do uspeha, pa v prihajajoči knjigi UČBENIK USPEHA

Zakaj odličnjaki niso glavni

Ste se kdaj vprašali, zakaj odličnjaki iz šole niso tisti, ki najbolj uspejo v življenju? Ne, resnično med najuspešnejšimi posamezniki praviloma ni takih, ki so blesteli v šoli. Kar razglejte se malo naokoli. Ozrite se po vaši okolici. Ljudi, ki jih poznate. Ali pa tiste ki ne poznate osebno, le njihove zgodbe so občudovanja vredne. Koliko izmed njih je bilo v šoli nadpovprečno pametnih, nadarjenih ali odlično ocenjenih? Bolj malo. Zakaj nekateri preprosto uspejo in si ustvarijo materialna bogastva, uspešne kariere in ljubeča okolja, medtem ko se morajo drugi zadovoljiti le z drobtinami z mize? Pri čemer imajo oboji natanko ista formalna znanja. V čem je torej trik? Ali je kaj narobe z našim izobraževalnim sistemom? Mar vsa tako pridobljena znanja preprosto niso prava? Ali so to sploh prava vprašanja?

***

Odgovor na to je tako preprost kot so lahko vsi odgovori, vendar le če zastavite prava vprašanja. No, pa se vrnimo v šolo. Kaj ste morali početi v šoli? Zbirati in zapomniti ste si morali dejstva. Podatke. Več kot ste si jih lahko zapomnili, boljši ste bili. Niso pa bili vsi navdušeni nad tem. Tistim ki jim v šoli ni šlo, se to pač ni dalo. Ali pa se jim ni zdelo dovolj zanimivo. Morda jim podatki niso bili predstavljeni na tak način, da bi jim bilo. Obstaja pa celo možnost, da njihova sposobnost pomnjenja ni bila tolikšna, kot se je od njih pričakovalo. Karkoli pač. Ampak to ne pomeni, da so neumni. Še zdaleč ne.

Skrivnost tiči nekje drugje. Naš izobraževalni sistem (pa s tem ne mislim samo našega, slovenskega) je naravnan tako, da zahteva angažiranje leve polovice možganov in to v pasivni obliki. Zapomniti si je treba neskončno število dejstev, podatkov, lekcij, imen, krajev, dogodkov, elementov in tako dalje in tako dalje. Ad infinitum. Takšno angažiranje pa ne vodi v razvoj sposobnosti in spretnosti šolarja, ampak  mu le napolni glavo. In seveda, tam ostane le kratek čas, nato pa se razblini. Kot da ga nikdar ni bilo. Zato ni čudno, da imamo toliko visoko izobraženih ljudi brez službe ali s slabimi službami. Kaj jim pomaga vso formalno pridobljeno znanje, če pa ne vedo, kako ga uporabiti? Vse življenje so se samo učili in naredili točno to, kar se je od njih pričakovalo. Kot vojak, ki mora le izpolniti zadani ukaz. Kaj pa sedaj, ko jasnih ukazov ni več?

Desna polovica možganov pa je tista ki ustvarja, povezuje, razmišlja. Tu je vsa domišljija doma, tu se iskrijo iskrice. Od tu prihajajo vse nore ideje in drznosti. A za ustvarjalnosti v šoli pač ni prostora, racionalno razmišljanje in faktografsko kopičenje znanja sta edina, ki štejeta. Spomnite se le primerov, ko ste se neko snov morali naučiti na pamet in to primerjajte s tisto, katero ste lahko opisali s svojimi besedami. Katero ste bolj razumeli, katero ste si dalj časa zapomnili? Verjetno tisto, pri kateri ste lahko bili ustvarjalni, mar ne? Kljub temu pa šole še vedno spodbujajo le (začasno) skladiščenje znanj, ne pa ustvarjanje znanj. Med skladiščenjem in ustvarjanjem znanj (ali pa bilo česa drugega) pa je velika razlika. In tu se skriva srž problema.

