O pravljicah in karmi

Nekoč sem misli, da je karma samo za duhovno posvečene. Ne vem, morda je tudi res. Vem pa, da lahko sami vplivamo na svet okoli sebe. In to s kako lahkoto! Pa tudi, da nam podroben pregled ljudskih izročil in svetih knjig vseh verstev in vseh skupin na svetu razkrije obstoj enega in edinega skupnega načela, ki se ga da izraziti s prav preprostimi besedami; to kar daješ, to boš prejemal. Zato premišljeno s tem…

***

Najprej je bila pravljica. In kot vse druge, se je tudi ta začela s kraljestvom, v katerem je vladal kralj, ki pa ni imel tri sinove, ampak le enega. In ta kralj se je od nekdaj boril s kraljem iz sosednjega kraljestva. Ker pa je to kljub vsemu bila zgodbica za otroke, bitke niso bile prav posebej krute; nasprotnika sta si nagajala tako, da sta drug drugemu obstreljevala gozdove. Po cele dneve, tako kot njuni predniki. In predniki pred njimi. Potem pa se pojavi mlad kraljevič, ki se mu obstreljevanje nasprotnega gozda upira, kar pa ni pogodu očetu kralju in njegovemu generalu. Za kazen mu dodelita vlogo prepisovalca sporočil za nasprotnika. A plahemu kraljeviču se upira tudi to, zakaj vse možne žaljivke in posmehovanja sovražniku so vse prej kot prijazna.

Takrat pa spozna prijatelja, ki mu podari čarobni pisalni strojček. Ta ima moč, da vse grde besede spremeni v prijazne, zato kaj kmalu pisma v sosednje kraljestvo niso več sovražna in hudobna, ampak mila in topla. Čeprav jih je kraljevič prepisal točno tako, kot so mu ukazali (le strojček jih je izpisal po svoje). Nasprotni kralj sprva misli, da gre za kakšno ukano ali napako, a ga iskrena pozitivnost in milina napisanega pripravita do tega, da tudi sam pošlje v naše kraljestvo prvo prijazno pismo. Seveda je kralj sprva zgrožen in ne more verjeti svojim očem, a podobno prijazna pisma ne nehajo prihajati. Zato mu kmalu ne preostane drugega, kot da tudi sam nasprotniku napiše nekoliko bolj prijazno pismo (ki ga kraljevič seveda še dodatno obdela), sčasoma pa vse lepša in lepša. Vse do trenutka, ko nihče več ni potreboval čarobnega pisalnega strojčka, saj si kraljestvi med seboj izmenjujeta samo še prijazna in naklonjena sporočila. Seveda napoči mir, kraljevič pa ugotovi, da v sosednjem kraljestvu obstaja tudi prelepa kraljična, zato se z njo poroči in živita srečno so konca svojih dni…

Lepo ne? Še lepše pa je to, da osnovno sporočilo zgodbe ni povsem izmišljeno. S pravimi besedami se resnično da vplivati na okolico. In to s kakšno lahkoto. Če se nekomu prijazno nasmejite, obstaja velika verjetnost, da se bo ta tudi vam. Poglejte ga z grozečim izrazom na obrazu in ugibajte, kaj boste dobili v zameno.

Star ljudski pregovor o tem, da boš žel to, kar boš sejal, seveda ne velja le v dobesednem, poljedelskem smislu. Je le naša variacija najbolj znanega in najbolj univerzalnega zakona vseh časov, skupnega vsem kulturam na planetu. Kar boš dajal navzven, boš tudi prejel. Jaz imam nekaj kar ti potrebuješ, ti pa nekaj, kar bi lahko prišlo prav meni. Dajva si torej pomagati, jaz bom dal tebi in ti meni. Tako lahko preživiva. Če torej daješ, boš prejemal. Če ne daješ, ne boš prejemal. In boš propadel. Enostavno. Tako je bilo od nekdaj. Na katerem koli koncu sveta, v katerem koli času. Zato ni presenetljivo, da nam podroben pregled ljudskih izročil in svetih knjig vseh verstev in vseh skupin na svetu razkrije obstoj enega in edinega skupnega načela, ki se ga da izraziti s prav temi preprostimi besedami; to kar daješ, to boš prejemal. Kralj iz pravljice je (res da nevede) pošiljal prijazna sporočila svojemu nasprotniku, zato je sčasoma tudi ta začel s pisanjem prav takih. Saj na prijazna pisma ni mogoče odgovoriti nikakor drugače…

Povedano drugače; kar boš ti naredil drugim, bodo drugi tebi (torej kar ne bi rad, da drugi naredijo tebi, ne počni drugim). Kar boš dajal navzven, boš tudi prejel. Dobre misli in dobra dejanja se ti bodo povrnile z dobrim, slabe pa s slabim. Če od sebe daješ pozitivno energijo, boš pozitivne stvari prejemal. Če širiš negativnosti in sovraštvo, bo to točno to, kar boš dobil (saj ste vendar že slišali za zakon privlačnosti, mar ne? Kako pa mislite, da deluje? Saj vendar ne  moreš ves čas misliti o tem kakšen revež si in kako ti nič ne gre v življenju, ob temu pa pričakovati bogastvo in uspeh). V prst posadi seme in lepo zalivaj. Dobil boš to, kar si posadil. Nič več in nič manj. Bodi prijazen z drugimi in drugi bodo prijazni s teboj. To je to. Vedno boš dobil to, kar daješ. Če daješ dosti, ni važno česa, boš v izdatnih količinah prejemal. Lahko daješ denar, energijo, ljubezen, lepe misli, karkoli. In vse to boš dobil nazaj. Vesolje ti bo odgovorilo. Morda se ti prvi trenutek zdi, da to ni res in da samo daješ in daješ. Brez skrbi, na dolgi rok se stvari postavijo na svoje mesto. Prejel boš, kar ti gre.

Več daješ, več prejemaš. Če pa ne daješ nič, ne moreš pričakovati ničesar. Le zakaj bi ti nekdo nekaj dal, če mu ti ne daš nič v zameno? Ali bi bilo to pošteno? Od kod pa mislite, da izvira tista ameriška domislica o tem, da zastonj kosilo ne obstaja? Seveda ne obstaja. Čemu le bi prejeli nekaj, če nič ne date? Pa pri tem seveda ne potrebujete denarja, glavno je, da gre za izmenjavo. Za plačilo kosila lahko pomijete tudi posodo v restavraciji ali pa sprehodite lastnikovega psa. Karkoli. Bistvo je, da nekaj storite za to, ker ste dobili kosilo. Slabo desetletje nazaj sem se kar precej potepal po nemirnih kotičkih sveta. Znanec me je prosil, naj mu iz Afganistana prinesem kukri nož, katerega domačini (bojevniki Gurki) tam doli uporabljajo kot zelo vsestransko orodje (ima lastnosti noža, mačete in sekire). Z veseljem sem mu ustregel in enega takega prinesel s seboj v domovino. Na nekem pikniku smo se končno dobili in že sem mu hotel izročiti (podariti) ta nož, ko je drug znanec to opazil in kar naenkrat poskočil in v zadnji sekundi to dramatično preprečil. Povedal je, da po starem srbskem izročilu noža ne smeš podariti. Saj da to prinaša nesrečo. In da če tisti moj zbiratelj noža ta nož resnično želi, mi mora zanj plačati. In ta mi je potem seveda plačal. S prvim kovancem, ki ga je zagrabil v hlačnem žepu (20 ali 50 centov, ne spominjam se več). To pa je bilo kot kaže čisto dovolj. Glavno je, da je zanj plačal. Torej je nekaj dal, da je nekaj drugega dobil. In potem je bilo vse v redu.