Zato se odličnjaki v življenju največkrat preprosto ne znajdejo. Ker nikoli niso rabili biti ustvarjalni. Dovolj je bilo, da so se naučili vse, kar se je od njih zahtevalo. Točno to, kar se je od njih zahtevalo. Zato svoje desne polovice možganov nikoli niso tako dobro natrenirali (v primerjavi z njihovimi slabše ocenjenimi sošolci, ki pa so morali biti ravno zato bistveno bolj kreativni in iznajdljivi).

Pravzaprav je sploh ne znajo uporabljati. Običajno dobijo neko povprečno službo, praviloma zaradi svojih kvalifikacij (preteklost), ne pa zaradi goreče želje po uspehu (prihodnost). Pridno ubogajo vse nasvete svojih nadrejenih in delujejo natančno v skladu z vsemi obstoječimi praksami v podjetju. Ponovno se v njih vzbudi nekoč tako domača želja po ugajanju –  da dobijo pohvalo in ne naredijo nobene napake je edino kar šteje (tega so pač navajeni, to jim je doslej največ prinašalo).

Kar  pa ni vedno najbolje. Včasih pa se današnjih problemov ne da rešiti z včerajšnjimi rešitvami. Morda so te delovale za koga drugega, v drugem času, ob drugih okoliščinah. Ne pa danes. Včasih preprosto tudi vse osvojeno znanje in nabrane izkušnje niso dovolj. Sicer pa; kaj pa je pravzaprav znanje? Prihaja iz preteklosti, zato je varno, to je res. Vendar je tudi passe. Vsebuje element preteklosti. Saj po svoji naravi tudi je neko vedenje o nečem, kar se je že zgodilo. Zato je v samem nasprotju z originalnostjo. Drži? In kaj so izkušnje? Ponovno nekaj, kar kuka iz preteklosti; rešitve na stare situacije in stare probleme. Ki pa so najverjetneje drugačni od današnjih. In vseh tistih, ki bodo sledili. Po prvi svetovni vojni so vse evropske države hitele kopati obrambne jarke in dolge linije, saj so bile prepričane, da bo naslednja vojna ponovno pozicijska. Temu je bila prilagojena vsa vojaška strategija tistega časa. In konkretna doktrina bojevanja tudi. Zato je tako klavrno propadla ob prvem stiku z nemškim vojaškim strojem, ki se s svojo bliskovito vojno niti za trenutek ni pomudil pri pozicijskem bojevanju… Lahko pa se premaknemo tudi v naš čas. Desetega septembra 2001 smo mislili, da vemo vse o mednarodnem terorizmu. Kdo so teroristi, od kod prihajajo, kako nas lahko prizadenejo. Naslednji dan smo videli, da pravzaprav nismo imeli pojma.

Bolj kot smo torej prepričani, da nekaj vemo, bolj nas udari spoznanje o tem, kako zelo se pravzaprav motimo. Ali pa kot gre moj najljubši ugovor zoper učenje iz izkušenj; zamislimo si purana, za katerega skrbi človek. Vsak dan mu da zavetje in hrano in dela lepo z njim. Kaj si ta puran misli o človeku? Kakšne izkušnje ima z njim? Same najboljše. Zato je vsak dan vedno bolj in bolj prepričan, da je človek dober in da se mu zato ne more zgoditi nič slabega. Saj se mu tudi doslej ni, mar ne? Njegova neposredna izkušnja je namreč nadvse pozitivna. Vse do dne, ko ga pošljejo v klavnico…  (kot smo videli, nas izkušnje lahko zapeljejo v napačne odločitve. Le vprašajte tistega purana. Ups, prepozno. Tako kot je znanje v nasprotju z originalnostjo, so izkušnje v svojem bistvu nasprotje od kreativnosti. Tisti ki je zelo izkušen običajno ni kaj posebej kreativen, se vam ne zdi?)

Čeprav smo ta zapis začeli s šolo in odličnjaki, naj ga zaključimo s spodbudno ugotovitvijo, da kljub vsemu vse še zdaleč ni zapravljeno. Pa če ste odličnjak ali pa ne, še vedno lahko osvojite nova znanja ali se priučite novih veščin. Imate še vse svoje življenje časa. Nekatere vam lahko olajšajo življenje, z drugimi kaj zaslužite, s tretjimi pa le naredite nekaj zase (karkoli).

Zavedajte pa se, da vaši možgani omogočajo bistveno več, kot si vi mislite. Le omogočiti jim morate, da sami ustvarijo potrebno znanje

Izbira je vaša

Če ste prepričani, da je svet slab in ljudje hudobni, to pa je tudi razlog, da vi v takem svetu ne morete uspeti, imate seveda prav. Svet JE slab in ljudje SO hudobni. In vi ne boste uspeli. Pika.

***

Če ste prepričani, da je svet tak kot pač je in ljudje pač takšni kot so, vi pa kljub temu lahko uspete, imate seveda prav. In ja, v tem primeru lahko celo uspete.

Izbira je vaša.

Seveda ni nobenega zagotovila, da boste uspeli, če boste v to prepričani. Zagotovo pa ne boste uspeli, če boste prepričani, da ne boste. Še nihče ni.

Smiselno?

O pravljicah in karmi

Nekoč sem misli, da je karma samo za duhovno posvečene. Ne vem, morda je tudi res. Vem pa, da lahko sami vplivamo na svet okoli sebe. In to s kako lahkoto! Pa tudi, da nam podroben pregled ljudskih izročil in svetih knjig vseh verstev in vseh skupin na svetu razkrije obstoj enega in edinega skupnega načela, ki se ga da izraziti s prav preprostimi besedami; to kar daješ, to boš prejemal. Zato premišljeno s tem…

***

Najprej je bila pravljica. In kot vse druge, se je tudi ta začela s kraljestvom, v katerem je vladal kralj, ki pa ni imel tri sinove, ampak le enega. In ta kralj se je od nekdaj boril s kraljem iz sosednjega kraljestva. Ker pa je to kljub vsemu bila zgodbica za otroke, bitke niso bile prav posebej krute; nasprotnika sta si nagajala tako, da sta drug drugemu obstreljevala gozdove. Po cele dneve, tako kot njuni predniki. In predniki pred njimi. Potem pa se pojavi mlad kraljevič, ki se mu obstreljevanje nasprotnega gozda upira, kar pa ni pogodu očetu kralju in njegovemu generalu. Za kazen mu dodelita vlogo prepisovalca sporočil za nasprotnika. A plahemu kraljeviču se upira tudi to, zakaj vse možne žaljivke in posmehovanja sovražniku so vse prej kot prijazna.

Takrat pa spozna prijatelja, ki mu podari čarobni pisalni strojček. Ta ima moč, da vse grde besede spremeni v prijazne, zato kaj kmalu pisma v sosednje kraljestvo niso več sovražna in hudobna, ampak mila in topla. Čeprav jih je kraljevič prepisal točno tako, kot so mu ukazali (le strojček jih je izpisal po svoje). Nasprotni kralj sprva misli, da gre za kakšno ukano ali napako, a ga iskrena pozitivnost in milina napisanega pripravita do tega, da tudi sam pošlje v naše kraljestvo prvo prijazno pismo. Seveda je kralj sprva zgrožen in ne more verjeti svojim očem, a podobno prijazna pisma ne nehajo prihajati. Zato mu kmalu ne preostane drugega, kot da tudi sam nasprotniku napiše nekoliko bolj prijazno pismo (ki ga kraljevič seveda še dodatno obdela), sčasoma pa vse lepša in lepša. Vse do trenutka, ko nihče več ni potreboval čarobnega pisalnega strojčka, saj si kraljestvi med seboj izmenjujeta samo še prijazna in naklonjena sporočila. Seveda napoči mir, kraljevič pa ugotovi, da v sosednjem kraljestvu obstaja tudi prelepa kraljična, zato se z njo poroči in živita srečno so konca svojih dni…

Lepo ne? Še lepše pa je to, da osnovno sporočilo zgodbe ni povsem izmišljeno. S pravimi besedami se resnično da vplivati na okolico. In to s kakšno lahkoto. Če se nekomu prijazno nasmejite, obstaja velika verjetnost, da se bo ta tudi vam. Poglejte ga z grozečim izrazom na obrazu in ugibajte, kaj boste dobili v zameno.