Morda ste brali ali pa slišali za banko uslug. Danes sem bogat in močan, imam vpliv in dobro mi gre, zato ti naredim uslugo, za katero me prosiš. Ne rabiš mi plačati za to. Le zapomni si, kaj sem storil zate. Nekega dne bom potrkal na tvoja vrata. Takrat bom jaz tisti, ki te bom potreboval. Šele takrat bom vnovčil to tvojo uslugo, pa če mine deset ali dvajset let od tega. To je tako imenovana banka uslug (tudi Paolo Coelho je v svojih delih pisal o njej). Več uslug boste storili ljudem, več jih boste lahko prejemali. Tako preprosto je to. Ponovno dajajte, da boste lahko prejemali. Če ne boste dajali, ne boste mogli prejemati. Bodite torej dober človek. Naj vam nikoli ne bo težko pomagati pomoči potrebnemu. Nikoli ne veste, kdaj jo boste potrebovali vi. Tisti ki mu pomagate, tega namreč ne bo nikoli pozabil.

Včasih sem mislil, da so stvari kot  karma in univerzalne zakonitosti teme, s katerimi se ukvarjajo nekako bolj poduhovljeni ljudje od mene. Sedaj sem prepričan, da zakon karme deluje ne glede na to, ali vanj verjameš ali ne. Saj vendar vedno znova vidim, da deluje. Na vsakem koraku. Pa ne samo jaz. Večina vodilnih gospodarstvenikov na zahodu (tukaj mi še malo zaostajamo) dejansko podarja izdatne dele svojega premoženja. Podarjajo dobrodelnim organizacijam, lokalnim skupnostim, mladim podjetnikom, otrokom, šolam, komurkoli pač. Pa bi bilo naivno verjeti, da so prav vsi med njimi veliki človekoljubi. Po mojem mnenju niso. Seveda ne. So le praktični. Še predobro se zavedajo preprostega dejstva, da bodo lahko še naprej prejemali, le če bodo dajali. Zato dajejo. In prejemajo. Dokler bodo dajali, bodo prejemali. Za to ni potrebno biti poduhovljen.

Zato dajajte. Vedno dajajte. Bodite darežljivi s tem, kar imate. Četudi nimate denarja na pretek, ga dajajte. Ustvarite si torej občutek, da ga imate toliko, da ga lahko delite. Pa četudi bo šlo v resnici le za kovance po 10 centov, s katerimi boste razveselili berača. Dajte mu jih in začutite občutek dajanja. Za to gre. Pomagajte prijatelju, sodelavcu, šefu. Kar tako, brez razloga, se večkrat nasmehnite vašemu partnerju in ga prijazno poglejte. Dajte mu toplo besedo. Opazujte čudež, ki se bo zgodil kmalu zatem. Včasih so nas učili, da pomagamo starejšim in slabotnim čez cesto. Kaj je narobe s tem? Le storite to. Pomagajte jim. Razdajajte se. Ustvarite občutek obilja. Denarja, ljubezni, pozitivnosti. Obilja, ki ga vi imate toliko, da ga lahko delite. Šele ko boste dosegli zavest o tem da dajete, boste lahko začeli prejemati. In nič prej. In to je dobra novica, verjemite. Postali boste boljši človek, na svet boste gledali z drugačnimi očmi. Svet se bo začel spreminjati, dobesedno videli boste spremembe. In ponosni boste nase, kajti videli boste, da se da. Da se spremeniti svet, le začeti je treba pri sebi. Zakaj bi za vse slabo krivili druge; soseda, partnerja, šefa v službi, učitelje, politike, nerazumevajočo okolico in tako naprej? Kaj pa lahko s tem dosežete? Bolj malo. Če pa začnete s seboj,  pa le glejte in opazujte, kako se svet spreminja pred vašimi očmi…

—————

Več o tem kako s pomočjo univerzalnih zakonov uspeti v življenju, si preberite v prihajajoči knjigi  UČBENIK USPEHA