Star ljudski pregovor o tem, da boš žel to, kar boš sejal, seveda ne velja le v dobesednem, poljedelskem smislu. Je le naša variacija najbolj znanega in najbolj univerzalnega zakona vseh časov, skupnega vsem kulturam na planetu. Kar boš dajal navzven, boš tudi prejel. Jaz imam nekaj kar ti potrebuješ, ti pa nekaj, kar bi lahko prišlo prav meni. Dajva si torej pomagati, jaz bom dal tebi in ti meni. Tako lahko preživiva. Če torej daješ, boš prejemal. Če ne daješ, ne boš prejemal. In boš propadel. Enostavno. Tako je bilo od nekdaj. Na katerem koli koncu sveta, v katerem koli času. Zato ni presenetljivo, da nam podroben pregled ljudskih izročil in svetih knjig vseh verstev in vseh skupin na svetu razkrije obstoj enega in edinega skupnega načela, ki se ga da izraziti s prav temi preprostimi besedami; to kar daješ, to boš prejemal. Kralj iz pravljice je (res da nevede) pošiljal prijazna sporočila svojemu nasprotniku, zato je sčasoma tudi ta začel s pisanjem prav takih. Saj na prijazna pisma ni mogoče odgovoriti nikakor drugače…

Povedano drugače; kar boš ti naredil drugim, bodo drugi tebi (torej kar ne bi rad, da drugi naredijo tebi, ne počni drugim). Kar boš dajal navzven, boš tudi prejel. Dobre misli in dobra dejanja se ti bodo povrnile z dobrim, slabe pa s slabim. Če od sebe daješ pozitivno energijo, boš pozitivne stvari prejemal. Če širiš negativnosti in sovraštvo, bo to točno to, kar boš dobil (saj ste vendar že slišali za zakon privlačnosti, mar ne? Kako pa mislite, da deluje? Saj vendar ne  moreš ves čas misliti o tem kakšen revež si in kako ti nič ne gre v življenju, ob temu pa pričakovati bogastvo in uspeh). V prst posadi seme in lepo zalivaj. Dobil boš to, kar si posadil. Nič več in nič manj. Bodi prijazen z drugimi in drugi bodo prijazni s teboj. To je to. Vedno boš dobil to, kar daješ. Če daješ dosti, ni važno česa, boš v izdatnih količinah prejemal. Lahko daješ denar, energijo, ljubezen, lepe misli, karkoli. In vse to boš dobil nazaj. Vesolje ti bo odgovorilo. Morda se ti prvi trenutek zdi, da to ni res in da samo daješ in daješ. Brez skrbi, na dolgi rok se stvari postavijo na svoje mesto. Prejel boš, kar ti gre.

Več daješ, več prejemaš. Če pa ne daješ nič, ne moreš pričakovati ničesar. Le zakaj bi ti nekdo nekaj dal, če mu ti ne daš nič v zameno? Ali bi bilo to pošteno? Od kod pa mislite, da izvira tista ameriška domislica o tem, da zastonj kosilo ne obstaja? Seveda ne obstaja. Čemu le bi prejeli nekaj, če nič ne date? Pa pri tem seveda ne potrebujete denarja, glavno je, da gre za izmenjavo. Za plačilo kosila lahko pomijete tudi posodo v restavraciji ali pa sprehodite lastnikovega psa. Karkoli. Bistvo je, da nekaj storite za to, ker ste dobili kosilo. Slabo desetletje nazaj sem se kar precej potepal po nemirnih kotičkih sveta. Znanec me je prosil, naj mu iz Afganistana prinesem kukri nož, katerega domačini (bojevniki Gurki) tam doli uporabljajo kot zelo vsestransko orodje (ima lastnosti noža, mačete in sekire). Z veseljem sem mu ustregel in enega takega prinesel s seboj v domovino. Na nekem pikniku smo se končno dobili in že sem mu hotel izročiti (podariti) ta nož, ko je drug znanec to opazil in kar naenkrat poskočil in v zadnji sekundi to dramatično preprečil. Povedal je, da po starem srbskem izročilu noža ne smeš podariti. Saj da to prinaša nesrečo. In da če tisti moj zbiratelj noža ta nož resnično želi, mi mora zanj plačati. In ta mi je potem seveda plačal. S prvim kovancem, ki ga je zagrabil v hlačnem žepu (20 ali 50 centov, ne spominjam se več). To pa je bilo kot kaže čisto dovolj. Glavno je, da je zanj plačal. Torej je nekaj dal, da je nekaj drugega dobil. In potem je bilo vse v redu.