Čudovito popotovanje

Turkish airlines je najboljša letalska družba na svetu. Pa to ni zapis o tem podjetju, nikakor ne. Kaj šele reklama. Le včasih se nam lahko zgodi, da kake najbolj zanimive ideje in tiste čarobne aha-trenutke doživimo tam, kjer jih ne bi ravno pričakovali. Visoko nad oblaki, denimo. In kako čudovito popotovanje se šele takrat začne…

***

Turški letalski prevoznik že nekaj let velja za enega izmed boljših. Ni težko ugotoviti, zakaj. Nadvse prijazno osebje, zavidljiva flota modernih letal in skoraj kot iz škatlice čista in urejena notranjost so pač nekaj, s čimer se vsi prevozniki ne morejo pohvaliti. K temu dodajte še okusne obroke (ki jih lahko použijete s čisto pravim priborom – in ne tistim plastičnim), bogato izbiro pijač in drugih malenkosti s katerimi si krajšate čas med letom in bo vse jasno. Resnično je lepo in predvsem prijetno leteti z njimi, v tej oceni so si enotni skoraj vsi svetovni popotniki. Tudi moja osebna izkušnja je vedno nadvse pozitivna…

V zadnjem času pa njihove potnike preko televizijskih zaslonov nagovarja tudi dr. Oz. Saj ga poznate, tisti simpatični možakar, ki na preprost način gledalcem v svoji televizijski oddaji opiše delovanje človeškega telesa, zdravil, prehranskih dopolnil in vsega drugega kar ljudi zanima, pa o tem ne upajo vprašati svojega zdravnika. Če torej letite s Turkish Airlines, vas dr. Oz visoko v zraku povabi na fantastično potovanje – v sebe. V svet čudežev, v globine človeškega telesa. Tako nas prijazno poduči, da lahko naša očesa vidijo deset milijonov odtenkov barv. Deset milijonov! Treba je le začeti gledati. Tudi slišimo lahko na tisoče zvokov, vse od 20 pa do 20.000 Hertzov. Naše telo lahko vzdrži okoli 60 stopinj C razpona, naš jezik pa loči med 100.000 različnimi okusi. In nos? Ta lahko loči triljion vonjav (zapis v Wikipediji mi pravi, da je to milijon milijonov). Ha?! Vse to zmore naše telo. Koliko od tega pa resnično izkoristimo? Zato ni čudno, da nas ob koncu posnetka dr. Oz pozove k akciji. Pojdite ven, pravi, in raziskujte. Opazujte, vonjajte, poslušajte, okusite in otipajte svet okoli vas. Razširite svoj svet!

Tukaj dr. Oz konča, pa bi lahko povedal še kaj več. Lahko bi na primer govoril o temu, da tudi naši možgani in ne zgolj telo zmorejo veliko več kot si mislimo. Le razumeti jih je treba. Morda ste že slišali za mit o tem, da uporabljamo le deset odstotkov svojih možganov. Ki seveda ne drži. Popolnoma nobenega dokaza ni za to trditev (tukaj je beseda mit povsem na mestu).  Ni znano, kako je prišlo do take trditve, še najverjetnejša bi lahko bila razlaga, da gre za nekritično povzemanje neke stare raziskave, v kateri so raziskovalci poskusnim živalim odstranjevali košček po košček možganov. Na koncu so ugotovili, da žival navidezno še vedno funkcionira brez težav, kljub temu, da ji odstranili 90 odstotkov možganov. In to je bilo to. Glede na to da se naši možgani le nekoliko razlikujejo od živalskih in glede na to da nihče ni mogel ugotoviti dejanskega stanja zavesti poskusnih živali, lahko močno dvomimo v to trditev.