Morda ste brali ali pa slišali za banko uslug. Danes sem bogat in močan, imam vpliv in dobro mi gre, zato ti naredim uslugo, za katero me prosiš. Ne rabiš mi plačati za to. Le zapomni si, kaj sem storil zate. Nekega dne bom potrkal na tvoja vrata. Takrat bom jaz tisti, ki te bom potreboval. Šele takrat bom vnovčil to tvojo uslugo, pa če mine deset ali dvajset let od tega. To je tako imenovana banka uslug (tudi Paolo Coelho je v svojih delih pisal o njej). Več uslug boste storili ljudem, več jih boste lahko prejemali. Tako preprosto je to. Ponovno dajajte, da boste lahko prejemali. Če ne boste dajali, ne boste mogli prejemati. Bodite torej dober človek. Naj vam nikoli ne bo težko pomagati pomoči potrebnemu. Nikoli ne veste, kdaj jo boste potrebovali vi. Tisti ki mu pomagate, tega namreč ne bo nikoli pozabil.

Včasih sem mislil, da so stvari kot  karma in univerzalne zakonitosti teme, s katerimi se ukvarjajo nekako bolj poduhovljeni ljudje od mene. Sedaj sem prepričan, da zakon karme deluje ne glede na to, ali vanj verjameš ali ne. Saj vendar vedno znova vidim, da deluje. Na vsakem koraku. Pa ne samo jaz. Večina vodilnih gospodarstvenikov na zahodu (tukaj mi še malo zaostajamo) dejansko podarja izdatne dele svojega premoženja. Podarjajo dobrodelnim organizacijam, lokalnim skupnostim, mladim podjetnikom, otrokom, šolam, komurkoli pač. Pa bi bilo naivno verjeti, da so prav vsi med njimi veliki človekoljubi. Po mojem mnenju niso. Seveda ne. So le praktični. Še predobro se zavedajo preprostega dejstva, da bodo lahko še naprej prejemali, le če bodo dajali. Zato dajejo. In prejemajo. Dokler bodo dajali, bodo prejemali. Za to ni potrebno biti poduhovljen.

Zato dajajte. Vedno dajajte. Bodite darežljivi s tem, kar imate. Četudi nimate denarja na pretek, ga dajajte. Ustvarite si torej občutek, da ga imate toliko, da ga lahko delite. Pa četudi bo šlo v resnici le za kovance po 10 centov, s katerimi boste razveselili berača. Dajte mu jih in začutite občutek dajanja. Za to gre. Pomagajte prijatelju, sodelavcu, šefu. Kar tako, brez razloga, se večkrat nasmehnite vašemu partnerju in ga prijazno poglejte. Dajte mu toplo besedo. Opazujte čudež, ki se bo zgodil kmalu zatem. Včasih so nas učili, da pomagamo starejšim in slabotnim čez cesto. Kaj je narobe s tem? Le storite to. Pomagajte jim. Razdajajte se. Ustvarite občutek obilja. Denarja, ljubezni, pozitivnosti. Obilja, ki ga vi imate toliko, da ga lahko delite. Šele ko boste dosegli zavest o tem da dajete, boste lahko začeli prejemati. In nič prej. In to je dobra novica, verjemite. Postali boste boljši človek, na svet boste gledali z drugačnimi očmi. Svet se bo začel spreminjati, dobesedno videli boste spremembe. In ponosni boste nase, kajti videli boste, da se da. Da se spremeniti svet, le začeti je treba pri sebi. Zakaj bi za vse slabo krivili druge; soseda, partnerja, šefa v službi, učitelje, politike, nerazumevajočo okolico in tako naprej? Kaj pa lahko s tem dosežete? Bolj malo. Če pa začnete s seboj,  pa le glejte in opazujte, kako se svet spreminja pred vašimi očmi…