Kljub temu pa imamo ljudje nekatere dele možganov presenetljivo podobne živalskim. Vsaj dvema vrstama živali, na različnih stopnjah razvoja. Eno ponazarjajo plazilci, drugo pa sesalci. Plazilci svet okoli sebe zaznavajo zelo poenostavljeno. Če vidijo nekaj večjega od sebe, to pomeni nevarnost. Zatorej je treba pred tem zbežati. Nekaj manjšega pomeni plen, torej hrano, nekaj sebi enakega pa dojemajo kot enako vrsto in zatorej godno za razmnoževanje. In to je to. Več kot to ne poznajo in ne potrebujejo. Za razliko od njih, so sesalski možgani sesalcev (pravijo jim tudi limbični) že bolj kompleksni in poznajo čustva. Pri psu vidite njegov naval čustev, ko se vrne gospodar. Veselo maha z repom, skače po njemu in ga liže po obrazu. Vesel je in tega pač nič ne skriva. Ne more skriti. Ravno tako kot ne more skriti jeze. Ko renči na vas. Ali strahu, ko beži pred prežečo nevarnostjo. In vseh vmes. Resda je pes človekov najboljši prijatelj, še zdaleč pa ni edini. Ljudje so uspeli udomačiti na stotine živalskih vrst, tudi najbolj eksotičnih. Ko jim to enkrat uspe, lahko opazujemo čustveno navezanost živali na njenega človeškega gospodarja. Ne le to, živali (sesalci, da ne bo pomote) včasih postanejo prav posesivne in ljubosumne. Brez čustev se to ne bi zgodilo. Zato kači ali kuščarju še malo ni mar do vas.

Čustva so se pri naših sesalskih prednikih razvila s točno določenim razlogom; da povečajo možnost preživetja vrste. Razumemo jih lahko kot neke vrste mehanizme povratnih informacij, ki njihovim lastnikom s pretvorbo najglobljih impulzov in signalov iz plazilskih možganov sporočajo, da je nekaj bodisi dobro (ko začutijo, da nekaj poveča možnost preživetja, v možganih vzbudijo občutek sreče), bodisi slabo (občutek žeje je poziv k akciji, še predno pride do dejanske okvare telesa zaradi dehidriranosti).

Poleg tega limbični možgani predvidevajo tudi življenje v skupnosti. V primeru živali ki živijo v tropu, je to še posebej izrazito; na tak način prepoznajo (začutijo) sebe ali nekoga drugega kot vodjo. In se mu zato podredijo. Kajti od trenutka ko je vsem v tropu jasno, kdo je kdo, ne izgubljajo več energije v medsebojnih spopadih za dokazovanje primata in so kot skupina uspešnejši. To pa pomeni večjo možnostjo preživetja. 

Človek pa ima poleg plazilskih in sesalčjih razvit še dodaten del možganov, znanstveniki jim poenostavljeno pravijo kar racionalni možgani (pa tudi neokorteks). Ti nam omogočajo racionalno sklepanje in so pravzaprav razlog, da sedaj berete ta članek. Pes ga ne more. Kuščar še manj. Zelo preprosto si  vse skupaj lahko predstavljamo tako, da so plazilski in sesalski možgani nekakšen avtopilot (aha!), ki nas na podlagi preteklih izkušenj zelo dobro vodi skozi življenje.

Naši plazilski možgani (vse to imamo v sebi) zelo dobro odreagirajo na potencialno nevarnost, saj je njihova glavna naloga zagotoviti preživetje. To je tisti del naše podzavesti, ki nas reši, kadar smo stisnjeni v kot. Ko odreagiramo v delčku sekunde in je boj ali pobeg edina rešitev. Po drugi strani pa naši limbični možgani zmorejo bistveno več, saj upravljajo naše socialno življenje. Naša čustva, občutki, intuicija prihajajo od tam.