—————

Več o tem kako s pomočjo univerzalnih zakonov uspeti v življenju, si preberite v prihajajoči knjigi  UČBENIK USPEHA

Čudovito popotovanje

Turkish airlines je najboljša letalska družba na svetu. Pa to ni zapis o tem podjetju, nikakor ne. Kaj šele reklama. Le včasih se nam lahko zgodi, da kake najbolj zanimive ideje in tiste čarobne aha-trenutke doživimo tam, kjer jih ne bi ravno pričakovali. Visoko nad oblaki, denimo. In kako čudovito popotovanje se šele takrat začne…

***

Turški letalski prevoznik že nekaj let velja za enega izmed boljših. Ni težko ugotoviti, zakaj. Nadvse prijazno osebje, zavidljiva flota modernih letal in skoraj kot iz škatlice čista in urejena notranjost so pač nekaj, s čimer se vsi prevozniki ne morejo pohvaliti. K temu dodajte še okusne obroke (ki jih lahko použijete s čisto pravim priborom – in ne tistim plastičnim), bogato izbiro pijač in drugih malenkosti s katerimi si krajšate čas med letom in bo vse jasno. Resnično je lepo in predvsem prijetno leteti z njimi, v tej oceni so si enotni skoraj vsi svetovni popotniki. Tudi moja osebna izkušnja je vedno nadvse pozitivna…

V zadnjem času pa njihove potnike preko televizijskih zaslonov nagovarja tudi dr. Oz. Saj ga poznate, tisti simpatični možakar, ki na preprost način gledalcem v svoji televizijski oddaji opiše delovanje človeškega telesa, zdravil, prehranskih dopolnil in vsega drugega kar ljudi zanima, pa o tem ne upajo vprašati svojega zdravnika. Če torej letite s Turkish Airlines, vas dr. Oz visoko v zraku povabi na fantastično potovanje – v sebe. V svet čudežev, v globine človeškega telesa. Tako nas prijazno poduči, da lahko naša očesa vidijo deset milijonov odtenkov barv. Deset milijonov! Treba je le začeti gledati. Tudi slišimo lahko na tisoče zvokov, vse od 20 pa do 20.000 Hertzov. Naše telo lahko vzdrži okoli 60 stopinj C razpona, naš jezik pa loči med 100.000 različnimi okusi. In nos? Ta lahko loči triljion vonjav (zapis v Wikipediji mi pravi, da je to milijon milijonov). Ha?! Vse to zmore naše telo. Koliko od tega pa resnično izkoristimo? Zato ni čudno, da nas ob koncu posnetka dr. Oz pozove k akciji. Pojdite ven, pravi, in raziskujte. Opazujte, vonjajte, poslušajte, okusite in otipajte svet okoli vas. Razširite svoj svet!

Tukaj dr. Oz konča, pa bi lahko povedal še kaj več. Lahko bi na primer govoril o temu, da tudi naši možgani in ne zgolj telo zmorejo veliko več kot si mislimo. Le razumeti jih je treba. Morda ste že slišali za mit o tem, da uporabljamo le deset odstotkov svojih možganov. Ki seveda ne drži. Popolnoma nobenega dokaza ni za to trditev (tukaj je beseda mit povsem na mestu).  Ni znano, kako je prišlo do take trditve, še najverjetnejša bi lahko bila razlaga, da gre za nekritično povzemanje neke stare raziskave, v kateri so raziskovalci poskusnim živalim odstranjevali košček po košček možganov. Na koncu so ugotovili, da žival navidezno še vedno funkcionira brez težav, kljub temu, da ji odstranili 90 odstotkov možganov. In to je bilo to. Glede na to da se naši možgani le nekoliko razlikujejo od živalskih in glede na to da nihče ni mogel ugotoviti dejanskega stanja zavesti poskusnih živali, lahko močno dvomimo v to trditev.

Kljub temu pa imamo ljudje nekatere dele možganov presenetljivo podobne živalskim. Vsaj dvema vrstama živali, na različnih stopnjah razvoja. Eno ponazarjajo plazilci, drugo pa sesalci. Plazilci svet okoli sebe zaznavajo zelo poenostavljeno. Če vidijo nekaj večjega od sebe, to pomeni nevarnost. Zatorej je treba pred tem zbežati. Nekaj manjšega pomeni plen, torej hrano, nekaj sebi enakega pa dojemajo kot enako vrsto in zatorej godno za razmnoževanje. In to je to. Več kot to ne poznajo in ne potrebujejo. Za razliko od njih, so sesalski možgani sesalcev (pravijo jim tudi limbični) že bolj kompleksni in poznajo čustva. Pri psu vidite njegov naval čustev, ko se vrne gospodar. Veselo maha z repom, skače po njemu in ga liže po obrazu. Vesel je in tega pač nič ne skriva. Ne more skriti. Ravno tako kot ne more skriti jeze. Ko renči na vas. Ali strahu, ko beži pred prežečo nevarnostjo. In vseh vmes. Resda je pes človekov najboljši prijatelj, še zdaleč pa ni edini. Ljudje so uspeli udomačiti na stotine živalskih vrst, tudi najbolj eksotičnih. Ko jim to enkrat uspe, lahko opazujemo čustveno navezanost živali na njenega človeškega gospodarja. Ne le to, živali (sesalci, da ne bo pomote) včasih postanejo prav posesivne in ljubosumne. Brez čustev se to ne bi zgodilo. Zato kači ali kuščarju še malo ni mar do vas.

Čustva so se pri naših sesalskih prednikih razvila s točno določenim razlogom; da povečajo možnost preživetja vrste. Razumemo jih lahko kot neke vrste mehanizme povratnih informacij, ki njihovim lastnikom s pretvorbo najglobljih impulzov in signalov iz plazilskih možganov sporočajo, da je nekaj bodisi dobro (ko začutijo, da nekaj poveča možnost preživetja, v možganih vzbudijo občutek sreče), bodisi slabo (občutek žeje je poziv k akciji, še predno pride do dejanske okvare telesa zaradi dehidriranosti).

Poleg tega limbični možgani predvidevajo tudi življenje v skupnosti. V primeru živali ki živijo v tropu, je to še posebej izrazito; na tak način prepoznajo (začutijo) sebe ali nekoga drugega kot vodjo. In se mu zato podredijo. Kajti od trenutka ko je vsem v tropu jasno, kdo je kdo, ne izgubljajo več energije v medsebojnih spopadih za dokazovanje primata in so kot skupina uspešnejši. To pa pomeni večjo možnostjo preživetja. 

Človek pa ima poleg plazilskih in sesalčjih razvit še dodaten del možganov, znanstveniki jim poenostavljeno pravijo kar racionalni možgani (pa tudi neokorteks). Ti nam omogočajo racionalno sklepanje in so pravzaprav razlog, da sedaj berete ta članek. Pes ga ne more. Kuščar še manj. Zelo preprosto si  vse skupaj lahko predstavljamo tako, da so plazilski in sesalski možgani nekakšen avtopilot (aha!), ki nas na podlagi preteklih izkušenj zelo dobro vodi skozi življenje.

Naši plazilski možgani (vse to imamo v sebi) zelo dobro odreagirajo na potencialno nevarnost, saj je njihova glavna naloga zagotoviti preživetje. To je tisti del naše podzavesti, ki nas reši, kadar smo stisnjeni v kot. Ko odreagiramo v delčku sekunde in je boj ali pobeg edina rešitev. Po drugi strani pa naši limbični možgani zmorejo bistveno več, saj upravljajo naše socialno življenje. Naša čustva, občutki, intuicija prihajajo od tam.