Posebej za ljudi značilni racionalni možgani pa nam dodatno omogočajo, da občasno preklopimo z avtopilota in izberemo katero od alternativnih možnosti. Če nam to uspe. Dostikrat nam ne. Razlog je v zgodovinskem razvoju naših možganov. Ker so se možgani razvijali postopoma, so tudi naši daljni predniki imeli najprej le plazilske možgane (instinkt). V dolgih letih evolucije so se preko njih razvili in razrasli limbični možgani (čustva), preko teh pa še neokorteks (razum). Zato so povezave iz starejšega sistema v novejši, npr., iz limbičnega v neokorteks, nekajkrat močnejše in številčnejše kot povezave v nasprotni smeri. To pa je tudi razlog, da čustva precej bolj vplivajo na naše vedenje, kot pa razum. A tudi čustva se lahko le umaknejo refleksom in instinktom, ki delujejo še hitreje, popolnoma ločeno od naše volje (sedaj veste, kdo je tista nevidna roka, ki vas reši iz življenjsko nevarnih situacij, še predno se tega zavedate; božja previdnost? Seveda, le da s pomočjo plazilskih možganov) .

Pripadniki človeške vrste se torej na dražljaje okoli nas odzivamo na dva načina. Prvi je specifično človeški in poteka tako, da o vsem skupaj najprej racionalno premislimo in se nato povsem zavestno odločimo. Drugi poteka hitreje in nezavedno od nas, s pomočjo intuicije. Na podoben način kot se na dražljaje odzivajo naši živalski predniki. Takrat globoko v sebi le čutimo, da nam je nekaj bolj ali manj privlačno. Če nas kdo vpraša, zakaj smo se tako odločili, mu na to ne znamo odgovoriti, saj nekje globoko v sebi le čutimo, da je nekaj bolje ali slabše za nas. (podobno kot začuti kuščar, ko se mu približuje grozeča senca).

Oba sistema odločanja imata svoje dobre in svoj slabe lastnosti, a to je že druga zgodba…

Skratka, vse to imamo mi na razpolago. Le razumeti moramo. Govorili smo o kemikalijah v telesu; poznate Marca Reklaua? Prijeten možakar, sicer pa avtor več uspešnic s področja osebnostne rasti. Pred nekaj dnevi mi je poslal rezultate študije, ki so popolnoma šokirale raziskovalce. Tudi vas bodo. Raziskovalci s harvardske univerze so namreč ugotovili, da lahko zgolj z zavzemanjem ustreznih drž vplivamo na izločanje hormonov v telesu. Če si predstavljamo, da obstajajo položaji, drže telesa ki jim strokovnjaki pravijo šibki (sključenost, zaprtost, pogled v tla), nasproti njim pa močni (kot superjunak, z nogami razširjenimi v širini ramen, rokami podprtimi v boke, zravnanim telesom, izbočenimi prsmi in povzdignjeno glavo), med njimi ni razlike zgolj v sami drži telesa, ampak predvsem v tem, kaj se dogaja znotraj telesa. Če oseba stoji v močnem položaju le dve minuti, pride do opaznih sprememb v telesni kemiji. Pojavi se 20 odstotno povečanje testosterona (ki vzpodbuja samozavest), ob hkratnem 25 odstotnem padcu kortizola (krivca za stres). Si lahko to predstavljate? V zgolj dveh minutah! V tako kratkem času lahko sami dejansko vplivamo na našo lastno lekarno v možganih! Sami si lahko pripravimo čudodelni koktejl, kot ga potrebujemo. Pred vsakim pomembnih javnim nastopom, zagovorom v službi, pred vsako stresno situacijo se torej le postavite v položaj superjunaka za dve minuti. In opazujte spremembe. Dvignite si raven samozavesti in nepremagljivosti do neba. Naj vam odpihne pokrov. Do neba. In še čez. Nekateri za to potrebujejo kokain. Vi ga ne potrebujete. Vaše telo zmore vse to.

————

Več o tem kaj zmorejo naši možgani in kako vam to lahko koristi pri praktičnem vsakdanjem življenju pa v prihajajoči knjigi UČBENIK USPEHA