Posebej za ljudi značilni racionalni možgani pa nam dodatno omogočajo, da občasno preklopimo z avtopilota in izberemo katero od alternativnih možnosti. Če nam to uspe. Dostikrat nam ne. Razlog je v zgodovinskem razvoju naših možganov. Ker so se možgani razvijali postopoma, so tudi naši daljni predniki imeli najprej le plazilske možgane (instinkt). V dolgih letih evolucije so se preko njih razvili in razrasli limbični možgani (čustva), preko teh pa še neokorteks (razum). Zato so povezave iz starejšega sistema v novejši, npr., iz limbičnega v neokorteks, nekajkrat močnejše in številčnejše kot povezave v nasprotni smeri. To pa je tudi razlog, da čustva precej bolj vplivajo na naše vedenje, kot pa razum. A tudi čustva se lahko le umaknejo refleksom in instinktom, ki delujejo še hitreje, popolnoma ločeno od naše volje (sedaj veste, kdo je tista nevidna roka, ki vas reši iz življenjsko nevarnih situacij, še predno se tega zavedate; božja previdnost? Seveda, le da s pomočjo plazilskih možganov) .

Pripadniki človeške vrste se torej na dražljaje okoli nas odzivamo na dva načina. Prvi je specifično človeški in poteka tako, da o vsem skupaj najprej racionalno premislimo in se nato povsem zavestno odločimo. Drugi poteka hitreje in nezavedno od nas, s pomočjo intuicije. Na podoben način kot se na dražljaje odzivajo naši živalski predniki. Takrat globoko v sebi le čutimo, da nam je nekaj bolj ali manj privlačno. Če nas kdo vpraša, zakaj smo se tako odločili, mu na to ne znamo odgovoriti, saj nekje globoko v sebi le čutimo, da je nekaj bolje ali slabše za nas. (podobno kot začuti kuščar, ko se mu približuje grozeča senca).

Oba sistema odločanja imata svoje dobre in svoj slabe lastnosti, a to je že druga zgodba…

Skratka, vse to imamo mi na razpolago. Le razumeti moramo. Govorili smo o kemikalijah v telesu; poznate Marca Reklaua? Prijeten možakar, sicer pa avtor več uspešnic s področja osebnostne rasti. Pred nekaj dnevi mi je poslal rezultate študije, ki so popolnoma šokirale raziskovalce. Tudi vas bodo. Raziskovalci s harvardske univerze so namreč ugotovili, da lahko zgolj z zavzemanjem ustreznih drž vplivamo na izločanje hormonov v telesu. Če si predstavljamo, da obstajajo položaji, drže telesa ki jim strokovnjaki pravijo šibki (sključenost, zaprtost, pogled v tla), nasproti njim pa močni (kot superjunak, z nogami razširjenimi v širini ramen, rokami podprtimi v boke, zravnanim telesom, izbočenimi prsmi in povzdignjeno glavo), med njimi ni razlike zgolj v sami drži telesa, ampak predvsem v tem, kaj se dogaja znotraj telesa. Če oseba stoji v močnem položaju le dve minuti, pride do opaznih sprememb v telesni kemiji. Pojavi se 20 odstotno povečanje testosterona (ki vzpodbuja samozavest), ob hkratnem 25 odstotnem padcu kortizola (krivca za stres). Si lahko to predstavljate? V zgolj dveh minutah! V tako kratkem času lahko sami dejansko vplivamo na našo lastno lekarno v možganih! Sami si lahko pripravimo čudodelni koktejl, kot ga potrebujemo. Pred vsakim pomembnih javnim nastopom, zagovorom v službi, pred vsako stresno situacijo se torej le postavite v položaj superjunaka za dve minuti. In opazujte spremembe. Dvignite si raven samozavesti in nepremagljivosti do neba. Naj vam odpihne pokrov. Do neba. In še čez. Nekateri za to potrebujejo kokain. Vi ga ne potrebujete. Vaše telo zmore vse to.

————

Več o tem kaj zmorejo naši možgani in kako vam to lahko koristi pri praktičnem vsakdanjem življenju pa v prihajajoči knjigi UČBENIK USPEHA